Čas neposredno po renesansi je bil zanimiv. Med plemiči se je še pred nastopom razsvetljenstva razširila strast do razširjanja znanja. To se je med drugim izrazilo v ustanavljanju plemiških knjižnic. Ena takšnih je bila Auerspergova na lokaciji današnjega NUK-a. Z njo se natančno ukvarja zgodovinar Luka Ručigaj, ki je nedavno tudi imel predavanje o tej knjižnici v atriju ZRC SAZU. Predavanje je bilo tudi povod za ta intervju.
Če smem začeti pri vas, kaj vas je pritegnilo, da ste začeli podrobneje preučevati rodbino Auerspergov?
Moja raziskava rodbine Auersperg, natančneje bratov Volfa Engelberta grofa Auersperga in Janeza Vajkarda kneza Auersperga, sega že v čas pisanja magistrske naloge, ko sem se na pobudo takratnega mentorja prof. dr. Stanka Kokoleta v Ljubljani lotil preučevanja slavnostne dvorane nekdanjega Knežjega dvorca v Ljubljani. Takrat sem za potrebe pisanja naloge obiskal arhiv rodbine Auersperg na Dunaju, kjer sem pri iskanju gradiva o nekdanjem Knežjem dvorcu v Ljubljani naletel na podatke o knjižnici. Ti so mi dali idejo za nadaljevanje raziskave o Volfu Engelbertu grofu Auerspergu, ta se je razvila v disertacijo, ki jo pišem na Dunaju.
Če pomislimo na 17. stoletje oziroma čas baroka, ko je bila vzpostavljena knjižnica grofa Volfa Engelberta – je bilo njegovo javno delovanje značilno za plemstvo tistega časa?
Ja, njegova življenjska pot se bistveno ne razlikuje od življenja drugih plemičev v avstrijskem delu nemškega cesarstva. Volf Engelbert grof Auersperg se je rodil leta 1610 v Žužemberku. Izobraževal se je pri jezuitih v Ljubljani in Gradcu. Po vrnitvi s tako imenovanega kavalirskega potovanja v Nemčiji in Italiji se je uveljavljal v različnih deželnih službah, dokler ni leta 1649 postal kranjski deželni glavar. Po dolgi bolezni je umrl v Ljubljani leta 1673.
Njegov najmlajši brat je dosegel se večji uspeh. Janezu Vajkardu Auerspergu je bila leta 1654 zaupana vzgoja prestolonaslednika Ferdinanda IV. Po Ferdinandovi smrti je Janez Vajkard Auersperg prejel knežji naziv in v nadaljevanju igral zelo pomembno politično vlogo na Dunaju. Nekaj časa je bil celo prvi minister Leopolda I. Na Dunaju je bil vse do 10. decembra 1669, ko je bil od tam izgnan zaradi političnih spletk na dvoru. Zaradi naziva Janeza Vajkarda kneza Auersperga se je mestna palača, ki je stala na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kasneje imenovala Knežji dvorec.
Kakšen človek je bil? Veliko ste preštudirali o njem, gotovo ste si ustvarili neko predstavo. Morda tudi o tem, katere so bile njegove vrednote in kakšne cilje je zasledoval. Leta 1649 je postal kranjski deželni glavar. Je v tej vlogi skušal tudi prispevati k omiki, razvoju znanosti in umetnosti na tem ozemlju?
Posvečal se je predvsem razvoju umetnosti in znanosti. Bil je v stiku z aktualnimi smernicami v Evropi, prav tako so se na njegovi mizi znašle najnovejše jedi. Zdi se, da ga je politika manj zanimala. Poleg Knežjega dvorca, ki je bil do velikonočnega potresa leta 1895 največja posvetna stavba v Ljubljani, je dal zgraditi tudi družinsko kapelo v cerkvi nekdanjega frančiškanskega samostana na Vodnikovem trgu, ki so jo podrli že v 18. stoletju. Na mestu današnjega Trga republike se je njegov park raztezal do vznožja Rožnika. Od gradbenih projektov v Ljubljani, pri katerih je sodeloval, sta se ohranila le kapela svetega Frančiška Ksaverja v jezuitski cerkvi in fontana, ki je včasih stala v njegovem parku in danes stoji na Novem trgu.
Podpiral je mnoge Kranjce, ki so študirali na Dunaju, v Gradcu ali v Salzburgu. Nekateri od njih so Volfu Engelbertu grofu Auerspergu posvetili svoja dela. Skupno posvečenih je najmanj 24 tiskanih in rokopisnih publikacij s področij filozofije, prava, teologije in zgodovine. Volfa Engelberta grofa Auersperga je še posebej zanimalo gledališče. Posebno naklonjen je bil jezuitom, pri katerih se je izobraževal, in njihovim gledališkim predstavam, ki jih je nedavno odkrila in objavila Dr. Monika Deželak Trojar.
