Avstro-Ogrska je po tridesetih letih uprave nad deželo tudi uradno priključila Bosno in Hercegovino k cesarstvu, česar sicer tamkajšnji prebivalci niso občutili kot veliko spremembo, saj so bili pod avstrijsko nadoblastjo že tri desetletja. Še največ razburjenja je novica povzročila v Srbiji, ki se je imela za naravno zaveznico Bosne in Hercegovine in bi po mnenju Beograda morala dežela pripasti Srbiji, saj je bila večina prebivalcev takrat Srbov. Gavrilo Princip je bil v času aneksije star zgolj štirinajst let in premlad, da bi vedel, kaj te spremembe pomenijo za deželo in za njene prebivalce. Imel je dovolj skrbi s šolo.

Gavrilo noče biti oderuh
Čas poletnih počitnic, ki ga bodo številni osnovnošolci in dijaki preživeli precej brezskrbno, bodisi doma bodisi v kakšnem turističnem kraju, je bil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ko je bil Gavrilo Princip še najstnik, namenjen kmečkim opravilom. Po končanih šolskih obveznostih je zato Gavrilo odšel v domači Obljaj na Grahovem polju, kjer je po svojih močeh pomagal na družinskem posestvu.
Tako ali tako težavna najstniška leta, ko vsaka še tako nepomembna stvar pri mladostniku povzroči burne odzive, so bila za fanta majhne rasti še toliko neprijetnejša. V mladosti je bil Gavrilo zelo podoben svoji materi, toda z odraščanjem je prišlo vedno več očetovih potez do izraza, na Gavrilovo žalost tudi njegova šibka telesna zgradba. Zaradi tega je trpel za manjvrednostnim kompleksom. Med sošolci na nižji trgovski šoli v Sarajevu ni bil dobro sprejet, saj se ni maral družiti z njimi, zato so ga opisovali kot ostrega, ciničnega in surovega v pogovoru, pa tudi ambicioznega in bahavega. Med poletnimi počitnicami, ki jih je preživljal v Obljaju na Grahovem polju pa ga tamkajšnji vrstniki tudi niso najlepše sprejeli. Poleg tega, da ni bil ravno najbolj prijeten sogovornik, je obiskoval tudi trgovsko šolo, ki je bila med preprostim kmečkim prebivalstvom precej osovražena. Biti trgovec je bila skoraj psovka, saj so trgovci veljali za oderuhe, ki so kmetom posojali denar za visoke obresti in kot jamščino običajno vzeli kmečke posevke na njivi.
V 3. razredu trgovske šole je Gavrilo ugotovil, da poklic trgovca ni zanj. Želel se je prepisati na gimnazijo. Toda najprej je moral prepričati brata Jova, ki ga je finančno podpiral. Jovo sprva ni hotel nič slišati o tem in je bratovo nerganje dojemal kot mladostniško iskanje samega sebe, vendar je po premisleku popustil, saj bi Gavrilo tako lahko postal pravnik ali bi opravljal kateri drugi ugleden poklic in tako zaslužil mnogo več kot trgovec. Seveda pa prehod iz nižje trgovske šole na gimnazijo ni bil tako preprost. Šestnajstletni Gavrilo je moral vložiti precej truda čez poletje in se pripravljati na diferencialne izpite iz grščine in latinščine, ki jih je v avgustu 1910 na gimnaziji v Tuzli tudi uspešno opravil in se je lahko s septembrom vpisal v četrti letnik gimnazije.
Septembra 1910 je šestnajstletni Gavrilo Princip začel obiskovati 4. razred gimnazije [v tistem času je imela gimnazija 8. razredov] v Tuzli. Bil je starejši od svojih sošolcev in se ni maral družiti z njimi. Tudi pil ali kadil ni in se ni zanimal za politiko, kot nekateri njegovi sošolci. V prostem času je veliko bral - ta navada ga je spremljala že od otroštva. Z učitelji se je še kar razumel, z izjemo učitelja za verouk, s katerim je bil v stalnem sporu, saj Gavrilo ni rad hodil v cerkev, pa tudi upoštevanje posta ni bilo ravno visoko na njegovi prednostni listi. Zaradi tega je precej manjkal v šoli in po šolskem pravilniku bi moral biti izključen, vendar je Gavrilo zaprosil za premestitev v Sarajevo. Vodstvo gimnazije je njegovi prošnji ugodilo in konec leta 1910 je bil Gavrilo Princip premeščen v Sarajevo. Junija 1911 je v Sarajevu uspešno zaključil 4. razred gimnazije. Star je bil 17 let.
