Na Bled so jih privabljali prekrasno jezero, sredi katerega je ždel otok z Marijino romarsko cerkvico, znamenita pečina s starodavnim gradom in pogled na vršace slovenskih gora, v Kamnik pa pridih srednjeveškega mesteca, ki je še konec 19. stoletja ohranjalo staro podobo. Tam je vsakogar očaral pogled proti severu, kjer so se bleščali slovenski snežniki, proti jugu pa na plodno ravnico, ki se je vlekla vse tja do Ljubljane. Sredi mesta se je dvigal hribček z malo cerkvico, nad njim pa strmi breg z razvalinami starega gradu. In potem je bila tu še svojevrstna župnijska cerkev z ločenim zvonikom in bližnje, na holmu stoječe, poslopje gradu Zaprice.
Kamniku in Bledu pa je bilo skupno tudi to, da sta oba slovela zaradi svoje zdraviliške dejavnosti. Na Bledu je za to poskrbel Švicar Arnold Rikli, v Kamniku pa domačin Alojz Prašnikar. Njegovo zdravilišče je stalo ob levem bregu Bistrice, nedaleč od kraja, kjer se ta reka pridruži sosednji Nevljici.
Središče Prašnikarjevega zdravilišča z urejenim parkom in kopališčem je bil Zdraviliški dom, položna nizka stavba, koder so se gostje predajali naravni Kneippovi metodi zdravljenja z vodo. Za dostojno predstavitev svoje dejavnosti je hiša, po vsej državi znana kot Kurhaus, leta 1893 izdala posebno knjižico, pravzaprav dve, eno za Slovence, drugo pa za nemške goste. Kopališče in Kneippovo zdravišče v Kamniku na Kranjskem - preberemo na naslovnici slovenskega primerka.
Vsebina zajema podatke o kamniškem mestu, zgodovini zdravilišča in njegovi dejavnosti. Na koncu pa se posveti tudi zabavni plati življenja v zavodu, saj so od 1. maja do 15. oktobra, ko je bil ta odprt za goste, tam številni preživljali prijetne dneve. Na voljo so jim bili občasni koncerti vojaške godbe, kegljišče, biljard, čitalnica dnevnikov in ilustriranih tednikov, izleti, lov in ribolov.
Vodstvo zdravilišča pa jih je opozarjalo tudi na slovenske prireditve v kraju: "Narodne veselice se prirejajo mnogokrat v čitalnici. Kamniška čitalnica uspeva jako lepo in napreduje leto za letom. Gledališke predstave, plesi, besede in druge veselice se vrste v lepem sporedu in pričajo o živahnem narodnem življenju kamniškem. Besede, katere prireja kamniško pevsko društvo Lira so izborne. V novejšem času pohajajo prijazno mestice skoro vsako nedeljo slovenska pevska in druga društva. Ljudstvo je sprejema vselej radostno in z velikim navdušenjem."

Nemškutarsko gnezdo Stein
V letu 1892, ko sta se ljubljanska založnika Kleinmayr in Bamberg pripravljala na tiskanje knjižice o kamniškem zdravilišču, je tamkajšnje pevsko društvo Lira ravno sklenilo prvo desetletje svojega delovanja. Za sabo je imelo že vrsto uspešnih nastopov, zato pohvala v zdraviliški knjižici ni bila iz trte izvita.
Slovensko petje, h kateremu so meščani vabili zdraviliške goste, je bilo v Kamniku razvito že v šestdesetih letih 19. stoletja, ko ta še ni slovel kot zdraviliški kraj. Avgusta 1865 so se na eni izmed prireditev že slišale štiri slovenske pesmi, tega leta pa je tam začel delovati celo samostojen pevski zbor. Na sporedu je imel tudi slovenske pesmi, čeprav se je uradno imenoval povsem nemško: Männer Gesang-Verein Stein (torej, poslovenjeno: Moško pevsko društvo Kamnik). Bil je pač odraz takratnega nemškutarskega mesta Steina - Kamnika v katerega še ni zavel duh slovenskega čitalniškega gibanja.
