To navsezadnje pove že podatek, da je v svojem življenju prodal eno samo sliko, a s tem že nekoliko prehitevamo zgodbo. Začeti moramo v letu 1853, ko se je Vincent Willem van Gogh rodil v Groot-Zundertu na Nizozemskem. Oče je bil pastor in Vincent je odraščal v nadvse pobožni družini. Izredno čustven fant, ki je trpel zaradi premalo samozavesti, se je posvečal trgovanju s slikami, poučevanju, študiju teologije in postal globoko veren, skoraj fanatičen evangeličanski pridigar v nekem revnem belgijskem rudniškem predelu.

Sočustvovanje s težkim kmečkim življenjem
Z akvarelom se je sicer ukvarjal že v šolskih letih (čeprav se ta dela večinoma niso ohranila ali pa je vprašljivo njihovo avtorstvo), vendar se je šele leta 1879 zavzeto predal slikarski karieri. Še naprej je ostal v Belgiji, kjer se je posvetil študiju umetnosti. Njegova prva dela spremljata tesnobnost in temačnost, v svoji družbeni resnobnosti pa so celo okorna. Slikal je kmete pri delu ali pri jedi in s tem poudarjal njihovo revščino in garaško življenje, kar je v času njegovega pridigarstva zbujalo močno sočustvovanje. Morda je najbolj znano delo iz tega obdobja Jedci krompirja iz leta 1885. Tega leta je Vincent odpotoval v Antwerpen, kjer je odkril Rubensovo umetnost in kupil nekaj del japonskega tiska.

Van Goghov Sejalec
Morda velja kot zanimvost omeniti, da je v okviru upodabljanja kmečkega življenja nastala tudi vrsta del, v katerih se posveča motivu sejalca, ki ga v Sloveniji najbolje poznamo po sliki, na kateri je isti motiv, poln simbolike, upodobil Ivan Grohar.

Prvo srečanje z impresionizmom
Leta 1886 je Vincent odpotoval v Pariz k svojemu bratu Théu, ki je upravljal z galerijo Goupi. V središču zahodnoevropske umetnosti se je srečal z impresionizmom in predstavniki postimpresionizma. Okolje, v katerem je spoznal Pissara, Moneta, Gaugina in Seurata, je imelo močan vpliv na njegovo umetnost. Njegova temna paleta je začela svetleti, spremenila pa se je tudi poteza, ki je pod vplivom impresionoizma postala kratka in nagla.

Odhod v utopično slikarsko kolonijo
Zaradi nervoznega temperameta in vse intenzivnejšega psihičnega trpljenja je bil Vincent precej težavna družba, njegovo zdravje pa je še dodatno načelo ponočevanje, kombinirano s celodnevnim slikanjem. Leta 1888 se je preselil na jug Francije, natančneje v Arles in bil prepričan, da je odkril pravo umetniško kolonijo. V provansalsko mestece mu je na Vincentovo pregovarjanje sledil tudi Gaugin. Čeprav kratkotrajno, je bilo sodelovanje obeh umetnikov plodno za oba, vendar pa se je zaradi vse večje Vincentove razumske ohromljenosti prijateljstvo žalostno končalo. Njuni ognjeviti spori o umetnosti in slikanju ter Van Goghov strah, da ga bo Gauguin zapustil, so dosegli vrhunec 23. decembra leta 1888, ko je v enem od epileptičnih napadov van Gogh napadel Gaugina, nato pa si je odrezal spodnji del ušesa. Tega je nato zavil v časopisni papri in ga nesel v lokalni bordel prostitutki Rachel ter jo prosil, da ga varno hrani. Gauguin je Arles zapustil in takrat tudi zadnjič videl Van Gogha.

Pisma Théu
Vincenta, ki so ga odpeljali v bonišnico, je takoj obiskal brat Théo, ki je bil umetnikova pomembna finančna in duhovna opora. Z bratom, ki je bil nekakšen Vincentov zavetnik, sta ohranjala stike predvsem preko pisem, ki jih je danes mogoče prebirati v številnih jezikih.

Žalostni konec velikega umetnika
Leta 1890 je odšel v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza, kjer je bil pod nadzorom dr. Paula Gacheta, ki ga je pozneje tudi naslikal. Zatem so ga preselili v zavetišču v Saint-Remy in nato še v Auvers. Leta 1890, ko je bil van Gogh star 37 let, se je v napadu depresije odpravil v polje in se ustrelil v prsni koš. Umrl je dva dni pozneje v postelji v Ravoux Innu. Theo, ki je takoj po novici prihitel k bratu, je Vincetove zadnje besede opisal kot "žalost bo ostala večno". Brata, ki je zbolel za sifilisom, so v bolnišnico pripeljali kmalu po Vincentovi smrti. Théo se ni in ni mogel sprijazniti z bratovo smrtjo in umrl je šest mesecev zatem.

Opus
Van Gogh je v zadnjem desetletju svojega življenja ustvaril več kot 2.000 del, med katerimi je 900 slik in 1.100 skic in risb. Tista najbolj znana in cenjena dela so nastala v zadnjih dveh letih njegovega življenja. Na njegovih delih najdemo s svežimi in živahnimi barvami zajete sončnice, stole, pokrajino okrog Arlesa, poglede iz sobe, v kateri je bil zaprt, sina krajevnega poštarja in seveda motiv, ki mu je bil vedno dostopen – samega sebe.

Delo Vincenta van Gogha, ki so mu že po smrti pripravili spominske razstave v Bruslju, Parizu, Antwerpnu in Haagu, je imelo izreden vpliv na umetnost 20. stoletja, zlasti na nemške ekspresioniste in faviste.

M. K.