Ali lahko govorimo o tem, da je bila Auerspergova knjižnica tudi nekakšno kulturno ’središče’, srečevališče inteligence? Seveda je bil to čas, ko pri nas ni bilo univerze in je bilo ravno v knjižnicah mogoče dobiti v roke sodobno literaturo, teorijo in se seznanjati ne nazadnje tudi s ’trendi’ v drugih deželah. Na ta način so, kot ste rekli, knjižnice na neki način tudi vzpostavljale platformo za socialno mobilnost.
Da, knjižnico Volfa Engelberta grofa Auersperga bi lahko označili za nekakšno kulturno središče, ki je skupaj s Škofijsko knjižnico in knjižnico ljubljanskega jezuitskega kolegija hranila najnovejšo literaturo z vseh znanstvenih področij. To je bila infrastruktura, ki je Kranjcem omogočila dostop do najnovejših informacij. Ne nazadnje so se okoli knjižnice odvijale tudi ekonomske transakcije, ki so knjigovezom zagotavljale odličen vir zaslužka.
Kako bi pravzaprav opredelili to knjižnico v Knežjem dvorcu, ki – tako dr. Luka Vidmar – "v zenitu ni bila le največja plemiška knjižnica na Slovenskem, temveč tudi ena najbolj reprezentančnih knjižnic visokega plemstva v habsburških dednih deželah"?Knjižnica Volfa Engelberta grofa Auersperga v Knežjem dvorcu je bila tipična zasebna aristokratska baročna knjižnica. Od "ustanovitve" v sredini 17. stoletja pa do konca 18. stoletja je bila to največja zasebna knjižnica na Slovenskem. V svojem največjem dokumentiranem obsegu leta 1678 je obsegala 3852 knjig. Po obsegu jo je presegla šele Zoisova knjižnica na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Primerjala se je lahko s knjižnicami visokega plemstva v Habsburških deželah oziroma deželah nemško-rimskega cesarstva, a med njimi ni ravno posebno izstopala.
Koliko so bile knjižnice te vrste odprte za ljudstvo? Kdo je imel pravico do vstopa vanje in do uporabe gradiva?
Knjižnica je bila zasebna in ni bila odprta za širšo javnost, vendar je bila vseeno dostopna velikemu številu bralcev. Poleg članov razširjene družine Auerspergov so imeli dostop do knjig najverjetneje tudi vsi drugi "stanovalci", ki so živeli v Knežjem dvorcu, in številni kranjski izobraženci ter plemstvo. Vendar so za dostop do knjig vsekakor potrebovali dovoljenje lastnika.
Kako velika je bila Ljubljana v tistem času? Je kaj znanega o tem, koliko ljudi bi lahko prištevali k inteligenci in tako k potencialnim uporabnikom knjižnice?
Ljubljana je imela okoli leta 1660 skupaj s predmestji po podatkih, ki jih je zbral in objavil Marko Štuhec, okoli 6200 prebivalcev. V 17. stoletju se je pismenost v nemško govorečih deželah, kamor je spadala tudi Kranjska, močno izboljšala. Število bralno pismenih (moških) naj bi doseglo 30 % prebivalstva. To bi pomenilo, da bi lahko v primeru Ljubljane znalo brati okoli 1800 ljudi. Vendar pa so v tistem času pisano besedo pogosto brali naglas, tako da bi lahko knjige konzumiralo večje število ljudi.
Število ljudi, ki so imeli dostop do knjig iz knjižnice Volfa Engelberta grofa Auersperga, pa zagotovo ni bilo tako visoko. Ugotavljanje, koliko ljudi je takrat v Ljubljani znalo brati, je eno, branje in razumevanje knjig v latinščini, nemščini, italijanščini, španščini in francoščini pa nekaj drugega.
Lahko tedanje knjižnice primerjamo z našimi – so si obiskovalci smeli gradivo izposoditi domov in je bila nekje evidenca izposoj in (ne)vrnitev?
Ohranile so se različne notice o izposoji knjig predvsem za obdobje med letoma1670 in 1701. Samo peščica obiskovalcev si je lahko v knjižnici izposodila knjige. Zdi se, da so v knjižnico vrnili vse knjige. Poleg izobraženih Kranjcev, ki jih je podpiral Volf Engelbert grof Auersperg, so si knjige izposojali tudi nekateri duhovniki in okoliško plemstvo.