Pevsko društvo Lira na začetni poti
Leta 1868 pa se je tudi v Kamniku ustanovila Narodna čitalnica. Kot je bila navada povsod po Slovenskem, je takoj ustanovila tudi lasten pevski zbor, ki je marsikaj pripomogel k uspehu njenih prireditev. Prvič je nastopil 17. avgusta 1868, ko je čitalnica pripravila svojo "veliko besedo". Svojemu matičnemu društvu je potem ostal zvest celih štirinajst let. Jeseni 1882 pa so se pevci odločili stopiti na samostojno pot. V soboto, 4. novembra, torej natanko pred 130 leti, se jih je zbrala peščica in pripravila Pravila pevskega društva Lira v Kamniku.
Že v prvi točki so opredelili smisel svojega delovanja: "Namen društva je pospeševati lepo petje in po mogočnosti podpirati slovenske glasbene izdatke. To društvo se ustanovi na željo pevcev."
Pravila so potem - verjetno v ponedeljek, 6. novembra - poslali deželni vladi v Ljubljani in ta jih je sorazmerno hitro - že v četrtek, 9. novembra 1882, tudi odobrila, ko je deželni predsednik baron Andrej Winkler podpisal sledečo ugotovitev: "Da je gori omenjeno društvo pravno ustanovljeno, potrjuje s tem c. k. deželna vlada za Kranjsko ..."
O tem so bili člani, kot kaže, obveščeni takoj, saj so že za nedeljo, 12. novembra, v gostilni Jerneja Graška sklicali ustanovni občni zbor.
Prvotna pravila omenjajo le uradno ime Lira, a so pevci pozneje prešli na drugačen naziv. Poimenovali so se kot I. (torej prvo) slovensko pevsko društvo Lira v Kamniku. Pri tem svojem prvačenju zgodovinsko gledano seveda niso bili preveč natančni, saj so pred njimi že delovala druga samostojna slovenska pevska društva. Vendar pa širša slovenska javnost o tem ni vedela kaj dosti, zato je Lirino oznako sprejela kot verodostojno dejstvo.
Prvi nastopi
Stari čitalniški pevski zbor je pod novim imenom Lira že 26. novembra prvič nastopil na prireditvi svoje dotedanje 'matere', Narodne čitalnice, kar pa pevcem seveda ni bilo težko, saj so svoj program izpilili še v času, ko so delovali pod njenim okriljem. Prvič pa so samostojno odmevno nastopili, ko je bila na vrsti blagoslovitev njihove zastave - prapora, ki so jo pripravili v nedeljo, 10. junija 1883. K sodelovanju so povabili še Narodno čitalnico in gasilsko društvo iz Kamnika ter telovadce, Sokole, in čitalniški kvartet iz Ljubljane. Tudi ta prireditev ni ostala nedokumentirana - Narodov dopisnik je poročal: "Naj bi tudi po druzih slovenskih mestih posnemali vzgled vrlih Kamničanov in osnovali pevska društva, ki so velevažen faktor v družbenem življenji. Če primerjamo svojo domovino s sorodno nam Hrvatsko, moramo priznati, da so nas bratje Hrvatje tudi v tej zadevi prekosili, kajti pri nedavnem zborovanji zvez hrvatskih pevcev bilo je zastopanih 20 društev, mej katerimi so taka, ki broje po 20, 30, 40 in še več pevcev."
Pevsko društvo Lira je potem v naslednjih letih po večini nastopalo v Kamniku in se udeleževalo tudi narodnih, čitalniških ali sokolskih, prireditev v drugih krajih. Njihov vodja pa je bil že od začetka učitelj France Stele.
