„Lep zaradi umetnosti. Močan zaradi spoštovanja prava in svobode.“ Ti misli sta bili zapisani na letaku iz leta 1860, ki je napovedoval veliki urbanistično-arhitekturni projekt, ureditev območja Ringstrasse. Ureditev območja novega Dunaja, pravzaprav novega kulturno-političnega Dunaja, je bila tudi velika 'misija' špekulantov. Zgodba o Ringstrasse oziroma o delu Dunaja, ki so ga zgradili na nekdanjem sistemu obzidja in obrambnih naprav okoli starega mestnega jedra, je zgodba o vrtoglavem služenju z nepremičninami ter o času vedno večje politične dezorientiranosti, zmede z vrednotami – Robert Musil je z mislijo na Dunaj fin-de-siècla pisal, „da ni znal razlikovati, kaj je zgoraj in kaj spodaj, kaj se premika naprej in kaj nazaj“ –, porajanja populizma v politiki in umikanja ljudi iz politične v kulturno javnost; drugače rečeno z besedami zgodovinarja Carla Schorskega: „Do leta 1890 junaki višjega srednjega razreda niso več bili politični vodje, ampak igralci, kritiki in umetniki.“ Opisano stanje se nam ne zdi tako zelo tuje. Le da danes ni več teater tisti, ki druži, ampak ljudje veliko raje gravitirajo k tistemu, ki populistično združi harmoniko in tehno-beat. In da v skladu z nižanjem vrednot in okusa tudi iz špekulacij ne izide nekaj še danes tako osupljivega, kot je Ringstrasse. Morda pogled na Dunaj vseeno ne bo (ne bi bil) zaman.
Projekcija podobe, ki jo je meščanstvo imelo o samem sebi
Ko je bila nekaj pred letom 1860 ustanovljena Komisija za širjenje mesta, je ta v duhu liberalizma, tedaj vodilne ideologije dunajskega meščanstva, in njegove vere v moč trga, na katerem posamezniki delujejo racionalno, sklenila oblikovanje območja Ringstrasse prepustiti zasebnikom. V mestni vladi je prevladalo mnenje, da bo najbolj donosna izraba zemljišča prinesla tudi najboljše rezultate za večino; tudi v estetskem pogledu. Temu je sledilo veliko špekuliranje z zemljišči in njihovo preprodajanje, oblast pa je glede stanovanjskih predelov določila le višino in linijo zazidave.
Dunaj proti koncu 19. stoletja je bil nekaj zelo drugačnega, kot je na primer Ljubljana danes, kjer bi zares potrebovali mestnega esteta; na Dunaju ga niso. Podoba Ringstrasse, ki je bila dejansko projekcija podobe, ki jo je imelo meščanstvo o samem sebi, je bila harmonična in v glavnem priklopljena na estetiko renesanse. Je že tako, da se je tedanje meščanstvo, vedno bolj prepričano o svojem položaju aristokracije po duhu, najbolj enotno v svoji kulturni identiteti, zaradi česar je po propadu razumne politike, ki je sledil veliki krizi leta 1873, literat in publicist Karl Kraus na predvečer 20. stoletja zapisal, da je „dunajski liberalizem omejen na gledališki parket na odprtju“.
Pisana 'skakalnica' in Gangrena
Čeprav je bil seveda tudi historicizem, ki je dominiral na Ringstrasse, večkrat obsojan, in je arhitekt Ludwig Förster opozarjal, da 19. stoletje ni 'imelo lastne barve', pa se zdi danes vrednotna usmeritev, ki gleda v preteklost v nekatera (zgledna) obdobja, boljša od vrednotnega niča ali popolne kakofonije, ki arhitekturo vsaj na videz določa danes. Kakšno vrednoto in kakšno estetsko dovzetnost namreč sporoča na primer skakalnica-trikotnik s shizofreno 'namalanimi' rdečimi, modrimi in rumenimi polji, ki kot objekt s prestižnimi stanovanj z ekskluzivnim pogledom na Ljubljanski grad (ali pa na zanimive železniške tire in degradirano ozemlje, kjer naj bi se sedaj že vzpenjala Emonika) dominira ob Župančičevi jami? Ali pa mračnjaški prizidek k ljubljanski operi, ki so ga nekateri tako prikladno poimenovali … gangrena?
Konec vojaške divjine sredi Dunaja
Ko smo že pri operi … Tudi na Ringstrasse je novo meščanstvo zgradilo svoje reprezentativne objekte. Z njimi so želeli izraziti triumf meščanstva, ki mu je šele leta 1857 iz rok imperialne vojske uspelo iztrgati 'prazno' ozemlje sredi mesta. Tedaj je namreč cesar Franc Jožef odločil, da vojska vendar ne more več preprečevati razvoja mesta in vztrajati pri ohranjanju sistema bastionov in travnikov med starim jedrom in novimi predmestji, in sicer z utemeljitvijo, da tako preprečuje revolucijo. Če so se meščani pri svojih stanovanjskih zgradbah najraje odločali za okrasje, ki je spominjalo na renesanso, pa je bil okrasni program štirih temeljnih objektov dunajske buržoazije in aristokracije, ki je vedno bolj voljno sprejemala novo realnost po koncu absolutizma in ki je tudi veselo sodelovala pri preprodajanju prestižnih stanovanjskih palač na Ringstrasse, bolj zapleten.
