Marsikdo je to že poskusil in uspel, potem pa v svoj album zvezdnikov uvrstil nov primerek. Še več pa jih je bilo razočaranih, saj niso dobili niti odgovora. Slavni namreč dnevno prejmejo na stotine takih prošenj. Če bi torej želeli odgovoriti vsem povpraševalcem, bi morali imeti zajeten bančni račun ali pa kar zadeti glavni dobitek na loteriji.
Ker se na osebne dopise torej ni mogoče zanašati, nam preostane le stara preizkušena metoda. Že pred več kot stoletjem so namreč podobe znanih oseb začele prinašati tudi razglednice. Te pa je bilo mogoče kupiti skoraj na vsakem vogalu. In med njimi je bilo tudi mnogo takih s slovenskimi motivi.
Pevcem se pridružijo tamburice
Vse do konca osemdesetih let 19. stoletja so bili pevski zbori na Slovenskem prevladujoča oblika glasbenega združevanja. Bili so neomejeni zvezdniki slovenskih odrov, v njihovi skrbi pa je bila tudi glavnina točk na koncertnih sporedih. Le redkokdaj si je to ali ono društvo omislilo tudi kakšno manjšo instrumentalno zasedbo, katere namen pa je bil le popestriti pevski program - da vse skupaj ni zvenelo preveč enolično.
Leta 1890 so se na slovenskih odrih že zaslišali prvi zvoki tamburic
Do tedaj so se s tem glasbilom srečevali le popotniki, ki so zašli v kraje ob Kolpi, kjer se je tamburica igrala pri marsikateri hiši. V mestih pa so hotelirji in krčmarji občasno gostili katero izmed hrvaških skupin, ki so se na poti v zahodnoevropske kraje, kjer so pogosto nastopale, ustavljale tudi pri nas. Ti so v mestu prenočevanja za nameček pripravile še kakšen koncert in si tako prislužile denar za nadaljnje potovanje.
Omenjenega leta pa si je tamburice omislilo tudi telovadno društvo Sokol v Trstu. V ta namen je ustanovilo poseben odsek. Iz Trsta ni daleč v Ljubljano in tudi tam so se prav sokoli najprej ogreli za to novotarijo.
Končno so milozvočnost tamburice prepoznali tudi pevski zbori. V Šmartnem pri Litiji so člani pevskega društva Zvon leta 1892 zaorali ledino in kmalu se jim je pridružilo še nekaj pevskih zborov, med njimi tudi Lira iz Kamnika. Lira je s tamburicami sredi devetdesetih let gostovala tudi v Celovcu in tedaj so se koroški Slovenci lahko prvič seznanili s to vrsto slovanske glasbe.
Korošci odrinejo 'na svoje'
Gostovanja tamburašev so bila povezana s potovalnimi stroški in s slabimi prometnimi povezavami. Glasbila so lahko prevažali le z vozovi ali z vlakom. Kljub temu pa so pri odprtju Orožnove koče v bohinjskih hribih, julija 1894, nastopali tudi ljubljanski tamburaši. Korošci pa niso mogli računati na pogostejše nastope rojakov s Kranjskega, zato se tamburica onstran Karavank še ni oglašala.
Leta 1900 je tamkaj končno le zaživela manjša tamburaška skupina. Ustanovili so jo Slovenci v celovškem bogoslovju. V tem zavodu je že delovala Akademija slovenskih bogoslovcev, katere odbor je že leta 1898 sklenil ustanoviti tamburaško skupino. Za nakup glasbil so naprosili nekatere denarne ustanove, župnike in razne druge rodoljube. Do začetka leta 1900 so nakupili nekaj glasbil. Po vztrajnih vajah pa so meseca junija 1900 že tudi prvič javno nastopili. Značilno za koroške razmere je bilo to, da so tamburaši-bogoslovci imeli vaje le v omejenih prostorih. Kronist Ivan Žel, tudi sam tamburaš, je leta 1908 o tem zapisal: "Določilo pa se je, naj se vadijo tamburaši v slovenskih sobah, da se ne čuti morda zopet izzvano kako nemško uho."