Podpora Simonu Gregorčiču
V začetku leta 1885 (pravzaprav že za božič 1884) je pesnik Simon Gregorčič doživel ponatis svojih Poezij. Že ob prvem izidu leta 1882 so nekatere pesmi iz te zbirke pri drugih duhovnikih naletele na neugoden odziv. Nerazumevanje pa se je ob ponovni izdaji še povečalo. Med duhovniki so začeli podpisovati protestne peticije in Simon je potožil svojemu prijatelju Ignaciju Gruntarju: "Večina duhovnikov je proti meni, nekateri popolno, nekateri deloma."
Medtem pa se je vsa napredna slovenska javnost postavila pesniku v bran. Posamezniki in društva so po časopisih začeli objavljati spise, zaupnice in tolažilna pisma v Gregorčičevo podporo.
V to dogajanje so posegli tudi pevci kamniške Lire. Še pred nastopom spomladi 1885 so Gregorčiču poslali pismo, v katerem so zapisali: "Velečastiti gospod! Odkar se je naš narod probudil iz svojega duševnega spanja, ni imel iz svoje srede sinu, katerega bi toli iskreno častil in ljubil kot Vas; kateremu bi bil toli brezmejno udan kot Vam. Saj ste ga Vi uverili s svojimi divnimi pojezijami, da ga Bog ni hotel zavreči, dasi je mal in je moral veliko pretrpeti, temuč da ga je izvolil sebi v slavo, človeštvu v prid; saj mu vi kažete kakor jasna, mila zvezda pot v lepšo boljšo bodočnost. A kakor ni najkrasnejšega žita brez ljulike, nahaja se tudi v našem narodu peščica mož, ki se ne druži z njim v njegovi ljubezni in udanosti do Vas; je peščica mož, ki Vas noče umeti, ki obsoja Vas in proglaša Vaše delovanje za nevarno slovenskemu narodu in brezversko. Velecenjeni gospod! Danes v izrednem občnem zboru zbrani društveniki slovenskega pevskega društva Lire v Kamniku ne stoje na strani teh mož, marveč so živo uverjeni, da je tisti slovenski pesnik, katerega sta umrli slovenski vladika Zlatoust Pogačar in dika Jugoslovanska, J.J. Strossmayer, imenovala za svojega prijatelja, in čegar delovanje sta javno blagoslavljala, da je ta pesnik 'mož po volji božji'. V ti svoji trdni veri se strinjamo danes zbrani Liraši v Kamniku s slovenskim narodom v prisrčni udanosti do Vas ter iz vse duše goreče prosimo, da Vas Bog živi in ohrani slovenskemu narodu v prid in slavo."
V Kamniku, 8. dan marca 1885. V imenu odbora slovenskega pevskega društva Lire v Kamniku. Josip Stanič, načelnik.
Simon Gregorčič je na to prisrčno pismo odgovoril: "Slavno društvo! Dragi prijatelji pevci! Krasna zaupnica Vaša me je srčno razveselila; razveselila še osobito zato, ker prihaja od pevcev - pevcu. Tudi jaz sem svoje dni rad popeval ter pevajoč užival najlepše ure. Veliko, silovito moč petja tudi jaz prav dobro čutim in poznajem: ako ktera stvar, to mi lepo ubrano petje ogreje srce. A petje ima tudi sploh znamenito kulturno nalogo. Ono blaži človeku občutke in ga vnema za plemenite namene. Velecenjeni pevci! To silno moč petja porabite tudi Vi v korist narodu. Vzbujajte ga, dramite, vnemajte. Vi imate v svojih čistih grlih veliko orožje: pevaje lahko ljudi tujstvu izvijete in Slovenstvu pridobite. Bodite torej v Kámniki narodni drámniki! Zahvaljujoč se Vam za krasno adreso prav srčno, ostajem s prijateljskim pozdravom Vam udani S. Gregorčič. Na Gradišči 17. marca 1885."

