Če v preteklem tednu ne bi bilo vremenskih nevšečnosti, volitev v Združenih državah Amerike in predvolilnih dogodkov v Sloveniji, bi zadnji dnevi, tako kot vsako leto, minevali v znamenju priprav na letošnjo martinovo nedeljo. Ker pa se ujmam in volilni vročici ni bilo mogoče izogniti, je tudi ta stari svetnik moral nekoliko stopiti v ozadje. Vendar pa praznik kljub razburljivim dogodkom ni ostal brez odmeva: Ljubljana je tako že v soboto, 3. novembra, doživela predmartinov sejem, preostali kraji pa so vsak dan postopoma pošiljali svoja sporočila med slovenski svet in vabili ljudi na današnjo martinovo nedeljo.
"Državotvorni" praznik
Še dobro, da se martinovo praznuje na nedeljo, ko večini delovnega ljudstva ni treba v službo. Zaradi popularnosti bi se namreč kaj lahko zgodilo, da bi ga kdo predlagal za državni praznik. Težav pri tem gotovo ne bi imel, saj bi bil to prav gotovo edini dan, ki ne bi postal jabolko spora med ne preveč složnimi Slovenci. Martinovo namreč prav radi upoštevajo taki ali drugačni, bodisi verniki ali "brezverci", torej vsi - ne glede na spol ali politično opredelitev.
Martinovo pa ima - takole v šali rečeno - tudi že nek pridih državotvornosti. Ne sicer zaradi praznika samega, pač pa zaradi tega, ker je bila nekoč prav ob tej priložnosti napisana prva različica pesmi, katere del se danes prepeva kot državna himna. Znamenita Zdravljica - tako poimenovana šele od leta 1848 - v izvirniku namreč nosi naslov Zdravica. Pri najstarejšem ohranjenem primerku Prešernovega rokopisa pa vidimo, da je bil prvotni naslov pravzaprav - Zdravica ob novini leta 1844. Prešeren je torej pesem napisal, ko je omenjenega leta mošt dozorel v vino in to je bilo ravno okrog martinovega.
Praznik stare, predkrščanske dobe
Čeprav martinova nedelja danes velja za krščanski praznik, pa ima veliko globlje korenine. Kot v številnih drugih primerih je tudi tu Cerkev prevzela stare poganske navade in jim pridodala lastno vsebino. Pogani našega podnebnega pasu so v novembru nekdaj obhajali praznik v zahvalo za dobro letino. Vrstila so se veseljačenja, pojedine in gostije ter priprava zalog za zimo.
Cerkev je dala staremu prazniku nov smisel. Ker je okrog 10. novembra manjkalo okoli štirideset dni do božiča, se je ponovila zgodba z začetka leta; tudi tedaj je po pustu nastopilo štiridesetdnevno obdobje, ki je trajalo do velike noči.
Prav zato so martinovo šteli za jesenski pust. Še pred nastopom postnih dni pa se je bilo seveda treba obilo pogostiti in za to je bil primeren ravno 11. november v spomin na dan, ko je leta 400 (po starih podatkih) umrl priljubljeni škof Martin. Ponekod na Slovenskem so bile zato tudi poroke še v 19. stoletju le dvakrat letno: v predpustu in okoli martinovega.
V vinorodnih krajih pa so sv. Martina častili, ker se je v času okoli njegovega godu novi mošt spremenil v novo vino. Od tod tudi izraz "novina", ki ga ob nastanku svoje Zdravice (Zdravljice) navaja tudi Prešeren. Narodna pesmica pa pravi "Došel bo, došel sveti Martin, on ga bo krstil, da bode vin …" In neka druga poje: "Pršu je, pršu sveti Martin, on ga je krstil, jest ga bom pil …"
Med Slovenci
Sveti Martin, škof iz Toursa je bil - in je še - med Slovenci priljubljena osebnost. Še danes okoli 18.000 Slovencev in Slovenk nosi njegovo ime. Znane pa so tudi priimkovne izpeljanke kot Martinjak, Martinčič itd. Z njegovim imenom pa se ponaša tudi mnogo krajev, kot so Šmartno, Šmartin itd. Sv. Martinu je na Slovenskem ozemlju posvečeno veliko župnijskih (blizu 70) in podružničnih (blizu 60) cerkva. Najstarejše so bile postavljene že v 9. stoletju.