Štiri zgledne stavbe – gotika, grška klasika, barok in renesansa
Začnimo pri realni politiki. Dunajsko mestno hišo je načrtoval Friedrich von Schmitd, ki je osrednjemu forumu dunajske mestne politike namenil neogotsko podobo. Nad zgradbo dominira 105 metrov visoki stolp, pri načrtovanju katerega se je Schmidt zgledoval po flamskih mestnih hišah. Gotika je bila izbrana kot evokacija srednjega veka, ko je bila mestna oziroma trška skupnost v cehe organiziranih obrtnikov še svobodna in še ni bila podvržena absolutni monarhovi oblasti.
Še dlje v zgodovino se je ozrl danski helenofil Theophil Hansen, arhitekt dunajskega parlamenta. Menil je, da bodo plemenite, klasične forme v političnih predstavnikih ljudstva, ki bodo vstopali v parlament, vzbudile kar najbolj privzvišena čustva in namene, in da bo zato grški klasiki soroden parlament skupaj s spomenikom modre boginje Atene pripomogel k modremu in pravičnemu delu parlamentarcev. No, znano je, da se je kmalu po prvem zasedanju parlamentarcev v novi stavbi leta 1883 že začela po Dunaju širiti demagoška in populistična politika, sprva z akcijami pangermana Georga von Schönererja in Karla Luegerja, ki je navsezadnje v devetdesetih postal tudi prvi antisemitski župan v kateri koli evropski prestolnici. Zgleden objekt, spomin na atiško demokracijo, torej ni zalegel.

'Obvezna' je bila seveda tudi gradnja novega gledališča, središča dunajskega javnega življenja. Gottfried Semper je zasnoval razporeditev prostorov, Karl Freiherr von Hasenauer pa je načrtoval pročelje v baročnem slogu. S tem je izrekel poklon obdobju, ko je gledališče kot kulturna ustanova celotnega ljudstva prvič povezala aristokracijo, kler in navadne ljudi. Veliko več glasnih besed kot za druge tri reprezentativne objekte je bilo izrečenih med pripravami na gradnjo univerze. Že samo za gradnjo novega sedeža se je moralo meščanstvo hudo potruditi, saj je bila zaradi aktivnega sodelovanja Akademske legije v revoluciji leta 1848 univerza na Dunaju demonizirana in kot povračilni ukrep razseljena po celem mestu. Na koncu so univerzo vendar zgradili, arhitekt Heinrich von Ferstel pa ji je nadel neorenesančno podobo; kot spomin na obdobje, ko je po srednjem veku z njegovo averzijo do sekularnega vedenja spet zavladala zdrava strast do raziskovanja in artikuliranega disputa.
Pomembna je bila predvsem cesta
Veliki uspeh Ringstrasse je bil kombinacija stremljenja k prestižu in varne investicije prek nakupa stanovanja (hiše) na Ringstrasse, nekako, kot je to danes. Sociološko gledano, pa je bila morda največja urbanistična inovacija to, da bistvo območja Ringstrasse niso bile toliko same stavbe kot ceste. Vse stavbe so bile pravzaprav podrejene bulvarjem, katerih impozantno širino je določil izračun prostora, ki ga potrebuje korakajoča armada in ki ga s klasičnimi barikadami ne morejo več obvladovati potencialni revolucionarji. Stavbe so se odpirale na ulico, ki je bila nekakšen 'mezzanine', kjer so se srečevali meščani in aristokrati. Tudi takšno pojmovanje ulice je nam tuje. Prestižna stanovanja se kvečjemu oglašuje kot odmaknjena od ulice, odmaknjena v mir. Igriva, vsake monumentalnosti 'razrešena' stilizacija današnjih fasad in ta umik v intimo sta tako simbola splošnega umika človeka iz javnosti. Zato pa tudi arhitektura pri nas ni več javna, tudi ko gre za javne objekte. Pa naj se sliši še tako paradoksalno.
Sicer pa tudi dunajska Ringstrasse ni bila 'vzor' napredne kulture vse do konca. Če se je začela z odvzetjem ozemlja vojski, opori nekdanjega absolutizma, pa se je njeno urejanje končalo s postavitvijo prvega spomenika antisemitu na Dunaju. Pred sedežem poštne varčevalne banke, to je pred stavbo Otta Wagnerja, ki je pomenila jasen odmik od historicizma in premik k sodobni arhitekturi, ki svoje ogrodje postavi na ogled in ga ne skriva pod težkim okrasjem, so namreč v prvem desetletju 20. stoletja postavili spomenik Georgu Cochu. Ta birokrat je bil ustanovitelj Poštne varčevalne banke, s katero so krščanski socialci skušali konkurirati judovskim bankirjem. In ko so uredili ta trg, je že bilo jasno, da je doba svetovljanske kulture Ringstrasse pri koncu in da nastopa novo obdobje. Morda bo tudi po dokončni gradnji špekulativnih gradbenih projektov v Ljubljani nastopilo novo obdobje. A upamo, da smernice razvoja (ne)kulture ne bodo take kot na Dunaju pred stoletjem.