Ta skrb seveda ni bila odveč. Ko so prav na cvetno nedeljo leta 1900 v enem izmed celovških hotelov (Grömer) gostovali hrvaški tamburaši iz Mitrovice, ki so se tamkaj ustavili na poti v Pariz - bili so povabljeni na nastope v okviru svetovne razstave Pariz 1900 -, je ob njihovem igranju vse "nemško čuteče" občinstvo zapustilo prostore.
Razmerje v bogoslovju, kjer se je denimo v letniku 1901/02 šolalo 54 mladeničev, od tega kar 25 Slovencev, pa za tamburaške razmere kljub njihovemu številu ni bilo ugodno. A je vseeno leta 1900 prav tam zaživel prvi koroški tamburaški zbor. Kmalu pa mu je sledilo tudi prvo koroško tamburaško društvo.
'Bisernica' se predstavi
Celovški bogoslovci so seveda nastopali le v notranjih prostorih svojega zavoda. Širše občinstvo pa še vedno ni spoznalo milih zvokov tamburice. Nekateri pa so imeli v tem pogledu srečo. Konec julija 1901 je namreč Janez Hornböck, eden izmed tamburašev, pel novo mašo v rodnem Št. Janžu v Rožni Dolini. V cerkvi so prepevali njegovi tovariši bogoslovci, na popoldanskem slavju na vrtu njegove domačije pa so goste zabavali prijatelji tamburaši.
Že dobra dva meseca pozneje pa je v tedniku Mir izšlo vabilo k ustanovnemu shodu prvega koroškega tamburaškega društva »Bisernica« v Celovcu. Ta naj bi potekal v četrtek, 3. oktobra 1901, v gostilni pri Velikem Kleku (Grossglockner). O tem shodu je teden dni pozneje Mir poročal že na naslovnici, kjer med drugim piše: "Koroški Slovenci imamo sedaj tamburaško društvo v glavnem mestu Korotana; ono bo imelo nalogo, navduševati ne samo celovške, ampak sploh koroške Slovence za milo domačo glasbo in domače petje; postane naj nekako središče družabnega življenja celovških in okoliških Slovencev, in ako se bode prav gojilo in vodilo po pravi poti, bode tudi uspevalo."

Prizadevni tamburaši so sestavili društveni odbor, potem pa zaigrali še nekaj na hitro naučenih skladb, ki pa jih je Mir ocenil s pohvalo. Na koncu pa časnikar še dodaja: "Bilo bi tudi umestno, da bi šli koroški rodoljubi mlademu društvu na roko s tem, da bi se jim prepustila za vaje in za shrambo inštrumentov v kaki hiši vsaj ena ali dve sobici. Te sobe bi služile ob enem tudi lahko za čitalnico ostalim Slovencem. Imeli bi s tem vsaj en domač kraj, kjer bi se shajali in medsebojno spoznavali tukajšnji Slovenci.«

Hitro do prvega javnega nastopa
Komaj v mesecu in tednu dni po ustanovnem shodu so tamburaši Bisernice priredili svoj prvi javni nastop. Dne 10. novembra so v dvorani Šlepejeve restavracije v Celovcu priredili Martinov večer. Obiskovalcev je bilo 130, tamburašev pa samo pet. Predstavili so dvanajst točk iz slovensko-hrvaške bere, med njimi tudi eno lastno, ki jo je uglasbil vodja Pavel Nežić. O izvedbah je Mir poročal: "Sviralo se je vseskozi zelo točno in lepo, vsak komad se je burno odobraval in so gospodje morali dodati precej točk."

Drugačno mišljenje o tem nastopu pa je imel celovški nemški list Freie Stimmen, ki je večer označil kot "Windische Agitation" (slovensko agitacijo). Odgovoril mu je Mir: "To je zopet dokaz, da nasprotniki nočejo miru, ker že nedolžno zabavo razkričavajo kot 'slovensko agitacijo'. Da bi se niti v našem domačem jeziku, ter s petjem in godbo ne smeli več zabavati, to bi bilo lepo!"