Kdo je bil sveti Martin in kakšne so upodobitve njegove osebnosti?
Sv. Martin je bil eden redkih starejših svetnikov, ki so dobro poznali naše kraje. Rojen je bil na zdajšnjem Madžarskem v Sabariji, današnjem Sombotelu (pri nas so mu včasih rekli tudi Subotica) okrog leta 316 po Kristusovem rojstvu. Na Slovenskem in tudi "tam gori" so tedaj gospodarili še Rimljani. Njegov oče je bil rimski vojščak, višji poveljnik cesarske armade, nameščen v tamkajšnji postojanki. Po sinovem rojstvu pa je bil kmalu premeščen na jug v Pavijo (v zdajšnji zgornji Italiji).
Že pri desetih letih so Martina poslali v vojaško šolo. V mestu se je seznanil s prvimi kristjani, ki so se tiste čase komaj izognili preganjanju in se začel udeleževati njihovih srečanj in obredov. Pri petnajstih so ga domači vključili v redno vojaško službo, kjer je bil uvrščen med konjenike. Legenda ga opisuje kot milega mladeniča, ki je rad pomagal vsakomur. Tako ga je nekoč sredi zime srečal napol nag berač in ga prosil za pomoč. Ker pa Martin ni imel ničesar, s čimer bi siromaku lahko ustregel, je svoj plašč razrezal na dva dela in mu poklonil eno polovico. Zaradi tega dejanja so ga umetniki pozneje upodabljali kot vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč. Najstarejši slovenski tovrstni primer (oltarna slika) je v Crngrobu pri Škofji Loki in izvira iz leta 1453.
Pri osemnajstih letih se je Martin dal krstiti in se po odsluženi vojaščini pridružil kristjanom. Nastanil se je pri škofu Hilariju Piktavienskemu v Poitiersu na Galskem (današnja Francija). Ta ga je sprejel med svoje bogoslovce. Po posvečenju v duhovnika pa se je odpravil nazaj v domači kraj, da bi v krščanstvo spreobrnil svoja starša, kar mu je pri materi uspelo, pri očetu pa ne. Nato se je vrnil na Galsko, kjer so ga pozneje v Toursu leta 371 (pri njegovih 55 letih) ustoličili za škofa. Tudi tokrat imamo opravka z legendo, ki pripoveduje, da se je Martin branil tega naziva in se skril med gosi. Te pa naj bi ga izdale s svojim gaganjem. Od tod torej izhajajo goske pri drugem priljubljenem načinu upodabljanja (in praznovanju godu) tega svetnika.
Za tretji, dokaj nenavaden način upodobitve svetega Martina pa se moramo zahvaliti Slovencu Janezu Šubicu, ki je leta 1876 naslikal še eno izmed legendarnih Martinovih lastnosti - ozdravljanje bolnikov. Njegovo umetnino, izdelano za glavni oltar cerkve v Šmartnem pod Šmarno goro so slovesno blagoslovili prav na današnjo, martinovo nedeljo omenjenega leta.
Mladi umetnik Janez Šubic
Janez Šubic je bil doma s škofjeloškega konca Gorenjske. Rodil se je 26. oktobra 1850 - torej le štiri dni pred martinovim - v Poljanah št. 39 kot prvi sin v družini 30-letnega podobarja in slikarja Štefana Šubica in njegove žene Ane, ki se je prej pisala Kisovic.
Štefan Šubic, ki je bil po rodu z bližnjih Hotavelj št. 4, kjer sta imela že njegov oče in ded kmetijo in uveljavljeno podobarsko obrt, je bil pri svojih 23 letih poročen že drugič. Prva žena mu je namreč umrla in z njo ni imel otrok.
Na domu druge žene Ane si je uredil novo delavnico, ki je kmalu zaslovela v cerkvenih krogih. Do svoje smrti leta 1884 je deloval v več kot sedemdesetih krajih, kjer so še danes ohranjeni njegovi oltarji, slike, freske, križevi poti, prižnice itd.