Kot primer, Orfej grof Strassoldo si je, potem ko je kupil dvorec Zalog, ki leži vzhodno od Moravč, 3. junija 1700 izposodil dve knjigi o arhitekturi, ki sta mu najbrž bili v pomoč pri prenovi dvorca in pripadajočega parka. Izposojene knjige žal niso zabeležene na nekem centralnem seznamu, temveč na posameznih listkih, ki jih je izposojevalec podpisal, tako da je težko oceniti, koliko knjig je bilo dejansko izposojenih, saj bi lahko sklepali, da se jih je do danes ohranila le peščica.
Lahko rečemo, da je knjižnica stala v tradiciji renesančnih knjižnic, ki so jih razvijali humanisti in njihovi razsvetljeni meceni? So bile te knjižnice v čem podobne sodobnim bodisi splošnim bodisi raziskovalnim knjižnicam?
Knjižnice zgodnjega novega veka so si prizadevale zbrati univerzalno znanje o svetu, ki ga je oblikovala ideja o "zanimivostih". Knjige so plemstvu služile kot orodje za odkrivanje sveta in vzgojo otrok v omiki, politiki, pravu, vojskovanju, teologiji in drugih znanostih. Atlasi in botanične knjige so na primer pripovedovale o Ameriki in Aziji, fizikalne in matematične knjige pa o najnovejših poskusih in odkritjih. Knjige o pravu, politiki in vojskovanju so bile namenjene "služenju" cesarstvu. Knjige o arhitekturi in grafični listi so služili kot praktični nasveti in modeli za gradnjo novih stavb. Glasba in beletristika pa sta služili za krajšanje časa. V knjižnici Volfa Engelberta so bile tudi praktične knjige in priročniki na primer o lovu, upravljanju premoženja, vzgoji konj in kuharske knjige.
Knjižnica Volfa Engelberta je bila bolj kot specializiranim raziskovalnim knjižnicam podobna splošnim knjižnicam, ki jih poznamo danes.
Pri svojem raziskovalnem delu ste poskušali ugotoviti, kaj vse je bilo v Auerspergovi knjižnici. Zato ste preiskovali kataloge in inventarje. Kako ste se dela lotili in najprej ugotovili, kje so relevantni viri sploh shranjeni?
Začetek raziskave je bil precej preprost, saj je knežja družina Auersperg že na začetku 20. stoletja sama zbirala arhivsko gradivo, ki se je nanašalo na njihovo zgodovino na osrednji lokaciji v Losensteinleithnu v Avstriji. V petdesetih letih 20. stoletja je bilo to gradivo preneseno v Avstrijski državni arhiv na Dunaju, kjer je še danes. Zgodnji raziskovalci teme, najpomembnejši med njimi je bil Peter Pavel pl. Radics (1836–1912), zgodovinar, ki je urejal knjižnico med letoma 1860 in 1880, je objavil več člankov o knjižnici in njenem gradivu. Njegovi članki so mi služili kot osnova, saj poročajo o ohranjenem gradivu iz "prve roke", ko je bila knjižnica Volfa Engelberta grofa Auersperga še na prvotni lokaciji.
Če preskočiva stoletje, so v zadnjih 30 letih različni slovenski raziskovalci naredili velike korake. Monografija Dr. Mihe Preinfalka je služila kot izhodišče. Dr. Matija Žargi je v družinskem arhivu odkril enega od inventarjev, Dr. Monika Deželak Trojar pa različne sezname knjig, vendar je bilo "moje" ponovno "odkritje" katalogov posledica vztrajnosti in sreče. Čeprav je bil eden od katalogov knjižnice Volfa Engelberta grofa Auersperga že digitaliziran, sem nekako vztrajal pri delu z izvirnikom v dunajskem arhivu, zato sem, ko so mi prinesli katalog, ki ni bil enak digitalizirani različici, z gospo mag. Mario Zdislavo Röhsner, ki skrbi za arhiv družine Auersperg na Dunaju, izjemoma smel vstopiti v zakulisje arhiva, kjer sem na polici takoj prepoznal skoraj vse originalne knjižnične kataloge, ki so ustrezali podatkom, ki jih je pred tem navedel Radics.
Kaj ste ugotovili – koliko enot gradiva je bilo v knjižnici v času njenega razcveta?