Prvo gostovanje in čudo, ki se imenuje tamburica
Ni minilo niti štirinajst dni od prvega javnega nastopa, že je Bisernica nastopila zunaj Celovca. Povabili so jih člani šolske družbe sv. Cirila in Metoda, ki je imela podružnico tudi v Rožeku v Rožni Dolini. Dne 23. novembra so tamkajšnji cirilmetodarji imeli že svoj tretji letni shod in želeli so ga popestriti z igranjem tamburic. Po uradnem zborovanju so pripravili še veselico in tudi ta je našla svoj odmev v Mirovih dopisih: "Najbolj pa so pripomogli k uspehu veselice vrli tamburaši, ki so prihiteli iz daljnega Celovca na naš shod, prvi na deželi, pri katerem so se razlegali tamburice mili glasovi. Pri nas dosedaj nismo poznali te mile naše domače godbe in smo nekoliko začudeni gledali vrle tamburaše, a komaj so prvo udarili, bili smo vsi kakor začarani. A fantje tudi znajo udarjati, da je veselje, da ti kar srce hitreje bije in se noge vzdigujejo v skok. Mogočna "Naprej zastava Slave" budi v srcu ponos, da si Slovenec. Neutrudljivo so vrli tamburaši svirali in nas razveseljevali pozno do noči.«
Tambura je svirala ... ali skupno delo Slovencev in Hrvatov
Znana hrvaška pesmica, ki se začne z verzoma - "Tambura je svirala, u srce me dirala ..." je v Celovcu dobila poseben pomen. Slovenci so se morali za ustanovitev prvega tamburaškega društva pravzaprav zahvaliti dvema Hrvatoma. Prav zato je Stjepan Pažameta že na ustanovnem shodu postal predsednik društva, Pavel Nežić pa dirigent. Hrvaško pa je tudi ime samega zbora. Bisernica je namreč najmanjše glasbilo v tamburaški sestavi, najmanjša tamburica, s katero se zaradi kratkega vratu igrajo le visoki toni. Glavno melodijo pa sicer vodijo tako imenovani brači, za ritem poskrbijo bugarije, basovske note pa izvajajo berde. Hrvaški tamburaš in skladatelj Milutin Farkaš (1865-1923) je za ta glasbila uredil poseben sistem in napisal tudi tamburaško šolo.

V znamenju Levstikove poezije
Pevska društva so se ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja ponašala s posebnimi gesli, s katerimi so skušala ponazoriti glavno poslanstvo svojega delovanja. Celjsko pevsko društvo, ustanovljeno leta 1895, je denimo delovalo pod geslom "Kdor naš si, z nami poj!", ki jim ga je napisal pesnik Anton Aškerc. Te besede so si dali izvesti tudi na svoj prapor. Koroško pevsko društvo Drava v Glinjah blizu Borovelj pa je izbralo daljše besedilo: "Šumi šumi Drava naša / Budi tužni Koratan / Vsem Slovencem ti naznani / Da napočil nam je dan."

Po podobnih zgledih so si tudi člani Bisernice pomagali s poezijo. Izbrali so dva verza iz Levstikove pesmi Razni glasovi. Levstik jo je objavil že v svoji pesniški zbirki, ki jo je leta 1854 založil ljubljanski tiskar Jožef Blaznik. Septembra 1876 jo je pripravil za novo izdajo svoje poezije, ki pa nikoli ni izšla. Zato je bila znova objavljena šele po njegovi smrti, ko je leta 1891 pisatelj Josip Stritar pripravil Levstikove Zbrane spise. Tamkaj so jo verjetno opazili tudi koroški tamburaši. Pesem je razdeljena na tri poglavja z osemvrstičnimi kiticami. Prvi je naslov Stvaritelj, drugi Um, tretji pa Notranji glas. Takole pravi:
"Nepokojni vi ljudje!
V daljno strmo visočino,
V brezen temnih globočino
Vam uhajajo želje !
Jedno je potrebno le:
Skrbi zase, ljubi brata,
Dvigni ga, odpri mu vrata,
Bodi ti sodnik srce!"

Člani Bisernice so morali biti torej dobri poznavalci slovenske poezije, da so iz množice bodrilnih pesmi, ki so jim bile na voljo, izbrali prav dva verza, ki sta imenitno označila njihovo slovensko poslanstvo v kulturno zanemarjenem koroškem prostoru.