Prelomno leto 1911
Sedemnajstletni Gavrilo je prišel do tiste točke v življenju vsakega mladostnika, ko se je bolj kot poprej začel zavedati sveta, v katerem je živel in si začel oblikovati lastna načela in ideale o življenju. Sprememba v mišljenju je vplivala na celotno dojemanje samega sebe in okolice, v tem letu se je tudi prvič zaljubil. Njegova sposobnost vživljanja v druge je prišla še bolj do izraza, saj je bil zelo dovzeten za vse, kar se je dogajalo okoli njega in je trpljenje sočloveka doživljal kot lastno trpljenje, kar ga je lahko na trenutke zelo potrlo. V tem letu se je tudi vključil v organizacijo Mlada Bosna.
Potovanje v Srbijo
Še ne osemnajstletni Gavrilo Princip je spomladi leta 1912 zapustil Sarajevo in se odpravil v Srbijo. Srbija je bila v tem času mednarodno priznana in neodvisna (slovanska) država, ki je pri mnogo v Bosni in Hercegovini živečih Srbih vzbujala spoštovanje. Srbi so nekaj desetletij prej dosegli neodvisnost in država je postajala vedno močnejša.
Gavrilo je zapustil Bosno in Hercegovino brez slovesa. Niti bratu Jovu ni povedal o načrtovanem odhodu v Beograd, zato se je kmalu tudi znašel v težavah, saj mu je zmanjkalo denarja. Bratova finančna pomoč je uplahnila in Gavrilo je bil v Beogradu prisiljen prenočevati na prostem. Svojih navad tudi v Beogradu ni kaj dosti spreminjal, užival je v dolgih sprehodih po Kalemegdanu, veliko je bral poezijo, predvsem pesmi Milana Rakića, pa tudi druge literature ni zanemarjal. Gavrilo je tudi sam poskusil pisati pesmi, kar je bilo značilno tudi za druge pripadnike Mlade Bosne, ki so prav vsi po vrsti pisali pesmi. V nekem primeru je pokazal kolegu svojo pesem, vendar ni bil deležen prav spodbudne kritike, zato svojih pesmi ni nikoli več delil z drugimi. Imel je sicer možnost, da bi pokazal pesmi tudi Ivu Andriću, poznejšemu Nobelovem nagrajencu za književnost, ki je bil v mladosti tudi član Mlade Bosne, vendar se zaradi negativne ocene, ki jo je predhodno dobil, za to ni nikoli odločil.
Vojna s Turki se približuje
Njegovo družabno življenje je bilo enako kot v Sarajevu - tudi v Beogradu se ni maral dosti družiti z vrstniki iz Srbije. Njegov edini pravi prijatelj v tem času je bil Bora Jevtić. Prenočevanje na prostem je bilo v poletnem času kolikor toliko "prijetno", toda z jesenskim deževjem in vedno nižjimi temperaturami je postajalo težavnejše, pa tudi zdravju škodljivo. Gavrilo pa je bil še vedno brez denarja, zato je bil prisiljen navezati stik z bratom. Obljubil mu je, da bo nadaljeval šolanje in končal peti razred gimnazije, zato mu je brat poslal nekaj denarja.
Jeseni 1912 je bil položaj v Beogradu in v širši okolici zaradi dogajanja na političnem parketu zelo napet. Otomansko cesarstvo je bilo v svojih zadnjih izdihljajih in balkanske države so mu hotele zadati dokončen udarec. 8. oktobra so balkanske zaveznice - Srbija, Črna gora, Bolgarija in Grčija napovedale vojno Turkom. Do maja 1913, ko je bilo prve balkanske vojne konec, so osvobodile številna ozemlja, ki so jih predtem zasedali Turki.

Gavrila zavrnejo kot prostovoljca
Pozno poletje in jesen 1912 sta tako v Beogradu minila v pripravah na vojno in v izvedbi splošne vojaške mobilizacije. Številni člani Mlade Bosne so se kot prostovoljci javljali v srbsko armado, med njimi je bil tudi Gavrilo Princip. Vendar Gavrilo ni bil sprejet v srbsko vojsko. Zavrnili so ga, češ da je prešibke telesne zgradbe in kot tak neprimeren za vojsko. Zavrnitev je Gavrila globoko prizadela. Vse življenje se je spopadal z manjvrednostnim kompleksom, zdaj pa ga tudi kot prostovoljca niso hoteli v vojsko. Osramočen in užaljen je zapustil Srbijo in se odpravil k bratu v Bosno in Hercegovino.