Najstarejši katalog knjižnice je nastal pred letom 1655. Ta vsebuje približno 680 vpisov različnih knjig ali zbirk grafik. Zdi se, da se je knjižnica širila za okoli 1000 knjig vsako desetletje, dokler ni leta 1678 v inventarju, narejenem po smrti Janeza Vajkarda, knjižnica vsebovala 3852 knjig. Po tem letu je število knjig začelo upadati.
Ni pa nujno, da so tovrstni popisi popolnoma natančni. Kot ste tudi povedali na predavanju, prepovedane in cenzurirane knjige niso bile v katalogih. Vemo, da se seznami tovrstnih knjig sčasoma spreminjajo, in kar je bilo pred nekaj leti prepovedano, kasneje morda ni bilo več. Se zato popisi Auerspergove knjižnice spreminjajo?
Vsekakor to drži, ni pa edini razlog. Ne smemo pozabiti, da so bili različni seznami in popisi sestavljeni za različne namene.
Prvi katalog knjižnice s "samo" 680 zvezki ima tako bolj obliko seznama, v katerem so knjige zapisane v različnih kategorijah po abecednem vrstnem redu. Ko se je število knjig povečalo na približno 2310 knjižnih naslovov, je Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) knjige ponovno razvrstil v kategorije, dodal podatke o letu izida in videzu, in kar je bilo za tisti čas precej revolucionarno, dodal katalogu kazala, kjer so bile knjige razvrščene po avtorjih, naslovih in vezavah. Naslednji katalog, zadnji, ki je nastal v času življenja ustanovitelja knjižnice Volfa Engelberta grofa Auersperga, vsebuje okoli 3310 naslovov. Tudi ta vsebuje kazala in knjige na novo uredi po formatu. Vsaj ta dva zadnja kataloga sta bila namenjena uporabi.
Če se vrneva na prepovedane in cenzurirane knjige, nekatere od njih niso bile v katalogih, kot na primer Lutrov prevod Biblije. Drugi razlogi, zakaj se knjige v katalogih ne pojavijo, pa je tudi, da so bile hranjene v stanovanjskih delih Knežjega dvorca in ne v prostorih knjižnice. Poleg globusov so bili tako v sprejemni dvorani tudi atlasi. Sčasoma pa je bil stanovanjski del palače opuščen, nekatere od prepovedanih knjig so izgubile svoj pomen, tako so se vse te knjige pojavile v kasnejših popisih in katalogih, ki so bili namenjeni predvsem evidentiranju premoženja in ne toliko iskanju posameznih zvezkov v knjižni zbirki.
Sicer za prvi univerzalni seznam knjig velja Bibliotheca Universalis Conrada Gesnerja (1545–1549). Zakaj velja za univerzalnega oziroma kakšne postopke in razvrstitev je uporabil? Kako pa je z razvojem samih katalogov? Ali bi rekli, da ob preučevanju katalogov iz različnih let nekako sledimo razvoju bibliotekarstva? Da postajajo katalogi natančnejši in bogatejši s podatki?
Z razvojem tiskarstva v 16. stoletju in poplavo knjig se je pojavila potreba po njihovem urejanju. Conrad Gessner (1516–1565), Samuel von Quiccheberg (1529–1567), Justus Lipsius (1547–1606), Antonio Possevino (1534–1611), Gabriel Naudé (1600–1653) in drugi so se lotili organizacije knjig na različne načine. Knjige so uvrščali glede na področje, jezik, velikost, medij. Ukvarjali so se z vprašanjem, kako razdeliti tematske sklope, poleg glavnih teologije, prava, politike, zgodovine, filozofije, medicine, matematike, humanističnih spisov in filologije so se spraševali, kam naj umestijo knjige o arhitekturi, glasbi, lovu, ekonomiji, poeziji, fiziki, geografiji ... Prav tako so različno reševali vprašanja tiskanih knjig in rokopisov, nekateri so rokopise uvrstili v lastne kategorije, drugi so jih uvrščali pod njihove tematske sklope.
Na podlagi knjižničnih katalogov je mogoče spremljati razvoj skladiščenja, razvrščanja in popisovanja knjig. Knjižnica Volfa Engelberta grofa Auersperga je hranila mnoge v 17. stoletju aktualne bibliografske priročnike. Zdi se, da so bili bibliotekarji dobro seznanjeni z literaturo o bibliografiji, saj so knjige kategorizirali na načine, kot to priporočajo priročniki. Dva od treh originalnih katalogov knjižnice Volfa Engelberta sta tako poleg kraja in leta izdaje vsebovala tudi pripombo o zunanjem videzu knjige, ki danes pomaga pri identifikaciji izvodov. V skladu s tedanjimi aktualnimi napotki pa sta vsebovala tudi različna kazala.