Veselo naprej
Meseca decembra 1901, ki je sledil uspešnima tamburaškima nastopoma v Celovcu in v Rožeku, pa je imela »Bisernica« svoj prvi občni zbor. Ugotovili so, da društvo šteje že 45 članov, od tega devet ustanovnih (to so bili tisti, ki so darovali večjo vsoto), 23 podpornikov in 13 samih igralcev na tamburice. Ta druščina si je potem prizadevala, da se zvoki tamburic razširijo pa vsej koroški deželici. To jim je odlično uspevalo, saj so povsod naleteli na navdušeno občinstvo, ki prej ni bilo vajeno tovrstnih zvokov. Zato so kmalu dobili tudi že prve koroške posnemovalce. Že spomladi 1902 se je ustanovila tamburaška skupina v Selah nad Borovljami, jeseni pa v Rožeku, kjer niso mogli pozabiti Biserničinega gostovanja leto prej. O tem so razmišljali tudi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je zaživel tamburaški zbor v okviru pevskega društva Gorotan.
Tednik Mir je tako že sredi leta 1902 lahko zapisal: "Z veseljem čitamo, da se ustanavlja jedno tamburaško društvo za drugim po našem Korotanu. Prav je! Naj se razlega mila slovanska godba iz sela v mesto, iz mesta v vas. Lepo se je uresničil pregovor, da zgledi vlečejo, ker po ustanovitvi "Bisernice" se je jelo gibati po vsem slovenskem Koroškem ..."

Z ustanovitvijo drugih tamburaških skupin pa se zanimanje za "Bisernico" ni zmanjšalo. Še naprej so jih vabili na koncerte, veselice in zabave. Že leta 1904 so bili tako popularni, da so se odločili za izdajo samostojne razglednice.
Prvi zbor koroške Bisernice se predstavi še na razglednici
Eden izmed načinov predstavitve posameznih glasbenih skupin je bilo tudi izdajanje samostojnih razglednic. Pri Slovencih je bil to še posebej dobrodošla zamisel, saj so dnevniki in mesečniki z izjemo lista Dom in svet izhajali brez fotografij. Posamezna društva so si zato omislila lastne razglednice, s katerimi so predstavila svoje članstvo, pomembne dogodke tekočega delovanja ali iz svoje zgodovine. Med prvimi pevskimi društvi se je za tiskanje razglednice odločilo pevsko društvo Ljubljana iz slovenske prestolnice. Najstarejši doslej znani primerek je bil odposlan sredi leta 1899. Pri tamburaših pa v slovenskem prostoru prednjači prav Bisernica iz Celovca. Leta 1904 so dali tiskati razglednico pri Antonu Slatnarju v Kamniku.
Odličen Slatnarjev izdelek
Razglednice so imele tedaj še drugačno zasnovo, kot smo je vajeni pozneje. Ena stran (naslovna) je bila namenjena samo naslovu in je vsebovala že natisnjene črte v ta namen. Na drugi (slikovni) strani pa je bil objavljen poljuden motiv, vendar le v takem obsegu, da je ostalo še nekaj prostora za sporočila dopisovalca. Razglednica Bisernice tako vsebuje fotografijo njene prve postave, njenega prvega zbora, ki je poleg vodje premogel komaj pet članov. Kljub majhnemu številu pa so zastopana vsa poglavitna glasbila - bisernica, brač, bugarija in berda. Fotografijo krasita dva slovenska grba, znotraj katerih vidimo upodobitve glasbenega znaka lire in tamburice bisernice. Pod imenom skupine pa sta zapisani geslo "Skrbi zase, ljubi brata. Dvigni ga, odpri mu vrata." in Levstikovo ime.

Odmev v nemškem krogu
Če so člani Bisernice spet računali, da njihovo nedolžno delovanje v korist koroškim Slovencem ne bo nikogar motilo, so se zmotili v svoji presoji. Prav ta razglednica je našla nasprotnika, ki se je oglasil kje drugje kot v nemško pisanem listu "Freie Stimmen", ki je izhajal v Celovcu.
Dobernig
Ta list je urejal Johann Wolfgang Dobernig (kako se je že pisal tisti gospod, ki je ob letošnji 92-letnici koroškega plebiscita trdil, da Slovenci niso pravi Korošci). Ta je 18. junija 1904 objavil nemško pisanje nekoga, ki se je pogumno podpisal le s črko M. in bi ga lahko prevedli nekako takole: "Slovensko. Po naključju nam je v roke prišla dopisnica, ki je sama po sebi prisrčna. Na eni strani piše Dopisnica, na drugi pa je naslikano šest članov našega domačega tamburaškega društva, nad katerimi sta levo in desno grba v slovenskih narodnih barvah (bela, modra, rdeča). Z drobnejšimi črkami piše vmes: Prvo koroško Tamburaško Društvo! Bisernica v Celovcu. Geslo: Skrbi Zase, Ljubi Brata; Dvigni ga, Odpri mu Vrata! Levstik."
Ti verzi so bili za dopisnika uvožena latovščina, ki naj bi jo hoteli od megalomanije okuženi Slovenci narediti za svetovni jezik, zato predlaga drugačen napis v nemškem jeziku. Na koncu pa dodaja, da to s Kranjskega pripeljano novotarijo še koroški Slovenci težko razumejo, in pogumno sklene: "Prodaja takih dopisnic v Celovcu, na katerih ni ene same nemške besede, je nesramnost kranjskih prišlekov, s katerimi nimajo naši koroški Slovenci ničesar opraviti."