V zakonu se mu je rodilo osem otrok. Dva sta umrla že v mladosti, ostalo pa je pet sinov in hčerka Mica. Vsi sinovi (Janez, r. 1850, Jurij, r. 1855, Valentin, r. 1859, Pavle, r. 1861, Alojzij, r. 1865) so bili umetniško nadarjeni in so mu sledili pri njegovem poslu.
Nadarjeni prvorojenec Janez
Ker je že prvi sin Janez pokazal zanimanje za očetovo obrt, so ga po končani ljudski šoli poslali v Ljubljano, kjer je najprej obiskoval mestno šolo - normalko, nato pa stopil v gimnazijo. Tam pa je zbolel in se že po dveh letih vrnil v domači kraj. Kot štirinajstletnik se je začel pri očetu učiti slikarstva in podobarstva. Skupaj z njim je hodil tudi po župnijah, kjer so Šubici izdelovali ali postavljali svoja dela. V tem času je hitro napredoval in že v dobi 1869-70 za župnijo Šmartno pod Šmarno goro naslikal podobe štirih cerkvenih očetov, ki kažejo njegovo izredno nadarjenost.
V bližnjem Šentvidu je v tistem času delovala podobarsko-slikarska delavnica Matevža Tomca, pri katerem je tedaj služboval znani slikar Janez Wolf, osebni prijatelj Štefana Šubica. Oče mu je Janeza zaupal v uk in sin je tam preživel vse do leta 1871.
Janez si je v tem času s svojimi deli za razne župnije prislužil toliko denarja, da se je potem z dodatno podporo domačih lahko podal na študij v Benetke. Vpisal se je na Akademijo lepih umetnosti (Academia delle belle arti), kjer je zaradi svoje nadarjenosti spet vzbudil pozornost. V zimi 1874/75 pa se je podal še v Rim. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev se je začasno vrnil v Benetke. Tu ga je, kot kaže, doseglo vabilo šmartenskega župnika Antona Namreta, sicer tudi znanega pesnika, ki je v tej župniji deloval že od leta 1864 in si prizadeval, da bi tamkajšnja cerkev dobila čim lepšo notranjo opremo.

Cerkev sv. Martina v Šmartnem pod Šmarno goro
Šmartno pod Šmarno goro je bilo nekdaj podružnica obširne župnije sv. Peter pri (v) Ljubljani. Leta 1562 pa je postalo samostojna župnija. Nekdanja podružnična cerkev je bila majhna in je stala na robu ježe, nasproti župnišča. Župljani so si želeli večjega svetišča, vendar je moralo preteči kar veliko Save, ki se razliva pod vasjo, da so dosegli svoj cilj. Za postavitev nove cerkve si je prizadeval tudi upokojeni prior Faust Gradišek, ki si je uredil dom na vrhu brega nad cesto. Bil je sloveč pridigar in ljudski zdravilec - homeopat. Med njegovimi prijatelji in znanci je bil tudi France Prešeren, ki je v tistem času večkrat obiskal Šmartno, saj je na Gori kot ekspozit deloval njegov stric Jakob, v bližnji Skaručni pa drugi stric Franc. Pri tem zadnjem je na stara leta živel in umrl tudi Prešernov oče Šimen.
Imenovani Gradišek pa nove cerkve ni dočakal, saj je umrl leta 1837. Razveselili pa so se je šmartenski farani, ko je bila dograjena in blagoslovljena jeseni leta 1841. Župnika Franca Pavliča, ki je uspešno izpeljal gradnjo in njegovega naslednika Mihaela Kogovška, pa je potem čakalo še postopno opremljanje cerkvene notranjosti. Med nalogami je bila tudi nabava slike za glavni oltar svetega Martina. Oba pa je prehitel čas, zato se je s tem moral pečati tudi naslednji župnik Anton Namre.
Janez sprejme zahtevno naročilo
Mlademu Šubicu je Namretova prošnja prišla kot naročena. Da bi se lahko čim bolj poglobil v življenjepis sv. Martina, je pisal očetu, naj mu pošlje opis njegovega delovanja, iz česar bi mogel izdelati čim bolj verodostojno sliko.