Janez Ludvik Schönleben, prvi znani bibliotekar knjižnice iz leta 1655, se je tako odločil knjige razdeliti na devet glavnih sklopov, v okviru katerih je nato knjige razvrstil na podsklope. Arhitekturo je tako uvrstil pod matematiko, grafične liste pod zgodovino. Drugi do zdaj neidentificirani bibliotekar pa se je v letu 1668 odločil knjige razdeliti na osemnajst sklopov, od katerih so samo teologijo in politiko delili na podsklope. Prav ta druga razdelitev je ostala v rabi do poznega 19. stoletja. Arhitektura, geografija, ekonomija in drugi tematski sklopi so tako postali glavne kategorije. Janez Ludvik Schönleben knjig na primer ni delil glede na njihovo velikost, medtem ko se je bibliotekar v letu 1668 za to odločil (kar bi lahko kazalo na spremembo hrambe knjig). Baročnima reorganizacijama gradiva je tudi skupno, da sta rokopise uvrstila v njihove tematske sklope. Šele v 19. stoletju se zdi, da so bili premaknjeni v svoj oddelek.
Zakaj se vam zdi zanimivo preučevanje tovrstnega gradiva?
Od nekdaj me je zanimala zgodovina in delo s primarnimi viri je neke vrste detektivska raziskava, ki omogoča boljše razumevanje preteklosti. Proučevanje takšnega gradiva pogosto zahteva interdisciplinarni pristop, ki vključuje zgodovino in umetnost. To omogoča povezovanje znanja med različnimi področji. Gradivo, posebno tisto, ki se navezuje na knjižnice, pa pomaga ohranjati in vrednotiti preteklo kulturo na nekem prostoru, kar je ključnega pomena za identiteto in dediščino družbe.
Na predavanju ste govorili tudi o arhitekturnem razvoju knjižnic v času baroka, da so to bili podolgovati prostori z ravnim ali obokanim stropom in okni na eni ali obeh straneh. Okras so predstavljale predvsem knjige na policah in različni znanstveni instrumenti, kar je odražalo namen prostora. Sosednji ogrevani prostori pa so služili kot čitalnice. Je tudi Auerspergova knjižnica sledila tedanjim tendencam v načrtovanju knjižnic? Oziroma kaj je mogoče reči o arhitekturni zasnovi te knjižnice?
Knjižnica Volfa Engelberta grofa Auersperga je bila v mestni palači, imenovani Knežji dvorec, ki je stal na današnji lokaciji Narodne in Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Knjižnica je bila umeščena v prvo nadstropje v zahodno dvonadstropno krilo palače med dvignjenim vrtom in arkadnim dvoriščem (to je danes ob zidu vzporedno z Vegovo ulico). Glede na najstarejše ohranjene načrte Knežjega dvorca se zdi, da je bila vsaj od leta 1668 dalje v dveh sobah. Obe sobi sta bili obokani, na dvoriščno stran palače pa so gledala okna.
Daljša – prva od morebitnih dveh sob bi lahko služila kot nekakšna čitalnica, druga manjša soba pa je najbrž hranila knjige, pokončno postavljene na lesene police, ki so segale od tal do stropa. Večje knjige so bile v spodnjem delu omar, medtem ko so bile manjše uvrščene na zgornje police.
Zanimivo je bila knjižnica ogrevana, kar je bilo za knjižnice tega časa, zaradi požarne nevarnosti neobičajno. Tako se zdi, da je knjižnica sledila arhitekturnim traktatom tistega časa. Prvi daljši prostor je bil že okoli leta 1774 preurejen v tri manjše sobe, prav tako se ni ohranila oprema iz knjižnice, vendar pa stanje, v grobem vidno na dveh fotografijah, nastalih po končani prenovi in ureditvi s konca 19. stoletja, ki jih danes hrani INDOK, nekako ustreza baročni zasnovi.
Je morda oblikovanje te knjižnice sledilo kakšnim vzorom v tujini? Je mogoče pokazati na kakšno knjižnico, ki ji je bila podobna? Je Volf Engelbert sam obisk(ov)al kakšne pomembne plemiške knjižnice, po katerih bi se lahko zgledoval?
Volf Engelbert grof Auersperg bi si lahko podobne knjižnice ogledal že v času svojega izobraževanja in potovanj po Nemčiji in Italiji, vendar pa tega ni nikjer zapisal. V bližnjem Gradcu sta bili knjižnica Knezov Eggenberg in jezuitska knjižnica kot ena največjih znanstvenih knjižnic v Avstriji. Vzor bi lahko predstavljala tudi dvorna knjižnica in kabinet čudes v Münchenu. Vendar pa so bile tudi na Kranjskem mnoge grajske in meščanske knjižnice, ki so hranile zbirke knjig.