Člani Bisernice se poboljšajo
Vrli celovški tamburaši so kmalu zatem svojevrstno odgovorili svojemu kritiku. Že naslednjega leta so izdali novo razglednico, ki prikazuje njihovo najnovejšo sestavo iz leta 1905. Poleg vodje se je pred fotografa postavilo še enajst članov, ki jih ob že prej objavljenih grbih in Levstikovih verzih vidimo na slikovni strani. Na naslovni strani pa so pod napis »Dopisnica« dodali še prevod: Postkarte.
Tako nihče več ni mogel trditi, da na kartici ni niti 'ene same nemške besede'.
Novi uspehi in nova razglednica
Obe razglednici celovških tamburašev sta se prodajali v Celovcu in na prireditvah, kamor je bila "Bisernica" povabljena. Teh dogodkov pa je bilo kar veliko, zato so leta 1907 člani zopet izdali novo razglednico. Če sledimo poštnim žigom, lahko ugotovimo, kje vse so gostovali celovški tamburaši, čeprav dotični nastopi niso bili dokumentirani v tisku. Tako nam kar trije ohranjeni primerki pričajo, da so sodelovali tudi pri odprtju delavskega doma na Jesenicah 25. avgusta 1907. Ena izmed njih namreč pravi: "V nedeljo je bilo tukej lepo, ker so delavski dom blagoslovil in je bila tudi veselica..." Vse te tri razglednice so seveda iz novejše bere (1907), kar pomeni, da so tiste iz let 1904 in 1905 že pošle.
Še več nastopov in znova nova razglednica
Leta 1909 se je "Bisernica" priključila koroški "Krščanskosocialni zvezi". Prostore je tedaj imela že v hiši družbe sv. Mohorja, saj je sestav obsegal kar 39 članov. Tudi naslednje leto so ohranili podoben stalež. Še predtem ali morda pozneje pa je nastala fotografija, ki prikazuje "Bisernico" z vodjo in dvaindvajsetimi tamburaši. Ta je izšla na novi razglednici društva. Zaradi velikega števila članov je bila obsežnejša tudi fotografija, zato sta v novi različici odpadla Levstikovo geslo in en slovenski grb - tisti s tamburico. Kljub temu pa je bila razglednica dovolj zanimiva, saj je, sodeč po ohranjenih primerkih, izšla vsaj v dveh nakladah.
Objava pred stotimi leti
Dober glas seže v deveto vas, pravi slovenski pregovor in zato ni čudno, da so o prizadevnih Korošcih izvedeli tudi na Kranjskem. "Slovenski Ilustrovani Tednik" je tako 24. oktobra 1912, torej v preteklem tednu pred stotimi leti, objavil krajši zapis o tem nenavadnem tamburaškem zboru in bralcem postregel kar s tremi njegovimi razglednicami. Urednik Anton Pesek pa je še poudaril: "Tamburaška društva so sedaj že skoraj v vsaki fari in kaj prijetno je gledati slovenske fante s tamburico v roki, ko igrajo na kaki veselici ali domači zabavi ..."
Zgledi vlečejo
Ko je bila leta 1901 ustanovljena celovška "Bisernica", na Slovenskem še ni bilo veliko tamburaških skupin. Njeno delovanje je spodbudilo nastanek podobnih zasedb po Koroškem. Podobno pa je bilo tudi v drugih slovenskih deželah in urednik Pesek se ni prav nič zlagal, ko je delovanje teh sestavov prisodil že v skoraj vsako slovensko župnijo. Že na Koroškem se je do prve svetovne vojne ustanovilo več kot dvajset tamburaških skupin, društev ali zborov. K razcvetu tamburaške glasbe pa so nedvomno prispevali tudi domači skladatelji - tudi tisti, ki so bili znani po svoji "resni" glasbi. Emil Adamič, Stanko Premrl in Vinko Vodopivec so v svojih življenjepisih omenjali tudi obdobja, ki so jih preživeli kot tamburaši, tamburaški kapelniki ali kot avtorji (tudi prireditelji) skladb za tamburaške zbore.
Ker so slovenski tamburaši kljub težavam z nabavo in vzdrževanjem glasbil denarno dobro poslovali, so si številni lahko privoščili tudi izdajo lastne razglednice. Celovške Bisernice pa z njenimi štirimi primerki ni dosegel noben izmed njih.
Konec srečne dobe
Kot še na marsikaterih drugih področjih je tudi slovenskemu tamburaštvu leto 1914 zadalo globoke rane. Fantje so morali na fronto in marsikdo se ni več vrnil v domači kraj. Tamburice so samevale, razen morda v Šentvidu pri Vipavi (rojstnem kraju Stanka Premrla, danes imenovanem Podnanos), kjer so v sestavi nastopala samo dekleta. Tudi Bisernica je zadnjič odmevno zaigrala prav 27. junija 1914, dva dni pred atentatom v Sarajevu.