Oče Štefan je Janezu hitro ustregel in mu poslal naprošeno gradivo. O življenju svetega Martina bi se bil Janez lahko poučil že leta 1874 v 45. številki cerkvenega tednika Zgodnja Danica, ki je življenje tega svetnika opisala v kratkem zapisu godovnikov prvega tedna v mesecu novembru. Vendar pa je bilo to besedilo premalo natančno. Zato mu je oče verjetno poslal knjižico, pisano v nemščini, ki je izšla leta 1872 in ki prinaša prevod italijanskega dela Vita b. Martini. Ta svetnikov življenjepis pa je delo Martinovega učenca Sulpicija Severa, ki je bil neposredna priča večini dogodkov, ki jih omenja. O eni izmed Martinovih legendarnih lastnosti pisatelj pripoveduje: "Dar ozdravljenja je imel tako velik, da se skoro noben bolnik ni zatekel k njemu ne da bi takoj ozdravel, kar bo razvidno iz naslednjega zgleda: V Trevih je bila neka deklica na hudi ohromelosti tako bolna, da se že dolgo časa ni mogla več gibati: docela skoro že mrtva, je komaj še dihala. Vsi žalostni so bili zbrani sorodniki z namenom, da bi čakali pogreba, ko se je naglo razširil glas, da je prišel v mesto Martin. Ko je oče deklice to zvedel, je kar brez sape hitel, da bi prosil za hčer. Slučajno je bil Martin že v cerkvi. Tu pred očmi ljudstva in vpričo več drugih škofov se oklene starček njegovih kolen in pravi: 'Moja hči umira na prestrašni bolezni in kar je kruteje od smrti, samo še diha, njeno telo je že mrtvo: prosim Te, pridi in blagoslovi jo, zaupam, da bo po Tebi spet ozdravela.' Te besede so Martina zmedle, ustrašil se je in upiral rekoč, da to ni v njegovi moči, starček, da se moti v svoji sodbi, on ni vreden, da bi po njem Bog storil čudež. Oče ves solzan ne odneha še silneje prositi, naj bi slišal umirajočo. Slednjič se odpravi Martin na prigovarjanje drugih škofov v hišo deklice. Velika množica ljudstva je pričakovala pred vrati, kaj bo storil služabnik božji. Najprej se je sklonil na tla in molil. To je bilo v podobnih primerih njegovo najljubše orožje. Potem je pogledal deklico in zahteval olja; to je blagoslovil in vlil sveto tekočino deklici v usta. Takoj je spregovorila. Nato se je dotaknil posameznih udov in oživeli so; ko so se okrepile še noge, je vpričo ljudstva vstala."
Janez Šubic je naslikal prav ta prizor, le da je dogajanje iz preproste mestne sobe prestavil pred mogočno cerkev, saj je tako lahko vključil tudi "občinstvo", torej radovedneže, ki so bili dogodku priča. Ohranjene skice nam izpričujejo, da je tudi Šubic sprva narisal prizore iz cerkve. Med tamkajšnjimi radovedneži je bil tudi deček, ki v rokah drži gosko, potem pa se je slikar očitno premislil in dogajanje prenesel na plan. Tukaj pa dečka z gosko ni videti.
Prvi osnutki za to oltarno sliko so nastali, ko je Janez bival še v Benetkah. Oktobra 1875 pa je dobil podporo deželnega odbora za nadaljevanje študija v Rimu. Preselil se je tja in se vpisal na Akademijo lepih umetnosti. Tedaj je tudi imel čas, da se posveti Namretovemu naročilu. Slika je bila končana poleti 1876 in Janez jo je poslal domov v Poljane, da bi oče zanjo preskrbel še potrebni okvir. Platno je bilo namreč dokaj obsežno, v izmeri 365 krat 192 centimetrov. Konec julija pa je nato priromala v Ljubljano.