Ogledala sorodnih knjižnic so zagotovo predstavljali katalogi, ki so jih lastniki pomembnejših aristokratskih knjižnic pogosto objavili, da bi pokazali prestiž svojih zbirk. V knjižnici Volfa Engelberta so tako na primer hranili knjige Petra Lambecka (1628–1680), ki opisujejo znamenito dunajsko cesarsko knjižico.
So si intelektualci iz različnih dežel v času, ko je Volf Engelbert razvijal svojo knjižnico, knjige tudi izmenjevali ali je bil primarni vir novih knjig nakup?
Knjige so v knjižnico praviloma prišle z nakupi. Vendar so nekatere podarili avtorji sami, a te predstavljajo bolj izjemo kot pravilo. Athanasius Kircher (1602–1680) nemški jezuit, ki je poučeval v Jezuitskem kolegiju v Rimu in tam vzpostavil kabinet čudes, je Volfu Engelbertu grofu Auerspergu podaril vsaj tri svoje knjige, Itinerarium exstaticum quo mundi opificium (Rim, 1656); Diatribe de Progidiosis Crucibus (Rim, 1661) in Polygraphia nova et universalis ex combinatoria arte directa (Rim, 1664).
Knjige pa je Volf Engelbert grof Auersperg podarjal tudi sam. Tako je, kot je zapisano v Historia Annua (1596–1691), jezuitom, ki jih je je podpiral vse življenje, leta 1656 podaril nekaj pomembnih knjig. Kolegiju je podaril komentarje k evangelijem v latinščini In Evangelia sanctorum commentarii (Lyon, 1647–1649) španskega jezuita Antonia Escobarja y Mendoze (1589–1669). Patra Fanz Harrer (1609–1682) in Christoph Wilpenhofer pa sta prejela vsak svoj Brevir.
Kako pa je pravzaprav potekalo trgovanje s knjigami? Omenili ste, da je Volf Engelbert verjetno največ nakupov opravil prek ljubljanskih knjigovezov. Vendar lahko to pojasnite: knjigovezi so seveda knjigo izdelali, na neki način oblikovali, a od kod je prišla vsebina? Torej pole znotraj platnic.
Kot je zapisala Dr. Anja Dular, so knjigovezi svojo ponudbo pogosto obogatili s prodajo knjig. Prvi Ljubljanski knjigovez, povezan s knjižnico Volfa Engelberta grofa Auersperga, Janez Jakob Weber je tako leta 1650 prodal in v platnice zvezal knjigo Martina Zeillerja Neue Beschreibung deß Burgundisch- und Niederländischen Craises (Ulm, 1649). Zanimivo je, da je ta knjigovez v istem letu prodal več del s tematiko potovalnih priročnikov. Sklepamo lahko, da so knjigovezi knjige pridobili iz tiskarskih centrov v Nemčiji in Avstriji, s pomočjo knjigotržnih katalogov. Volf Engelbert grof Auersperg je knjige kupoval posredno tudi iz Benetk prek posrednikov. Zdi pa se, da jih je osebno kupoval na Dunaju.
Kako je bila knjižnica vsebinsko urejena? Bi lahko govorili o kakšnem vsebinskem poudarku ali poudarkih, ki so usmerjali tudi ’politiko’ pridobivanja enot za Auerspergovo knjižnico?
Knjižnica je bila razdeljena na osemnajst tematskih sklopov, pri čemer so bili nekateri večji sklopi, kot je teologija, razdeljeni na podsklope. Večina knjig v knjižnici je bila s področja politike. Temu sta sledila razdelka o pravu in zgodovini. Glede na službo lastnikov knjižnice, ki so bili predvsem politiki, je to smiselno. Razen v primerih, kot je bil nakup večjega števila knjig s poudarkom na potovanjih, ni mogoče reči, da je obstajala skupna „politika“ nabave knjig v posameznih letih, kaj šele od začetka do konca.
Predvsem se zdi da so odločitev narekovali tako potreba po posameznih izvodih, tako je na primer ob reorganizaciji knjižnice v letih 1655-1657 kupljena Bibliotheca selecta jezuita Antonia Possevine, ki bi lahko služila v pomoč pri reorganizaciji gradiva.