V začetku devetdesetih let
Nastopi kamniških lirašev so se sprva vrstili zgolj po ustaljenih navadah tedanjega časa. Kljub temu pa so bili deležni lepega odziva. Poleg omembe v knjižici kamniškega zdravilišča jih je počastil tudi pisec članka o Kamniku, ki je leta 1892 v listu Dom in svet med drugim zapisal: "Narodno zavest budi čitalnica ustanovljena leta 1869. Bili so časi, ko je godel meščanom nekov Leseverein. Sedaj o tem ni več ne duha, ne sluha, tem mileje pa done glasovi Lire, pevskega društva."

Leta 1892 je Lira delovala že kot mešani pevski zbor, saj se je vrlim možem in fantom pridružil tudi nežni spol. Nato pa so še nekoliko poživili svojo dejavnost in nastope.
Novo življenje s tamburicami
Ker so se tiste čase ponekod na Slovenskem pojavile tamburice in so jih v svoj delokrog sprejeli tudi pevski zbori, so se tudi liraši ogreli za to novotarijo. Zato so kmalu sledili pevskemu društvu Zvon iz Šmartnega pri Litiji, ki se je tamburaštva lotil ravno leta 1892. Liraši pa so šmarske pevce - tamburaše kmalu nadkrilili in s tamburicami celo gostovali v Celovcu. To je bilo 24. oktobra 1894, ko so Korošci praznovali 80-letnico rojstva svojega pokojnega narodnega buditelja Andreja Einspilerja in se spominjali tudi škofa Antona Martina Slomška. Že v vabilu so opozarjali (Mir, Celovec, 20. oktobra 1894): "Pevski in tamburaški del vzporeda izvršujeta iz posebne prijaznosti slavni moški in tamburaški zbor pevskega društva Lira iz Kamnika."
O tem nastopu pa so potem slovenski časopisi obširno poročali, posebej pa so hvalili kamniško Liro.
Slovenski narod: "Ko godba odigra drugi komad svojega vzporeda, porazvrsti se na odru zbor pevskega društva Lira iz Kamnika, katerega je občinstvo pozdravilo z burnim ploskanjem. Vrli naši Liraši so na Koroškem dobro znani in priljubljeni; oni so peli že ob različnih slavnostih tostran Karavank in se odzivljejo radovoljno vsakemu vabilu. Ta večer jih je nastopilo 18 izbranih pevcev, kateri so pod spretnim vodstvom g. Frana Steleta prepevali dolgo vrsto slovenskih pesmij toli skladnoglasno in umetniško dovršeno, da za vsako pesmijo ploskanja in odobravanja ni bilo na konca na kraja, tako, da so morali malone sleherno točko ponavljati ali dodati kakšno drugo pesem ..."
Narod pa omenja tudi tamburaše: "Nekaj čisto novega za občinstvo te slavnostne besede je bil tamburaški zbor."
Slovenec med drugim piše: "Srčno so se sprejeli Liraši iz Kamnika, ki so prevzeli pevski del slavnosti in koje poznamo dobro že od zadnje Leonove slavnosti … Peli so vztrajno in dobro, precej točk so morali ponavljati ... Nastopil je tudi tamburaški zbor Lire (11 gospodov), ki je izvajal lepo več točk. Prvikrat čule so se ta večer slovenske tamburice na Koroškem, prikupile nam in želimo, da jih čujemo večkrat …"
Podrobno pa je o slavnosti seveda pisal tudi celovški Mir in poudaril: "Jako je ugajalo tudi tamburanje Lirašev, zlasti ker je ta glasba Korošcem še popolnoma neznana."
S tem svojim nastopom so liraši torej na Koroško zanesli zanimanje za tamburice, ki je že šest let pozneje obrodilo prve sadove. Več o tem.

