Besede, ki zajemajo slikarjev impresionistični pristop, je Jakopič zaupal umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu, ki pa se jih je nato leta 1970 spomnil v monografiji, posvečeni impresionistom.

Ne preseneča, da si je prav Jakopič med četverico, ki jo poznamo kot slovenski impresionisti, »izboril« osrednje mesto, tega pa pravzaprav zaseda še danes. Gotovo je bil tudi najmočnejša osebnost četverice, v katero štejemo še Ivana Groharja, Matijo Jamo in Mateja Sternena. Njegovi vlogi ne le znotraj impresionizma, ampak celotne slovenske umetnosti, pa je ustrezala tudi zunanja podoba, ki jo danes dobro poznamo z Jakčevega portreta in drugih upodobitev. Podoba moškega z dolgo košato, sprva temno, nato pa sivkasto brado, ki spominja na Michelangelovo upodobitev Boga na stropu Sikstinske kapele, že na daleč izdaja poklic slikarja in k temu sodeč umetniški duh.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila leta 1869 v Ljubljani v premožni trgovski družini iz predmestja Krakovo. Že v šolskih letih ga je slikarstvo tako pritegnilo, da je v 6. razredu realke prekinil šolanje in se posvetil umetnosti. Leta 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, a je zaradi epileptičnih napadov za dve leti prekinil študij. Po končanih dveh letnikih dunajske akademije se je leta 1890 vpisal na münchensko akademijo, kjer je zaradi nezadovoljstva s programom študij kmalu opustil.

Izpopolnjeval se je v znameniti Ažbetovi šoli v Münchnu, kjer je se uril predvsem v slikanju aktov in portretov. V zadnjem desetletju 19. stoletja je Ažbetovo šolo obiskoval predvsem v zimskih mesecih, spomladi leta 1900 pa se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani.

Leta 1887 se je zaročil z Ano Czerny, h kateri se leta 1902 preselil v Škofjo Loko, dve leti pozneje pa se z njo tudi poročil. Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ustvarjal vse do smrti.

Slovenski impresionisti se predstavijo
Leta 1900 so se vsi štirje impresionisti predstavili na 1. slovenski umetniški razstavi. V tistem času je Jakopič pogosto slikal v Stranski vasi blizu Dobrove, prav tako pa v Trnovem in na Mirju, kjer mu je delal družbo Matija Jama. Po slabem odzivu domače javnosti na 2. slovensko umetniško razstavo se je leta 1903 Jakopič odpravil na Dunaj, kjer se je na pregledni razstavi srečal z evropskim impresionizmom. Že leto pozneje se je dunajskemu občinstvu pod skupnim imenom kluba Sava predstavila tudi slovenska četverica. Po uspešni predstavitvi pa so se zvrstile še skupinske predstavitve, od Beograda prek Krakova in Varšave do Rima.

Med letoma 1902 in 1906 ga je kot slikarja navduševala okolica Škofje Loke, kjer sta se mu pozneje pridružila tudi Sternen in Grohar. Po potovanju v London in Köln, kjer je doživel epileptični napad, in postanku v Parizu je leta 1907 ob vrnitvi domov ustanovil risarsko in slikarsko šolo.

Od paviljona do Moderne galerije
Prepričanje, da je potreben stalen stik z javnostjo, je rodilo idejo o razstavnem paviljonu. Zamisel mu je uspelo uresničiti leta 1909 s stavbo po načrtih arhitekta Maksa Fabijanija. Razstavišče, ki se ga je prijelo ime Jakopičev paviljon, je stalo ob začetku Tivolija ob Jakopičevem sprehajališču. Jakopičev paviljon je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče slovenske likovne umetnosti, njegovo usodo pa je zapečatila prestavitev železniške proge, zaradi katere so paviljon kljub protestom podrli.

Leta 1918 se mu je porodila ideja o slovenski akademiji za likovno umetnost, ki pa je morala zaradi nezaupanja oblastem v moderno slovensko likovno umetnost še počakati. Prav tako je štiri desetletja pozneje sodeloval pri snovanju Moderne galerije. Leta 1938 je postal Jakopič redni član novoustanovljenega SAZU-ja. Po njem je dobila ime tudi nagrada za najboljše dosežke v likovni umetnosti, ki jo podeljujejo od leta 1969. Umrl je v Ljubljani 21. aprila leta 1943. O Jakopičevi izjemni plodovitosti priča med drugim bogat opus, ki ga je umetnik pustil za seboj. Do danes je med pretežno zasebne lastnike ter Narodno in Moderno galerijo razdeljenih približno 1.200 skic in slik ter kakih 650 risb.

Prvi slikarski koraki
Njegova zgodnja dela sledijo značilnostim salonskega realizma, hkrati pa proti koncu 80. let že kažejo sledi raziskovanja svetlobnih učinkov in močnih kontrastov. Izrazitejša impresionistična težnja je opazna na študijah dreves, ki so nastale v zadnjih letih 19. stoletja, krajina pa ga je bolj intenzivno zaposlovala zlasti okoli leta 1900. Naravo je Jakopič na svoja platna prenašal zlasti v Stranski vasi in v okolici Škofje Loke, pri tem pa opazoval razpoloženje, ki so ga naravi dajali različni letni časi.

Po letu 1906 je Jakopičev dotedanji način slikanja, ki ga je Izidor Cankar poimenoval naturalistični impresionizem, prešel v realistični impresionizem. Osvojil je sredstva v boju za barvo in svetlobo ter se posvetil razpršeni predmetnost interjerja, raztopljeni v barvni luči. Motiv je izgubil svojo konkretnost in postal bolj abstrahiran, to pa je dalo delom neko melanholijo in zasanjano atmosfero.

Impresionist sprejme ekspresionizem
Po sredini 20. let 20. stoletja so se v Jakopičevo slikarstvo prikradli ekspresionistični elementi. Zanimali so ga predvsem figuralni motivi, kot je na primer Slepec, ki ga je naslikal leta 1926, kjer se je jasno razvidna slikarjeva hoja vzporedno z vzponom ekspresionizma. Po letu 1935 stopi v ospredje njegovega opusa cvetlično tihožitje, ki se v rjavkasto sivem koloritu spreminja v dematerializirane barvne privide.

Ves čas je imela pomemben pomen v njegovem opusu barva. Umetnostni zgodovinar France Stele ga je označil celo za pesnika barve, ki je prav s približanjem njenemu samostojnemu muzikalno uglašenemu izrazu ostal aktualen še dolgo po svoji smrti, na neki način vse do danes.

M. K.