Slovenci se ne dajo
Po svetovni vojni so tamburice postale vsesplošno popularno glasbilo, saj so pomenile vez z drugimi narodi Kraljevine Jugoslavije. Nastajale so nove in nove skupine - vendar ne na Primorskem in tudi ne na drugi strani Karavank. Delo Bisernice je bilo tako obnovljeno šele leta 1930, a društvo ni nikoli več doseglo take slave, kot jo je v tistih za slovenstvo na Koroškem prelomnih časih v dobi cesarja Franca Jožefa.

Pogled v današnjo dobo
Bogato, več kot stodvajsetletno izročilo tudi v tamburaškem pogledu rojeva sadove. Na Slovenskem še vedno deluje veliko število tamburaških zasedb, ki delujejo samostojno ali v povezavi s folklornimi skupinami. Tamburica pa je prodrla tudi v zabavno glasbo.
Današnje skupine se poleg izvirnega tamburaškega repertoarja in izvajanja narodnih pesmi lotevajo tudi priredb iz popularne glasbe. Poleg nekdanjega, splošno uveljavljenega Farkaševega sistema so v veljavi tudi drugačne instrumentalne postavitve, denimo sremska ali Jankovičeva.
Vendar se stari Farkaš ne da kar vreči v staro šaro. Lep primer za to je posnetek tamburaške skupine iz Vremščice, ki je za ta sistem priredila znano rockovsko uspešnico iz šestdestih let. Skladbo »Mnogo značiš za moj život draga« so tedaj izvajali Crveni koralji. V tamburaški zasedbi in s slovenskim prevodom "Spomni draga se ..." pa so jo vremščiški tamburaši znova priklicali v naš spomin. Obema posnetkoma prisluhnite spodaj!

Velika priljubljenost, ki je mejila že na zvezdništvo
Številni nastopi prvih koroških tamburašev in izdaja kar štirih različnih razglednic, ki so izšle v nekaj več kot petih letih, nam priča, kako priljubljene so bile take zasedbe med rojaki onstran Karavank. V tem pogledu je Korošcem lahko zavidal marsikateri pevski zbor, tamburaška skupina ali godba na pihala na sončni strani Alp, ki so po ne vem kaki sreči lahko 'skrpali' denar za izdajo ene same razglednice. Večina slovenskih glasbenih skupin pa si ni mogla (in si še danes ne more) privoščiti niti tega.
Koroška Bisernica je svoj uspeh dosegla zaradi svoje prizadevnosti. Kar je sledilo potem, je bilo nekaj povsem samoumevnega. V tisti dobi, ko niti država niti dežela nista prispevali niti beliča za slovenska društva, je članom samo trdo delo prineslo številne podpornike in prepotrebne cekine za društveno blagajno in tako tudi za vedno nove izdaje samostojnih razglednic, ki so potem še povečevale njihovo popularnost in priljubljenost pri poslušalcih.
Njihov zgled bi torej utegnil služiti tudi kakšni današnji skupini, ki deluje v za kulturo vsekakor beraških časih.
Andrej Mrak