Veliko čudo oziroma nenavadna razstava v ljubljanski reduti
Stavba redute na ljubljanskem šentjakobskem trgu (bila je podrta ob potresu leta 1895, zdaj pa je na istem mestu Zavod Janeza Levca, prej pa dekliška mestna šola) je bila sprva v lasti kranjskih deželnih stanov pozneje pa deželne vlade. Ta je v njej tudi zasedala prav tako kot deželni zbor. Imela pa je tudi lepo dvorano za zabavne prireditve in občasne razstave. Tam je Janez Šubic prvič predstavil svoje najnovejše delo. Razstava je trajala deset dni - od 16. do sprva načrtovanega 25. avgusta 1876 in bila še za dva dni podaljšana. K temu je največ pripomogel slikar Ivan Franke, ki je organiziral celotno prireditev.
K ogledu te velike slike, ki jo je oče Štefan Šubic že opremil z okvirjem, so občinstvo vabili Slovenec, Slovenski narod, Novice, Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung.
Najprej so o tem v sredo, 16. avgusta, pisale Novice: "(Velika krasna podoba sv. Martina), ki jo je nadopolnil naš umetnik Jan. Šubic v Rimu malal za cerkev v Šmartnem pod Šmarno goro, je od danes do 25. dne t. m. na ogled razpostavljen v reduti."
Dan za tem se je z istim besedilom oglasil Slovenec. V petek, 18. avgusta, je Zgodnja Danica obvestilo dopolnila z urami ogleda - od 9. do 12. ure dopoldne in od 14. do 17. ure popoldne - ter dodala: "Zares umetno delo!" Navedla pa je tudi novi datum zaprtja razstave - 27. avgust.
V nedeljo se je prebudil tudi Slovenski narod in obljubil podrobnejši opis slike, nato pa dodal: "Za zdaj vse, ki se za domačo umetnost zanimajo, opozorujemo, naj jo gredo gledat."
V torek, 22. avgusta, je Narod izpolnil obljubo in zapisal: "Gospod J. Šubic naš rojak bivajoč sedaj v Rimu, je ravnokar izpostavil svojo najnovejšo slikarsko delo v redutnej dvorani." Nato opisuje slikani prizor in izraža pohvalno oceno. Na koncu pa dodaja: "Sploh pa je izpostavljena podoba kinč naše domače umetnije. Gospod Šubic je vidoma porabil svoj čas v italijanskej metropoli, ter napredoval posebej v koloritu. Sv. Martin bode izpostavljen do 26. t. m. Mi pa opozorujemi narodno naše občinstvo, da naj ne pozabi obiskati v teh dneh redutne dvorane, ker le malokrat ima priložnost videti kako cvetico narodne umetnije in žalostno bi bilo, ako bi še tedaj ostalo mlačno, ko se mu v resnici podaje dobro delo."
Istega dne pa je tudi Slovenec dopolnil svoje prvo poročilo: "Mi opozorujemo vse prijatelje umetnosti na ta umotvor prve vrste, čegar vrednost je od strokovnjakov cenjena na več tisuč goldinarjev. Vstopnina 10 kr."
Ljudje so, kot kaže, prisluhnili nasvetom tako, da je Laibacher Zeitung, ki je tudi že prej napovedal razstavo v reduti, v sredo, 23. avgusta, objavil pismo enega izmed bralcev, ki pravi: "Vse ljubitelje umetnosti obveščamo, naj bodo še posebej pozorni na to, da bo v redutni dvorani le še nekaj dni razstavljena velika slika našega slikarja J. Šubica, ki živi v Rimu. Gre za veliko umetnino v pravem pomenu besede, tako glede kompozicije, kot glede risarske tehnike in kolorita. Dosedanji obiskovalci so izkazali veliko naklonjenost do razstavljene slike. Umetniku, ki je pred odhodom sam prinesel sliko na razstavni prostor, smo hvaležni, ker nam jo je posodil in s tem pritegnil množico obiskovalcev."
Novice pa so poleg obvestila, da bo razstava trajala le še par dni, tokrat zapisale: "Izvedenci v slikarstvu so enoglasni o njeni hvali. Naj tedaj ne zamudi nihče ogledat umotvor g. Šubica in to tem več, ker je slika delo domačega umetnika. Vstopnina je le 10 kr."
V soboto, 26. avgusta, pa je Slovenec opozoril, da je razstava odprta samo še naslednjega dne, v nedeljo, 27. avgusta, ter dodal opis slike. Nato pa konča: "Komur je za umetnijo kaj mar in hoče poznati dela nadepolnega umetnika domačega, naj nikar ne opusti ogledati omenjeno podobo. Za vstopnino 10 kr. Mu ne bo žal."
Po razstavi
Naslednji teden, v torek, 29. avgusta, dva dni po razstavi, so Novice zapisale: "Čem večkrat smo ogledovali Šubičevo podobo sv. Martina v reduti razpostavljeno, tem bolj se nam je dopadla. Cerkev v Šmartnem pod Šmarno goro se more res ponašati s to krasno sliko, katere vrednost strokovnjaki cenijo na več tisoč goldinarjev."
V petek, 1. septembra, pa je Zgodnja Danica sporočila, da se bo Šubic kmalu vrnil iz Rima, in dodala: "Akoravno mu naši cerkveni predstojniki delo precej pridno oskerbujejo, se mu vender tako tesno tam godi, da se ne more več muditi, ako bi tudi hotel." O sliki sami pa ocenjevalec izraža najboljše mnenje. Na koncu pa pravi: "Tisti, ki reč umevajo podobi precej visoko oceno dajejo. K vsemu temu je pa še oče slikarjev Štefan Šubic, napravil zares tako lep okvir, da ga je veselje viditi."
Veselje pa je bilo tudi pogledati v mošnjiček, kjer se je nabralo 5.78 goldinarjev čistega dobička.
Porazno mnenje šmartenskih faranov
Odlična umetnina, ki so jo hvalili obiskovalci ljubljanske redute, pa je v Šmartnem pod Šmarno goro naletela na porazen odziv. Prizadevni Šubici, oče Štefan in sinova Janez ter Valentin, so sliko z okvirjem tisto jesen namestili v oltarno praznino. Vse delo so ocenili na 396 goldinarjev, čeprav so strokovnjaki glede na poročila časnikov menili, da je vredna več tisočakov. Župniku se je tistih nekaj stotakov zdelo preveč. Ne nazadnje - mož tudi ni imel denarja, da bi plačal naročeno delo. Zato je za začetek iztisnil le 210 goldinarjev, drugo pa ostal dolžan. In kar je bilo najhuje - umetnina faranom ni bila prav nič všeč. V stari cerkvi so bili navajeni običajne podobe sv. Martina z gosko, zato so se upirali plačilu milodarov. Župnik se je zatekel na pomoč h gostilničarki Koširjevi v Tacnu, materi znane Franje Malenšek, ki se je ravno tistega leta omožila, potem ko od njene zveze s pesnikom in pisateljem Franom Levstikom ni bilo nič. Malenškova mu je posodila 100 goldinarjev. Manjkajočih 86 pa si je obetal za božič, ko je računal, da bo v cerkvi več ljudi. Seveda pa je zaradi odklonilnega stališča župljanov to vsoto moral pokriti iz lastnih denarnih sredstev.
Blagoslov z grenkim priokusom
Bližal se je praznik sv. Martina, ko bi morali blagosloviti nov oltar v njegovo čast. Vreme je bilo še kar znosno in obetali so si dostojno počastitev "farnega žegnanja". Župnik Namre je tik pred praznikom od Štefana Šubica prejel pismo, v katerem je bila izražena celotna vsota, ki so jo zahtevali Šubici za svoje delo. Župnik Namre pa mu je v četrtek, 9. novembra, odgovoril: "Ne vem, kako bom jest te velike stroške poravnal ..." Nato pa je še potožil: "Roma (torej okvirja za sliko op. avtorja) in pa vse Tvoje slikarije ljudje so veseli, s tablo (torej Janezovo sliko op. avtorja) pa niso zadovoljni, ne enega ne dobim in ne slišim, da bi mu bila všeč. Pravijo, zakaj Martin po cerkvi ne gleda? Zakaj je merliča namalal? Zakaj ni goske? itd. Marsikteri mi je že rekel: Za rom in za malarijo po zidu bom že kaj dal, za tablo pa ne." Nato Namre še nadaljuje: "Veliko grenkega sim že prestal - pa naj bo! Upam, da mi bo sv. Martin pri Bogu sprosil, da bom to reč poravnal. Kacega velicega dela se pa pri tej cerkvi nikdar ne bom lotil."
Tako je torej bilo med preprostimi ljudmi, ki so umetniško delo označevali kot malarijo ali tablo.
Tri dni zatem, v nedeljo, 12. novembra - na današnji dan pred 138 leti -, pa je sledil slovesen blagoslov novega oltarja v Šmartnem pod Šmarno goro. Čeprav je župnik Namre računal na lepo vreme, se mu ta želja ni uresničila. Že sredi tedna je deželo zajel snežni metež, v nedeljo pa je bilo še posebej mraz. Kljub temu je ljubljanskima gostoma - bogoslovnemu doktorju Šterbencu, ki je imel cerkveni govor, in stolnemu kanoniku ter zlatomašniku Francu Kramerju (ki je maševal in blagoslovil oltar) - uspelo priti do Šmartnega in pomiriti hude duhove, tako da je Zgodnja Danica lahko pisala o prisrčni slavnosti v tej župniji.
Konec dober vse dobro - a le za nekatere
Potem ko so cerkveni gospodje obrazložili pomen te Šubičeve slike, so se strasti v Šmartnem pod Šmarno goro nekoliko umirile. Ni pa se pomiril Janez Šubic, ki je naslikal to umetnino. Ker je bil v tistem času deležen kritike tudi z neke druge strani, se je sklenil posloviti od slovenskih krajev. Leta 1877 je najprej odšel na Dunaj, potem pa še drugam, nazadnje v nemški Kaiserslautern. Tam je tudi umrl 25. aprila 1889, star komaj 39 let.
Janez Šubic je ostal v lepem spominu
Kaplan Janez Žan je v župnijski kroniki leta 1890/91 (ob 50-letnici blagoslovitve nove cerkve) med umetniškimi izdelki v cerkvi izpostavi tudi Šubičevo delo: "Na steni štirje cerkveni očetje so od učenca Janeza Šubica že v Poljanah in v velikem oltarju podoba sv. Martina, ki oživi deklico, tudi od njega v Rimu malana. Nad velikem oltarjem strop je premalan od Štefana Šubica."
V isti knjigi šmartenske kronike je poznejši župnik Janez Lesar poleg opisa del slikarja Štefana Šubica še omenil: "Glavno sliko sv. Martina pa je slikal največji umetnik, sin Štefana - Janez Šubic. Delal je na njej več časa v Rimu. Razstavil jo je bil v "reduti" pri sv. Jakobu, kjer je sedaj dekliška šola. Janez Šubic je izvršil tudi velike podobe štirih cerkvenih očetov."
Leta 1942 pa je umetnostni raziskovalec Josip Dostal menil: "Ta oltarna slika, ki jo je Janez Šubic naslikal leta 1876 v Rimu v šestindvajsetem letu svoje starosti, je izmed vseh njegovih slik največja ter nedvomno največje in najvažnejše delo. Kompozicija je zgledna, slika je dovršena v risbi, v barvah lepo skladna luč in senca sta blagodejno razdeljeni. Po skrbnosti v pripravi za sliko in po številnih podrobnih študijah zanjo moremo sklepati, da je slika samostojno in izvirno delo. Do te umetniške višine se Janez Šubic ni več povzpel ..."
Sveti Martin pa že od nekdaj napoveduje tudi vreme
Tako je torej bilo v Šmartnem pod Šmarno goro na današnjo martinovo nedeljo pred številnimi leti. Dogodek je že pozabljen, zato naj - glede na razne ujme preteklega tedna - spomnimo le še na to, da sv. Martin tako kot v tistih starih časih še vedno napoveduje tudi vreme. Med ljudstvom kroži vrsta dokaj uporabnih pregovorov.
Pa jih nekaj naštejmo: "Ako pride na sv. Martina dan sonce na jasnem izza gore, je čez tri dni sneg ... Sv. Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna kakor jesen ... Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima; če je pa sončno in toplo, se je kmalu hude zime nadejati."
No, bomo videli, ali stara modrost še kaj velja.
Andrej Mrak