Krhka samopodoba osemnajstletnega fanta je bila tudi v Hadžićih pri bratu Jovu na preizkušnji. Očitki svakinje, da nima službe in da nič ne dela, in brata, ki ga je stalno spominjal, da ni dokončal gimnazije, so Gavrila pognali v razmišljanje o svojem življenju. Spoznal je, da mora v življenju narediti nekaj velikega, da dokaže vsem dvomljivcem, da je on - Gavrilo Princip - sposoben velikih stvari.
Zimo 1912/1913 je Gavrilo preživel v Hadžićih pri bratu, kjer je veliko bral. Poleti 1913 se je ponovno odpravil v Beograd, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal bratu in končal gimnazijo. V dveh poletnih mesecih je tako po izpitih uspešno zaključil peti in šesti gimnazijski razred. To pa je bilo tudi vse, kar mu je uspelo doseči v življenju - gimnazije namreč ni nikoli dokončal.
Razmere v Bosni in Hercegovini na začetku 20. stoletja
Avstro-ogrska oblast v Bosni in Hercegovini v mnogo stvari ni posegala in je pustila stanje takšno, kot je bilo v turških časih, kljub temu pa sta pokrajini v tridesetih letih doživeli precejšen gospodarski in družbeni napredek. Uprava območja je bila zaupana skupnemu cesarsko-kraljevemu finančnemu ministrstvu; tako je prvi upravnik Bosne in Hercegovine postal Benjamin von Kallay (1839-1903), avstro-ogrski finančni minister. Kallay, ki je ostal na čelu pokrajin vse do smrti, si je prizadeval za enakopravnost pripadnikov vseh treh glavnih verstev v Bosni in Hercegovini. Njegov koncept bošnjaštva, ki je skušal zbližati muslimane, katoličane in pravoslavce, pa ni nikoli zaživel. Njegov naslednik je bil grof Stefan Burián von Rajecz (1851-1922), ki je opustil Kallayev koncept bošnjaštva. Namesto podpiranja enotnega bosanskega naroda je grof Burián dajal prednost posameznim narodom, tako da je podpiral muslimanske veljake in dajal večjo avtonomijo Srbski pravoslavni cerkvi. Buriánovih šest let na položaju upravitelja Bosne in Hercegovine deželi ni prineslo napredka. Popolnoma je zanemaril težave kmečkega prebivalstva na vasi, kjer je še vedno veljal turški fevdalni red. Čeprav je imela dežela velik kmetijski potencial, ta ni bil izkoriščen, saj je grof Burián načrtno zaviral razvoj poljedelstva in s tem ščitil madžarske veleposestnike pred konkurenco. Tudi v mestih razmere niso bile rožnate. Proces industrializacije je pomenil prihod večjega števila delavcev z različnih krajev monarhije v mesta, ki so s tem izgubila svoj prvoten videz. Delavske stavke, kot je bila sarajevska leta 1906, v kateri so zahtevali uvedbo deveturnega delovnika in redno izplačilo plač, so povzročale dodatne napetosti med starimi meščani in prišleki. Ob stavkah je bilo tudi pričakovati izbruh nasilja, saj so se običajno končale s posredovanjem vojske. Sprejetje oktroirane ustave, ki je uzakonila bosanski parlament, ni bila doživeta kot velik napredek, saj parlament v Sarajevu ni imel velikih pooblastil. Z novo ustavo so v bosanski parlament lahko volili starejši od štiriindvajset let, izvoljeni pa so bili lahko starejši od trideset let.
Ne le delavci, tudi drugi sloji so se preseljevali v bosansko-hercegovska mesta. Predvsem nameščanje tujih uradnikov je bilo v prvem desetletju dvajsetega stoletja zelo izrazito. V letu 1904 je bilo tako v Bosni in Hercegovini med uradniki samo 26 odstotkov domačinov, od tega manj kot 10 odstotkov pravoslavnih in muslimanov, preostali pa so bili rimskokatoliške veroizpovedi. Glede na strukturo prebivalstva bi moral biti položaj ravno nasproten, saj so pravoslavni Srbi in muslimani predstavljali tri četrtine prebivalstva.