Zanimivo se mi je zdelo, ko ste proti koncu predavanja dejali, da so bile knjižnice izobražencev 16. stoletja pogosto specializirane glede na poklic njihovih prvih lastnikov in da so po njihovi smrti pogosto pristale na trgu. Knjižnice aristokratov pa, da so imele pogosto neprekinjen obstoj; v družini so ostale dlje časa, in sicer tudi zaradi načela nedeljivosti premoženja. Kakšna je v tem oziru usoda Auerspergove knjižnice?
Podobne aristokratke knjižnice so po smrti generacije, ki jih je ustanovila, njihovi dediči dopolnjevali. Tako kot Auerspergovo knjižnico, jih je pogosto ščitil fidejkomis, to je načelo dedovanja, ki prepoveduje deljenje premoženja. Fidejkomis je nekaj dni pred svojo smrtjo leta 1677 ustanovil prvi knez Auersperg Janez Vajkard. V Avstriji je bil fidejkomis ukinjen v letu 1938. Aristokratske knjižnice so tudi s pomočjo tega določila tako rastle skozi več generacij.
Prav v tem se nekdanja Auerspergova knjižnica v Ljubljani najbolj razlikuje od reprezentativnih knjižnic avstrijskega plemstva, kot sta npr. Bibliotheca Esterházyana v Eisenstadtu ali pa Knjižnica Knezov Liechtenstein, danes v njihovi vrtni palači na Dunaju, ko so skozi čas rasle in zbirale gradivo na centralni lokaciji. Auerspergi so sicer po gradovih in palačah zbirali knjige a do združitve zbirk z materialom ki sta ga zbrala Volf Engelbert grof Auersperg in njegov brat Janez Vajkard knez Auersperg ni nikoli prišlo.
Časovna cezura v obstoju je bil ljubljanski potres leta 1895, v katerem so bile posebej hudo prizadete stavbe na Gosposki ulici, kjer je stal tudi Knežji dvorec. Koliko knjig je bilo – to je verjetno zgolj ocena – v potresu izgubljenih; kam so prenesli ostale?
Zdi se, da je potres prizadel predvsem prostore palače. Čeprav je bila stavba Knežja dvorca po potresu v zelo slabem stanju, knjige same v potresu niso bile poškodovane. Knjige, ki so bile komajda ponovno urejene, saj sta bila reorganizacija in popis gradiva končana jeseni 1894, so bile previdno prenesene v Losensteinleithen v Avstriji.
Kakšna je bila potem usoda knjižnice v 20. stoletju?
V prvi polovici 20. stoletja, ko so knjižnico preselili na grad Losensteinleithen v Avstriji, jo je družina Auersperg skrbno uredila na novi lokaciji. Takratni knez Auersperg se je zelo zanimal za zgodovino svoje rodbine. Grad Losensteinleithen je bil namreč center posesti knezov Auersperg v Avstriji. Prostori knjižice so med obema svetovnima vojnama služili kot prizorišče številnih dogodkov, obiskovali so jo tudi različni raziskovalci.
Drži, da je prihajalo tudi do nesoglasij med različnimi avstrijskimi državnimi ustanovami, kaj naj se s tem gradivom naredi? Prišlo je tudi do različnih pogledov na vrednost knjižnice – eni so zagovarjali, da je več vredna kot celota, spet drugi so menili, naj se prodajo posamezne knjige ali fondi. Kaj so bile torej ključne dileme, povezane s tem, kar je nekoč bila Auerspergova knjižnica v Ljubljani?
Iz dokumentov, ki jih je bilo treba pridobiti pred izdajo izvoznega dovoljenja, je bilo razvidno, da sta imela Avstrijska narodna knjižnica in Urad za spomeniško varstvo na Dunaju različna mnenja o tem, kaj je potrebno za ohranitev in obnovo knjižnice. Medtem ko je Avstrijska nacionalna knjižnica izhajala iz bogatega fonda lastne knjižnice in menila, da katalog knjižnice Volfa Engelberta zadostuje za preučevanje celote, so organi v Spomeniškem varstvu menili, da mora zbirka ostati skupaj, saj so knjige odličen primer baročne knjižnice, ki je od generacije svojih ustanoviteljev ostala skorajda nespremenjena.
Iz vloge za dovoljenje je razvidno, da je družina želela knjižnico obdržati na novi lokaciji v Urugvaju in je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja ni nameravala prodati. Ker je bila knjižnica od začetka zasebna, se mi zdi, da je prevladalo mnenje Avstrijske nacionalne knjižnice, ki je dovolila izvoz, ob izpolnjevanju pogoja, da naj bo katalog na voljo raziskovalcem. Ta katalog, ki so ga Auerspergi poslali v Avstrijsko nacionalno knjižnico je tam hranjen še danes. Knjižnico je tako doletela podobna usoda kot številne druge avstrijske aristokratske knjižnice v petdesetih letih 20. stoletja, v svoji originalni obliki se jih je ohranilo le malo.
