Danes že sivolasi Anglež Allan Taylor je zadnjih štirideset let prepotoval z odprtimi očmi in opazoval svet okoli sebe. Tako je spontano naslikal živopisne zvočne portrete, v katere je vnesel lastne občutke in razumevanje sveta, ki nas obdaja. Sprva so imele njegove pesmi oseben značaj, vezane so bile na temeljne točke Kerouacove filozofije »na cesti«, nemirnega, boemskega načina življenja, ki ga je Allan zavestno izbral. Sredi osemdesetih je začel upesnjevati dogodke in ljudi okrog sebe, ki nagovarajo tudi poslušalce z drugačnim glasbenim ozadjem.

Tayloryevo glasbo zaznamuje predvsem sinteza žametnega glasu in akustične kitare, sam pa svoj glasbeni kredo opisuje precej bolj poetično: "Še vedno je veliko poti, ki jih nismo prepotovali, veliko ljudi, ki jih moramo srečati. Zagotovo obstaja še kakšen barvni odtenek, ki ga ne poznamo in veliko zgodb, ki jih moramo doživeti, da bi jih kasneje lahko pripovedovali".