Prestolonasledniku Francu Ferdinandu Buriánovo favoriziranje Madžarov ni bilo najbolj všeč, zato si je prizadeval za njegovo razrešitev z mesta upravitelja Bosne in Hercegovine, kar mu je tudi uspelo. Leta 1909 je Buriánovo mesto prevzel baron hrvaškega rodu Marijan Varešanin von Vareš (1847-1930), ki je predtem služil kot vojaški poveljnik v Dalmaciji. Znan je bil po vladanju s strogo roko in nenaklonjenosti Madžarom. Baron Varešanin je na položaju ostal dve leti, ko ga je zamenjal general Oskar Potiorek (1853-1933), ki je opravljal funkcijo upravitelja Bosne in Hercegovine tudi v času atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu.
Nastanek Mlade Bosne
Nezainteresiranost upraviteljev Bosne in Hercegovine za potrebe tamkajšnjih ljudi se je odražala na več področjih. Poleg gospodarske nerazvitosti je bila zaostalost v izobrazbi ljudi še bolj skrb vzbujajoča. Še leta 1910 je bilo kar sedeminosemdeset odstotkov prebivalstva nepismenega in v celotni Bosni in Hercegovini, ki je imela okoli dva milijona prebivalcev, je bilo vsega pet gimnazij. V takih razmerah se je izoblikovala neformalna organizacija Mlada Bosna, ki je združevala dijake in študente, ki so si po zgledu Mazzinijeve Mlade Italije prizadevali za podobno tudi v Avstro-Ogrski. Spontano in brez uradnih pravil ustanovljeno gibanje južnoslovanske mladine si je prizadevalo za revolucionarno uničenje Avstro-Ogrske in za posledično združitev južnih Slovanov v skupno državno tvorbo. Zagovarjali so enakost med ljudmi, pa tudi žensko emancipacijo. Intelektualno središče mladobosancev je bilo v Mostarju, saj je bila v mestu ena izmed petih gimnazij, ki so bile na področju Bosne in Hercegovine. Mostarska gimnazija je bila ustanovljena leta 1893, leto dni pred rojstvom Gavrila Principa. Gimnazijska pravila so dijakom prepovedovala ustanavljanje in članstvo v društvih, niti v športnih društvih niso smeli sodelovati, zato so nastajala tajna društva. Mostarski gimnazijci, ki so bili simpatizerji Mlade Bosne, so običajno nadaljevali študij na kateri izmed avstro-ogrskih univerz (npr. na Dunaju, v Pragi ali v Zagrebu), kjer so s svojimi idejami prišli v stik z drugimi južnoslovanskimi študenti na teh univerzah.

Avstro-ogrska aneksija Bosne in Hercegovine v letu 1908 med mladobosanci ni bila dobro sprejeta, saj je bila v popolnem nasprotju z vsem, za kar si je Mlada Bosna prizadevala. Eden izmed ideologov Mlade Bosne Vladimir Gaćinović (1890-1917), ki je bil v času aneksije star osemnajst let, je ob dogodku pobegnil v Črno goro in od tam naprej v Srbijo, saj je upal, da bo ob aneksijski krizi izbruhnila vojna in bo lahko sodeloval kot prostovoljec v srbski vojski. Do vojne sicer ni prišlo, je pa leto dni pozneje Gaćinović odšel s štipendijo srbske vlade na študij na Dunaj ter se dve leti pozneje pridružil organizaciji Zedinjenje ali smrt. Življenjska pot ga je nato vodila v Švico, kjer se je srečal z ruskimi revolucionarji, med drugim z Levom Trockim (1879-1940). V Avstro-Ogrsko se ni mogel več vrniti, saj je zavrnil služenje vojske, zvezo z Bosno in Hercegovino pa je držal prek Danila Ilića iz Sarajeva. Gaćinović je umrl leta 1917 v Švici, v sumljivih okoliščinah.
Danilo Ilić (1891-1915) je bil član Mlade Bosne in eden izmed zarotnikov pri atentatu na Franca Ferdinanda. Za svojo vlogo pri atentatu je bil obsojen na smrt z obešanjem. Ilić je bil dober prijatelj Gavrila Principa, s katerim se je spoznal, ko je Princip živel pri njih v Sarajevu kot podnajemnik v hiši Danilove mame Stoje Ilić.