Kamniška Lira v novem stoletju
V začetku novega, dvajsetega stoletja so liraši najprej 17. septembra 1902 odmevno praznovali svojo 20-letnico. Skupaj z njimi se je veselil ves Kamnik in radostno sprejel številno občinstvo ter pevske goste iz Ljubljane in Kranja, ki so popestrili Lirin spored. Leta 1903 se je Lira vključila v delo Zveze slovenskih pevskih društev. Leta 1904 so dopolnili svoja stara pravila iz novembra 1882 in petju dodali še gledališko dejavnost. Spet so začasno nastopali kot mešani zbor in tako povsem samostojno uprizorili eno izmed operet. Skupaj s kamniškimi Sokoli in Narodno čitalnico so leta 1906 začeli zbirati denar za izgradnjo Društvenega doma in ga dve leti pozneje tudi slovesno odprli. Nekako vmes (1907) pa je Lira dočakala že svojo petindvajsetletnico. Slavnost pa so zaradi gradnje doma prestavili na avgust 1908. Ob tej priložnosti jim je znani skladatelj Emil Adamič, ki je tedaj služboval kot učitelj v Kamniku in nekaj časa vodil tudi Liro, posvetil skladbo Dan slovanski. Uglasbil jo je na besedilo Simona Jenka, objavljena pa je bila potem v Novih akordih 1. novembra še istega leta.
Zonophone Concert Record predstavi tudi kamniške liraše
Najpomembnejši dogodek pa je za Liro nastopil leta 1910, ko je njihovo bogato dejavnost na svojevrsten način nadgradilo mednarodno gramofonsko podjetje International Zonophone Company. Zanj je Lira posnela devet gramofonskih plošč, kar je bilo tedaj na Slovenskem nekaj povsem nenavadnega. Nekatere zasedbe, z izjemo Kvarteta Glasbene Matice, so se do tedaj le z muko prikopale do par posnetkov, liraši pa so v tem pogledu presegli vse meje. Osem plošč (šestnajst pesmi) je posnel celoten zbor, eno pa, kot solist - tenorist, njihov pevovodja France Stele. Vsaka plošča zaradi velike hitrosti obratov (78) na starem ročnem gramofonu vsebuje le po dve pesmi. Predstavljamo vam posnetek pesmi Hladna jesen, ki je označena kot narodna. Podrobno raziskovanje pa je odkrilo, da gre za skladbo, ki jo je po zapisu iz Postojne priredil sodnik Oskar Dev in jo objavil v svoji zbirki Slovenske narodne pesmi I. Note je leta 1906 založil ljubljanski knjigarnar Lavoslav Schwentner.
Edini dve danes še ohranjeni plošči s seznama, ki ga je 12. novembra 1910 med rednimi oglasi objavil ljubljanski dnevnik Slovenec, nam tako še po 102 letih lahko pričarata prekrasno petje kamniških lirašev. Bili so resnično pravi mojstri. Odlikovali pa so se tudi po svoji narodni zavednosti, saj niso popačili ali potujčili svojega imena (kot je dandanes to v navadi pri raznih 'oberkrajnerjih' in 'karminah', ki takoj pozabijo na svoj izvor, čim le malo pomolijo svoj nos čez državno mejo). Na plošči tako poleg splošne angleške oznake Slovenian chorus, torej slovenski pevski zbor, (izvirni sedež družbe Grammophone je bil namreč v Londonu, avstrijski Zonophone pa je bil le njena licenčna tvrdka - podjetje) najdemo le slovensko pisanje.
Uničujoča kritika Zorka Prelovca
Kamniška Lira je že od svoje ustanovitve leta 1882 v svoj program vključevala budniške pesmi, ki so bile značilne za dobo čitalništva in so vsakič povsem zadovoljile nekritično občinstvo. Z nastopom novega stoletja in ustanovitvijo dvomesečnika Novi akordi pa so se zadeve spremenile. Nekateri pevski zbori so se lotili študiranja najnovejših modernističnih skladb, drugi pa so ostali pri starem repertoarju. Med njimi večinoma tudi kamniška Lira. Ko so njeni pevci 21. julija 1912 po svoji stari navadi pripravili koncert v restavraciji kamniškega zdraviliškega doma, je spored med občinstvom spremljal tudi znani skladatelj in zborovodja, 25-letni Zorko Prelovec, takrat že zelo proslavljen zaradi svojega zbora Jaz bi rad rudečih rož. Več o tem.

Prelovec ni bil tiste vrste kritik, ki bi izvajalce hvalil zgolj zato, ker redno delujejo, se trudijo in pojejo slovenstvu v čast. Zanj je bila pomembna tudi izvedba sama in izbor skladb, ki so se znašle na koncertnem programu.
Svoje vtise z Lirine prireditve tistega 'usodnega' poletja je tako strnil v zapisu, ki je bil konec leta objavljen v književni prilogi Novih akordov. Pisanje je zanimivo, ker odslikava pevsko delovanje tedanjega časa: "Kamnik. Koncerti na deželi so dandanes - bele vrane. Propad naših pevskih društev, ki sedaj spe in jih bo težko, težko zdramiti iz trdnega njihovega spanja, so pospeševale razne okoliščine, med njimi največ pogubonosne politične razmere. Tupatam se včasih oglasi kako društvo s pevsko prireditvijo, in še to ponavadi po zaslugi pevovodje, ki iz veselja za dobro stvar naganja pevce k skušnjam kot svojčas valpet kmete na tlako. Par neredno obiskanih skušenj; tem sledi koncert ki imena 'koncert' pravzaprav ne zasluži. Taka prireditev je bil koncert prvega slov. pevskega društva Lira v Kamniku dne 21. julija t. l. v tamošnjem zdrav. salonu. Spored sam me je naravnost ujezil. Ne razumem, čemu je treba reševati in na dan spravljati že zdavnaj pokopane Volaričeve zbore, pa še take kot je mešani zbor »Slovanska pesem«. Ali mora res v vsakem zboru strašiti vsaj en del v marštempu? Moj Bog, tudi v novejši zborovski literaturi imamo lahko izvedljive skladbe za podeželske zbore. Starokopitnemu licu sporeda je čast delala edina novejša, Adamičeva »Petnajst let«- tudi najboljše peta- osamela tica med starimi strašili. Skladbo so morali ponoviti. Med moškimi zbori je zadovoljila Vilharjeva »Naša zvezda«, dočim bi šla Ipavčeva Savska skoraj popolnoma v franže. Komaj, komaj, jo je rešil nek korajžen tenorist. O sekstetu iz Prodane neveste, (ki ga je pel ves zbor !!), rajši molčim: Smetana se je v grobu obrnil. Čemu študirate težke skladbe, ko jim pevci niso kos? Vobče so bili moški zbori boljši kakor mešani. Pevovodja Stele že dolgo vrsto let še dovolj uspešno krmari čolniček »Lire«. Dosegel je lepe vspehe in njegovo dobro voljo in trud je treba tudi topot pohvaliti ..."

Tako ostro se je torej Lire lotil Zorko Prelovec, ki potem kritiko še stopnjuje: "Zbor je nastopal jako neredno in napravil na občinstvo slab vtisk. Med petjem so pevci tekmovali, kdo bo bolj gledal v note; ker se je koncert vršil pri mizah, so mnogo pripomogle natakarice z loputanjem vrat, rožljanjem vilic in nožev, da se je petje vspešno motilo."
Prelovec pa potem svoje pisanje sklene še z dobrohotnim nasvetom: "V bodoče bo treba kreniti na drugo, novo pot. Pevovodja Stele se bo moral prej ali slej prilagoditi sedanjemu času in opustiti študiranje zastarelih stvari. Moja odkritosrčna beseda naj ga ne ostraši: pevska društva moramo dvigniti višje, prenesti moramo pa tudi kritiko, ki nas navaja k poboljšanju."
Zadnje leto pred svetovnim viharjem se jim pridruži tudi učiteljica Tončka
Prelovčevi kritiki navkljub je Lira še naprej delovala po starem. Predsednik Rudolf Binter je želel nekoliko spremeniti njen program in je na eni izmed sej leta 1913 poudaril, da bi morali naštudirati več novejših skladb. Poleg tega pa so znova želeli vzpostaviti redno delo mešanega zbora, ki je že leta 1912, kot je opazil tudi Prelovec, deloval precej neredno. Pospešeno so pripravljali tudi mlade pevce, ki bi bili kos novim nalogam zbora. Pevovodja Stele je zato na seji 4. septembra 1913 poudaril: "Sami moški zbori, to je nekaj preveč monotonega, mešani zbor pa prinese prijetno spremembo. Poleg vodstva vaj moškega zbora in naraščaja hočem vzeti nase tudi težko vlogo poučevati mešani zbor."
Tako so se stvari končno le premaknile na bolje, saj je tudi pri moškem zboru tedaj redno vadilo in nastopalo le okoli petnajst članov.

Podatki o dejavnosti iz leta 1913 objavljeni na občnem zboru januarja 1914
Kljub nekaterim notranjim težavam pa je Lira izkazovala neverjetno prizadevnost, ki bi ji jo lahko zavidal tudi marsikateri današnji (2012) pevski zbor. V letu 1913 so se člani 'srečali' kar 105-krat. Imeli so 88 pevskih vaj, štiri koncerte in tri zabavne večere. Trikrat so zaslužne osebe počastili s podoknicami in ravno tolikokrat zapeli pokojnikom v slovo na kamniškem pokopališču. Štirikrat pa so gostovali tudi v drugih krajih. Skupaj s podporniki je društvo štelo 101 osebo, kar je predstavljalo okoli pet odstotkov kamniškega prebivalstva.
Podpornikov je bilo 59, članov pevskega zbora pa 42. Teh je bilo v začetku leta samo 28, a se jim je pridružilo še 14 novincev. Vsi skupaj so v letu 1913 naštudirali 34 novih pesmi.
V tem letu pa so dobili tudi novo ponudbo za snemanje gramofonskih plošč pri tvrdki Zonophone, kar bi jim prineslo lepo vsoto v društveno blagajno, a so po krivdi enega izmed članov, ki o tem ni obvestil glavnega odbora, to priložnost zamudili. Škoda.
Po novem zagonu jeseni tega leta so liraši prvi koncert v društveni sezoni 1913/14 priredili 6. januarja 1914 in takrat sta se predstavila tudi že Lirinoktet in kvartet. Še vedno pa je deloval tudi tamburaški sestav, ki je skrbel za prijetno vzdušje na odru in zabavah po koncertih.
Drugi koncert v tekoči sezoni pa je bil 3. maja 1914. Takrat je znova deloval tudi že mešani pevski zbor. Spored pa so popestrili še s samospevi. Tedaj se je na Lirini prireditvi prvič predstavila mlada, dvajsetletna učiteljica s Sel pri Kamniku, sicer tudi članica mešanega zbora, Antonija Šuštarjeva, in se odrezala z arijo iz opere Karmen. To je bil eden prvih odmevnejših nastopov znane slovenske glasbenice, ki se je pozneje izkazala kot operna pevka in folkloristka in je po poroki s Francetom Maroltom, zborovodjem akademskega pevskega zbora in vodjem Glasbenonarodopisnega inštituta slišala na ime - Tončka Maroltova.
Srečno v novo desetletje kamniške Lire
Teh nekaj drobcev iz življenja kamniške Lire, ki so nas popeljale v čase pred sto in več leti, seveda predstavlja le bežno sliko njenega dolgoletnega obstoja in delovanja. Izbrali smo vesele in žalostne dogodke, ki so jim bili priča člani, ki so v pevskem zboru delovali v najbolj prelomnem obdobju slovenskega naroda.
Zdajšnjim pevcem, ki so včeraj, 3. novembra 2012, v rodnem Kamniku (Dom kulture) praznovali 130-letnico svojega društva, najstarejšega tovrstnega sestava na Slovenskem, pa lahko samo iskreno čestitamo za njihovo vztrajanje in dolgoletni prispevek k slovenski kulturi in jim želimo, da bi luč sveta kaj kmalu ugledala tudi zajetna knjiga o bogati zgodovini kamniške Lire.

Andrej Mrak