Drugače tudi ni moglo biti, ko pa je lahko le nemočno opazoval, kako sovraštvo uničuje dolgoletno prijateljstvo med njegovimi slovenskimi rojaki in srbskimi prijatelji, pri katerih je prebil večino svojega življenja.

Dva naroda sta si stala nasproti, ob Drini, ob Kolubari in še kje drugje. Dva naroda, ki sta s puškami in topovi merila drug na drugega, se bojevala drug proti drugemu zanosno prepevajoč vsak svojo himno, ki pa ju je zložil on sam - Davorin Jenko, skladatelj, po rodu z Gorenjske, skoraj pol stoletja pa delujoč v daljnem Belemgradu (kot smo Slovenci tedaj imenovali srbsko glavno mesto) na sotočju Donave in Save.

Bilo mu je hudo, pa naj je zmagovala ena ali druga stran - v obeh primerih so trpeli ljudje, ki so mu bili blizu. Najbolj pa ga je težilo to, da nikomur ni mogel in tudi ne smel zaupati svoje bolečine. Vsako izkazovanje sočutja do nasprotnikovih vojakov se je že štelo za dejanje, označeno z veleizdajo. Ali ni zato že nekaj povsem iskrenih domoljubov sedelo v ječah Ljubljanskega gradu, ki ga je sam lahko vsakodnevno opazoval izpred svoje hiše? Ivan Cankar, Ferdo Vesel, Juš Kozak in številni drugi so morali svoje odkrito pisanje, predolg jezik ali preglasno razmišljanje zamenjati za brezplačno bivanje na državne stroške.
Vendar pa starega gospoda, ki se je bližal že osemdesetim letom, bolečina ni morila dolgo časa. Še predno je v Ljubljano prispela vest, da je pred topništvom slavne avstro-ogrske armade popustilo mesto, kjer je pustil večino svojih delovnih let, se je ustavilo njegove srce. Že konec novembra 1914 je namreč ves slovenski in slovanski svet pretresla novica, da je izdihnil Davorin Jenko, največji skladatelj, kar so jih v tistem času imeli bratje Slovenci in Srbi.