Moram priznati, da nisem čisto dobro razumela, kako je prišlo do selitve knjižnice v Urugvaj in pa do prodaje del iz knjižnice na dražbah v Londonu v letih 1982 in 1983.
Družina Auersperg se je po drugi svetovni vojni preselila v Urugvaj. Takrat so s seboj vzeli nekaj svojega premoženja, ki jim je največ pomenilo, med drugim tudi knjižnico, ki je spadala med njihovo najstarejše premoženje, povezano s prvim knezom Auersperg.
Če govorimo o dražbah, me zanima, katere knjige ali drugo gradivo je vzbudilo največ zanimanja in bilo tudi najbolj donosno prodano.
Med knjigami, ki so bile v letu 1982 ponujene na dražbi v Londonu se zdi, da je največ zanimanja vzbudil lot pod številko 416. To je bila La Gara Alberta Vimina (Dunaj 1652), dramska opera v nemškem in italijanskem delu, ki so jo krstno uprizorili leta 1652 na Dunaju ob priložnosti rojstva španske infante Margarete Tereze (1651-1673). La Gara iz knjižnice Volfa Engelberta grofa Auersperga je imela sedem zložljivih grafik Sebastiana Jeneta po Lodovicu Ottaviu Burnaciniju. Neznani udeleženec dražbe jo je v enem izmed ohranjenih katalogov te dražbe opisal kot: »wonderful«. Vezana je v marmorirane platnice. Na dražbi dosegla najvišjo razliko med ceno in oceno. Razlika je bila kar 1393 odstotkov.
Katera pa je bila najdražja knjiga na dražbi?
Najvišji ceni na dražbi v letu 1982 sta dosegla dva lota, pod katerima so prodali geografske knjige. Obe sta bili takrat prodani za 31.900,00 funtov. To je bila številka 68., pod katero je bil opis najpomembnejših mest Georga Brauna in Franza Hogenberga z naslovom Beschreibung und Contrafactur der Vornembster Stät der Welt (Köln, 1574–1600). Ta knjiga je vsebovala je 462 načrtov in pogledov mest na 298 straneh, ki so bili ročno kolorirani. Druga od dveh najdražjih knjig pa je bila pod številko 111. To delo Roberta Dudleyja Dell´Arcano del Mare (Firence, 1646-48) je bilo vezano v tri zvezke. Tudi to delo je vsebovalo 361 različnih grafik in zemljevidov. Ta zadnja knjiga je bila še posebno lepa in pred kratkim ponujena na trgu kot najdražja knjiga iz nekdanje knjižnice Volfa Engelberta grofa Auersperga v Ljubljani.
Za konec: če govorimo o Auerspergovi knjižnici leta 2024, kje jo najdemo ali kje so njeni deli?
O knjižnici kot taki skoraj ne moremo več govoriti. Veliko knjig, okoli 240, iz nekdanje knjižnice je še vedno v lasti družine v Avstriji. Zvezki, ki so bili prodani na dražbi, so shranjeni v različnih javnih in zasebnih zbirkah po vsem svetu. V Sloveniji jih največ hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, ki stoji na mestu nekdanjega Knežjega dvorca in je tako nekakšna „naslednica« te baročne knjižnice. Knjige iz knjižnice pa se redno pojavljajo na trgu.
Kje pa so Auerspergi danes? Uporabljati plemiške naslove je v Avstriji prepovedano, a verjetno še obstajajo osebe/družine s priimkom Auersperg.
Rodbina Auersperg je velika družina, ki danes živi na več celinah, tudi v Avstriji.
Trenutno ste na Dunaju. Ali tam nadaljujete raziskovanje v smeri, ki jo je nakazalo vaše ukvarjanje s knjižnico, ki jo je ustanovil grof Volf Engelbert.
Ja, že nekaj časa živim in delam na Dunaju, kjer pripravljam doktorat o Volfu Engelbertu grofu Auerspergu in njegovi podpori vsem umetnostim. Knjižnica, ki jo je zbral, predstavlja težišče moje naloge. Pri vprašanjih, povezanih z njo in prihodnjimi raziskavami na tem področju, pa pogosto sodelujem z raziskovalci, ki so locirani v Sloveniji posebno z Dr. Moniko Deželak Trojar iz ZRC SAZU-ja in Dr. Sonjo Svoljšak iz NUK-a.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje