Da so nekoč zavzemali posebno mesto v družbi, se je razbralo tudi iz tega, da se je dal primerek kupiti kar v dveh različicah, črno-beli ali obarvani, kar tedaj sicer ni bilo v navadi. Za nepoznavalce pa je tudi spodnji napis razlagal, da so na sliki iz leta 1844 upodobljeni trije pomembneži – nadvojvode (Erzherzoge) Karl Ludwig, Franz Josef in Ferdinand Max. Tako je manjkal le pripis, da gre za tri od skupno štirih sinov nekdanjega avstrijskega prestolonaslednika Franca Karla. Ti so bili leta 1844 še vsi kandidati za avstrijski prestol.

Veliki preobrat
Štirinajstletni upodobljeni nadvojvoda Franc Jožef (na razglednici stoji v sredini) je imel večjo srečo kot denimo sedanji 70-letni britanski princ Charles, ki bo zaradi trdoživosti matere kraljice morda prej zapustil ta svet, kot pa dočakal zasluženi in zaželeni prestol. Leta 1844 še mlečnozobi avstrijski mladenič je namreč že kmalu po predstavljeni mladostni upodobitvi postal cesar ene največjih držav v Evropi. Države z več kot tridesetimi milijoni prebivalcev, ki so se pogovarjali v kar dvanajstih jezikih.

Cesarjevič Franc Jožef je prestol namreč nastopil star komaj 18 let ter ga potem vestno in vztrajno zasedal celih 68 let. Torej le štiri leta manj od znanega francoskega kralja Ludvika štirinajstega, ki ima glede tega prvenstvo v svetovni zgodovini.

Brezskrbno otroštvo avstrijskega cesarjeviča
Bodoči cesar Franc Jožef se je rodil 18. avgusta 1830 na Dunaju kot sin nadvojvode Franca Karla. Tedaj je na cesarskem dvoru še vladal cesar Franc I., ki je bil kar štirikrat poročen in je imel tudi naslednike. Za glavnega je veljal njegov najstarejši sin Ferdinand.

Ko je stari cesar marca 1835 umrl, je 42-letni Ferdinand dejansko tudi zasedel izpraznjeni prestol. Bil je nekoliko bolehen, poročen že štiri leta, a brez otrok. V primeru njegove smrti bi nasledstvo tako pripadlo bratu Francu Karlu, še v daljni prihodnosti pa enemu od Karlovih sinov.

Franc Karel, rojen leta 1802, se je leta 1824 oženil z malo mlajšo bavarsko nadvojvodinjo Zofijo. Imela sta pet otrok: Franca Jožefa (1830–1916), Ferdinanda Maksa (1832–1867,) Karla Ludvika (1833–1896), Marijo Ano (1835–1840) in Ludvika Viktorja (1842–1919).

Ker je bil oče že pripoznan kot prestolonaslednik (Ferdinand je bil namreč še neporočen) je bilo rojstvo njegovega prvorojenca Franca Jožefa kot cesarjeviča deležno velike pozornosti in so ga naznanili streli topov in zvonovi dunajskih cerkva. Z veliko skrbjo so meščani potem spremljali tudi njegovo odraščanje. Posebno priljubljen pa je bil deček pri starem očetu Francu, a za ne dolgo, saj je ta umrl že pri njegovih petih letih.

Zasebna šolska leta
Dunajski dvor je malemu Francu še zgodaj omogočil šolanje. Priskrbeli so mu seveda zasebne učitelje. Do trinajstega leta je bil deležen enakega pouka kot nekateri drugi plemiški sinovi, potem pa so ga začeli uriti tudi v vojaških predmetih. Poleg splošnega znanja so ga izdatno poučili tudi v jezikovni smeri, saj se je naučil tudi nekaj evropskih jezikov, kot bodoči avstrijski cesar pa še posebno madžarščine, italijanščine, poljščine in češčine.

Velika prelomnica
Avstrijski kancler Clemens Metternich, ki je pravzaprav vodil državo in imel v rokah vse politične niti, je mladega Franca videl v vlogi cesarskega namestnika v Pešti, tedanji prestolnici Ogrske. Tako so ga s sedemnajstimi leti že poslali tja na neki pomembnejši sprejem. Po 18. avgustu 1848, ko bi dosegel starost osemnajstih let, pa naj bi se že začel privajati na svoja bodoča vladarska opravila.

Čas pa je prinesel drugačno Frančevo življenjsko pot. Marca 1848 je namreč na Dunaju izbruhnila revolucija, vzporedno s tem pa so oživela tudi stara osvobodilna gibanja nekaterih narodov, ki so živeli pod avstrijskim žezlom. Na jugu so se uprle italijanske državice, na vzhodu pa pozneje še Madžari.

Vroče je postalo tudi na Dunaju samem. Cesarski dvor si je zato poiskal zatočišče v Inomostu (Innsbrucku) na Tirolskem. Tja je odpotovala tudi družina prestolonaslednika Franca Karla. Mladega cesarjeviča pa so poslali na italijansko bojišče, kjer je upornike krotil stari vojskovodja Radetzky.

Čeprav Franc Jožef ni imel nikakršnih vojaških izkušenj, se je odlično izkazal v boju. Svoj ognjeni krst je doživel 6. maja 1848 pri Sv. Luciji (Santa Lucia), kjer so se udarili avstrijski vojaki z napadalci sardinskega kralja Karla Alberta. Avstrijci so zmagali in potem poleti zatrli upor še v drugih severno italijanskih krajih.

Franca Jožefa so vmes že meseca junija poklicali nazaj na dvor v Innsbrucku. Ko pa se je stanje v deželi umirilo, se je avgusta družno z domačimi in cesarjem vrnil na Dunaj. Tam se je spet posvetil šolskemu pouku.

V prestolnici pa rovarjenje tudi jeseni ni prenehalo. Oktobra so tako uporniki umorili vojnega ministra Theodorja Latourja ter ogrozili tudi ostale vladajoče kroge. Zaradi tega je spet sledil umik parlamenta in cesarske rodovine. Tokrat so se podali na Češko. Državni zbor je odtlej zasedal v Kromerižu, cesarska rodbina pa si je našla zatočišče v moravski trdnjavi Olomuc (Olomouc).

Novi in mladi cesar
Cesarju Ferdinandu, ki je bil zdaj že drugič pregnan s sedeža države, so najnovejše razmere močno omajale že načeto zdravje. Bil je star že 55 let, zato se je odločil, da prestol prepusti mlajšemu bratu Francu Karlu. Toda tudi ta je bil že naveličan vsega skupaj, pa tudi že pri 46 letih, zato sta sama (Metternicha namreč ni bilo z njimi, saj je zbežal na Angleško) našla salomonsko odločitev – cesar naj postane mladi in v boju že preizkušeni nadvojvoda Franc Jožef.

V petek, 1. decembra 1848, je tako mladi cesarjevič še zadnjič prisostvoval rednemu zasebnemu pouku. Dan kasneje, v soboto, 2. decembra 1848, je že postal avstrijski cesar. V olomuški knezoškofijski palači, koder je bila nastanjena cesarska rodbina, je namreč po jutranji maši potekala velika slovesnost: kronanje mladega cesarja Franca Jožefa, ki je svojemu imenu dodal še številko: prvi.

Stari cesar Ferdinand mu je ob tem dejal: "Bog te blagoslovi. Le priden bodi. Bog te bo čuval. Rad sem ti to storil."

Svečano naznanilo
Oba cesarja, stari Ferdinand I. in novi Franc Jožef I., sta se nato obrnila na svoje državljane. Ferdinand je ljudstvu poslal odstopno, Franc Jožef pa nastopno pismo. Besedilo so potem prevedli v jezike vseh narodov, ki so živeli pod avstrijskim žezlom, objavili pa so jih seveda tudi časniki.

V sredo, 6. decembra, so Novice, tednik za kmetijske, obrtniške in splošne zadeve, poročale o tem, da ima država novega cesarja. Dva dni zatem, v petek, 8. decembra, pa je poltednik Slovenija prinesel že tudi malo skrajšani oznanili obeh cesarjev. Celotno besedilo pa so v sredo, 13. decembra, v prilogi Dokladni list objavile Novice. Franc Ferdinand, ki se mu v podpisu pridružuje še brat Franc Karel, v oznanilu navaja razloge, ki so ga po trinajstih letih vladanja prisilile k odstopu.

Franc Jožef pa v začetku najprej navaja svoje nove vladarske položaje (ni bil namreč samo avstrijski cesar), potem pa naznanja še svoj nastop: "Mi Franc Jožef Pervi, po milosti božji cesar avstrijanski, kralj ogerski in česki, kralj lombarški in beneški, dalmaški, hrovaški, slavonski, gališki, lodomerski in ilirski; kralj jeruzalemski i.t.d., nadvojvoda avstrijanski, veliki vojvoda toskanski; vojvoda lotrinski, solnograjški, štajarski, koroški, krajnski, veliki knez erdelski, mejni grof moravski; vojvoda zgornje in doljne Šlezije, Modene, Parme, Piačence in Gvastale, Avšvica in Zatora, Tešna, Friula, Dobrovnika in Zadra; pokneženi grof habsburški, tirolski, kibuški; Goriške in Gradiške; knez Trienški in Briksenški; mejni grof zgornje in doljne Luzice in Istrije; grof Hohenebsa, Feldkirha, Bregenca, Sonenberga i.t.d.; gospod Tersta in slovenske pokrajine. Po odpovedi od vladarstva Našiga presvitliga strica, cesarja in kralja Ferdinanda Perviga, na Ogerskim in Českim tega imena petiga, in po odpovedi Našiga presvitliga Očeta nadvojvoda Franca Korlna k vladarstvu po pragmatiskim zakonu poklicani, krone Našega cesarstva na Svojo glavo postaviti: oznanimo s tem slovesno vsim narodam cesarstva Svoj nastop z imenam Franc Jožef Pervi."

V nadaljevanju pa se novi cesar obrača na svoje državljane in razpreda številne spodbudne misli. Oznanilo, ki ga je podpisal prvi minister Schwarzenberg, zaključi z besedami: "Narodi Avstrijanski! Sedež Svojih očetov vzamemo v posestvo v osornim času. Velike so dolžnosti, velika je odgovornost, ktero nam je previdnost naložila. Bog Nas bo varoval."

Nekdanji cesar Ferdinand je po slovesni predaji prestola odpotoval v Prago, kjer si je izvolil novo domovališče, mladi Franc Jožef pa je ostal v Olomucu.

Odmevi po Slovenskem
V Trstu, kjer je 6. decembra potekal občni zbor Slavjanskega družtva, so že vedeli za dogodek v Olomucu in ga počastili s slovensko pesmijo. Tudi na srečanju narodnih straž v Tržiču, 10. decembra, so se spomnili novega cesarja.

Novice so že v svojem prvem sporočile zagotovile, da bo novi vladar varoval vse pravice, pridobljene z revolucijo. Naslednji teden pa so že malo več povedale o samem kronanju in razkrile, da je bil prizor "tako ganljiv, de so se vsim pričujočim serca topile in solze v očeh igrale". Kmalu po objavi vestičke v Novicah in Sloveniji pa so se prebudili tudi Ljubljančani.

V ponedeljek, 18. decembra, je tako nastop novega cesarja počastila Narodna straža s svojim pohodom po mestu. Celotna Ljubljana je bila slovesno razsvetljena. Z baklami in godbo so stražniki izražali veselje nad najnovejšimi dogodki. Občinstvo pa jih je spremljalo s pozdravnimi klici na čast Francu Jožefu.

Naslednjega dne pa je bila ob desetih zanj tudi slovesna maša, zvečer pa še veselje v gledališču. Vzporedno s tem se je deset meščanov in predstavnikov stanovskega deželnega zbora v ponedeljek podalo na Češko, da obiščejo oba cesarja. Staremu so se želeli "zahvaliti za vse dobrote", mlademu pa se "pokloniti in priporočiti" za bodoče sodelovanje. Ferdinand je namreč, kot eno od zadnjih vladarskih opravil, svojega dvornega kaplana, Slovenca, Jerneja Vidmarja (ta je bil pozneje tudi ljubljanski škof), imenoval za častnega ljubljanskega kanonika.

Bili so prijazno sprejeti, tako v Pragi kot tudi na Moravskem. Mladi cesar, ki se je verjetno še spominjal junaških Slovencev 17. pešpolka, s katerimi se je maja boril na italijanskem bojišču, jim je dejal: "S pravim veseljem sprejemam poklon pomnoženega zbora kranjskih deželnih stanov in cesarsko kraljevega ljubljanskega mesta".

Nastop novega cesarja pa so počastili tudi v drugih slovenskih krajih, proti koncu leta pa so ga obiskali še slovenski poslanci iz Koroške, Štajerske in s Tržaškega.

Skupaj z združenimi močmi
Mladi cesar Franc Jožef prvi je svoje vladanje nastopil v zelo razburkanem času. Država je bila zaradi uporov še vedno v ognju. Ni mu bilo dano niti to, da bi svečano kronanje opravil doma, v prestolnem Dunaju. Kot pregnanec na tujem si je predvsem želel miru in blagostanja v državi. Vse to pa ni bilo mogoče doseči drugače kot z združenimi močni vseh dobro mislečih in delujočih državljanov. Zato ni čudno, da si je za svoje vladarsko geslo izbral latinski izrek: VIRIBUS UNITIS. Po slovensko: Z združenimi močmi.

In v tem duhu je potem celih 68 let vladal narodom, ki so pripadali žezlu njegove monarhije. Če s svojim nerazsodnim dejanjem leta 1914 ne bi povzročil velike svetovne morije, bi se morda njegovo dolgo, 86-letno življenje in uspešno vladanje končala povsem drugače.