Usodni 28. junij
Mnogo je že bilo zapisanega o atentatu v Sarajevu, o Francu Ferdinandu in o daljnosežnih posledicah, ki so jih imeli sarajevski streli. Tudi v Razglednicah preteklosti je bilo že kar nekaj vrstic zapolnjenih s to tematiko. Tako si lahko osvežite spomin o samih sarajevskih dogodkih usodnega 28. junija 1914 v prispevku Ob obletnici sarajevskega atentata – dogodek, ki je zasukal zgodovino. V našem arhivu je tudi poglobljen prispevek, ki ga je pripravil Andrej Mrak o atentatorju Nedeljku Čabrinoviću, ki nosi naslov Slovenski znanec – prvi atentator na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. O tem, kako so trupli nesrečnega nadvojvode in žene prepeljali iz Sarajeva prek Ljubljane do Dunaja in naprej do grobnice v Artstettnu pa v prvem in drugem delu prispevka Prestolonaslednik na poslednji poti.
Ozadje sarajevskega atentata
V slovenskem javnem življenju in tudi v slovenskem zgodovinopisju je Avstro-Ogrska po prvi, predvsem pa po drugi svetovni vojni prikazana v glavnem v slabi luči, nemalokrat poimenovana tudi ječa narodov. V nekdanji socialistični Jugoslaviji je sarajevski atentat prikazan pozitivno, saj je bilo vse, kar je kazalo na združitev južnoslovanskih narodov, dobro. Mesto atentata, sarajevski Latinski most je bil v "čast" atentatorjev preimenovan v most Gavrila Principa; številne ulice po nekdanji Jugoslaviji so nosile njegovo ime, nekatere še danes.
Pojav nekritičnega jugoslavizma ni bil endemičen le za območje Slovenije, temveč je bil prisoten v vseh delih nekdanje Jugoslavije. Po slovenski osamosvojitvi (1991) pa je prišlo do nasprotne situacije, ko je vse, kar ima pridih jugoslovanskosti, nezaželeno. Pri jugoslovansko orientiranih avtorjih je sarajevski atentat predstavljen kot nujno dejanje pred pričakovanim avstro-ogrskim napadom na Srbijo. Vojaške manevre v Bosni in prihod prestolonaslednika na Vidov dan so videli kot provokacijo - na ta dan leta 1389 je srbska vojska izgubila proti Turkom na Kosovem polju in Srbi so za pol tisočletja prišli pod otomansko vlado. Franc Ferdinand tudi ni bil član vojne stranke in si ni prizadeval za priključitev Srbije, kot so verjeli srbski nacionalisti, tudi zato, ker se je bal morebitnega ruskega posredovanja v primeru napada na Srbijo. Med zagovorniki priključitve Srbije k Avstro-Ogrski so bili načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf, minister grof Leopold Berchtold in avstrijski ministrski predsednik Karl grof Stürgkh, ne pa Franc Ferdinand.
Tudi na prihod v Sarajevo ne moremo gledati kot na provokacijo, saj prestolonaslednik sprva ni imel namena priti, tako se je odločil šele na povabilo deželnega upravitelja Potioreka. Atentatorji, ki so bili vsi avstrijski državljani, so načrtovali ubiti enega visokega avstrijskega dostojanstvenika (zadovoljili bi se z deželnim upraviteljem Potiorekom), dobili pa so priložnost ubiti kar prestolonaslednika samega.

Epilog
28. junija 1914 ob dvaindvajseti uri je bilo v Obljaju na Grahovem polju že vse mirno. Tudi na domu Principovih so že vsi spali, ko je na vrata domačije potrkal orožnik, ki je bil sicer v sorodstvu s Principi. Kaj hitro je bila vsa družina zbujena, saj jim je orožnik prinesel vest o sarajevskih dogodkih in jih pozval, naj gredo z njim na policijsko postajo, kjer bodo zaslišani.
Medtem je bil Gavrilo Princip v policijskem pridržanju v Sarajevu, kjer je z drugimi osumljenci čakal na razplet dogodkov. Na sojenju, ki je sledilo, je bil obsojen na dvajset let stroge ječe, ki naj bi jo odslužil v več kot tisoč kilometrov oddaljenem mestu Terezin na Češkem. Gavrilo Princip ni dočakal konca vojne, saj je 28. aprila 1918 zaradi tuberkuloze umrl v zaporu. Več o tem pa v katerem izmed prihodnjih prispevkov.