Prva leta zdomstva
Davorin Jenko je med Srbi preživel celih 48 let, na Kranjskem pa bolj malo časa. Pravzaprav le svoja otroška in pozna upokojenska leta. Rodil se je kot Martin Jenko (za Davorina se je preimenoval pozneje) 9. novembra 1835 v Dvorjah, vasi cerkljanske fare, kjer je na svet prijokal v družini bogatega kmeta Andreja Jenka, po domače Podjeda. Mati mu je bila Marija Jenko, z dekliškim priimkom Kepic.
Kot nadarjenega osemletnega fantiča so ga poslali v kranjsko normalko, a je še istega dne pribežal nazaj domov. Potem pa so ga le uspeli pregovoriti in podal se je na dolgo študijsko pot.
Iz Kranja je najprej presedlal na podobno ljudsko šolo v Ljubljani. Domače vasi potem ni več videl za daljšo dobo, pač pa le vsako leto ob počitnicah.
V revolucionarnem letu 1848 je v Ljubljani začel svoje gimnazijsko šolanje, ki pa ga je prekinil že v petem letniku. Potem pa se je premislil in šel zopet v isti razred, vendar pa ga spet ni izdelal. Devetnajstleten se je preselil v Trst, kjer je potem končno le zaključil še tri manjkajoče gimnazijske razrede in se jeseni leta 1858 odpravil na Dunaj študirat pravo. Puste gimnazijske urice pa sta mu v Ljubljani in Trstu že polepšala glasbeno udejstvovanje in prvi skladateljski poskusi.
Nova življenjska smer
Dobri vzgledi skladateljev Gašparja Maška in Gregorja Riharja v Ljubljani ter Luigija Riccija in Francesca Sinice v Trstu so mu ob naravni nadarjenosti pripomogli, da se je na Dunaju bolj zanimal za glasbeno delovanje kot za svoj pravniški študij. Že v prvem letniku je uspel okrog sebe zbrati novo generacijo slovenskih študijskih tovarišev, ki so se po predavanjih vsak večer zbirali na večerji v tej ali oni dunajski krčmi. Po obedu so še malo posedeli, se pogovarjali in pogosto tudi katero zapeli. Po svojem petju so bili namreč slovenski študentje na Dunaju znani še iz prejšnjih časov, vendar pa je takrat bilo njihovo izvajanje bolj stvar naključnih srečanj. Jenko pa je uvedel kar redne pevske vaje.
Slovencem so se radi pridružili tudi pripadniki drugih slovanskih narodov, predvsem Hrvati in Srbi. Ljubljanske Novice so tako na začetku leta 1860, torej v Martinovem drugem študijskem letu, poročale o tej zanimivi druščini: »Zbralo se je družtvice Slovencev, Hrvatov in Serbeljev, ki se shajajo ob ponedeljkih v »Lothringarjevi« gostivnici na »Kohlmarkt-u« in popevajo mile nam jugoslovenske. Imajo jednega predsednika, ki za pošteno zabavljenje skerbi in jednega »chormeista« ki napravlja k slovenskih pesmam mične napeve.«
Še istega leta so pevci v mesecu maju tudi prvič javno nastopili in - ker se je Jenko medtem podal tudi v skladateljske vode - zapeli celo dve njegovi pesmi. Že tisto pomlad pa mu je - natanko 16. maja - na misel prišla tudi melodija pesmi Naprej zastava Slave, ki jo je uglasbil na besedilo svojega bratranca Simona Jenka. Jeseni pa so mladi Slovenci to skladbo prvič predstavili širšemu občinstvu. Nepozabnega dne, 22. oktobra 1860, je namreč popestrila veliko češko dobrodelno prireditev, na kateri so Jenkovi prijatelji izvedli uradni pevski del, znani skladatelj Johann Strauss mlajši pa plesnega.
Pesem pa se je potem razširila po vsem slovanskem svetu in častila svojega skladatelja.
Velik preobrat
Izjemen uspeh najnovejše narodne budnice Naprej zastava Slave je Jenka opogumil za vedno pogostejše glasbeno udejstvovanje. Študij je torej moral počakati na primernejše čase. Ker je bilo povpraševanje po njegovih skladbah veliko, se je že leta 1861 odločil za samozaložbo in tako je kmalu izšla prva zbirka njegovih skladb Slovenske pesmi. V letu 1862 pa je pripravil že naslednji dve. V eni je obdelal slovenske ljudske pesmi, v drugi pa uglasbil nekaj Prešernovih besedil.
Slovensko glasbeno delovanje, ki so ga z občudovanjem spremljali tudi pripadniki drugih slovanskih narodov, je v letu 1862 pripomoglo k ustanovitvi Slovanskega pevskega društva na Dunaju. Njegovo vodstvo je prevzel češki pevovodja in skladatelj Arnošt Bohaboj - Towačovsky. Slovenski pevci so prešli v ta novi pevski zbor, Martin Jenko pa je ostal tako rekoč na stranskem tiru. Prav zato mu je kot naročeno prišlo povabilo, ki mu ga je izrekel znani dunajski skladatelj Josef Hellmesberger, ki je bil vodja tamkajšnjega konservatorija. Nanj se je namreč obrnila srbska cerkvena občina v Pančevu, na tedanjem južnem Ogrskem in ga prosila, naj ji priskrbi kakega češkega glasbenika, ki bi bil pripravljen prevzeti njihov pevski zbor. Hellmesberger (še dandanes lahko njegovim skladbam občasno prisluhnemo na novoletnih koncertnih prenosih z Dunaja) pa je svetoval Martina Jenka, ki je medtem svoje ime po slovansko prekrstil v Davorina.
Na slovanskem jugu
Martin, po novem Davorin, se je rad odzval temu vabilu, saj ga pravni študij ni prav nič veselil in je po štirih letih že krepko zaostajal z izpiti. Raje bi sicer dobil službo kje na Kranjskem. »Toda domovina, ni imela zanj kruha, uboga zapuščena domovina ni rabila njegovih moči in moral je drugod iskati kruha ...« je nekdo pozneje komentiral to njegovo odločitev.
Konec leta 1862 je tako dočakal že na slovanskem jugu. Na začetku januarja 1863 pa so naredili pogodbo za prva leta službovanja.
Davorin je tako najprej tri leta deloval v Pančevu, potem pa je dobil povabilo Beograjskega pevskega društva. Leta 1865 je namreč preminil njegov pevovodja in skladatelj Kornelije Stanković. Pevci so ravno v Jenku videli njegovega verodostojnega naslednika. Tako se je začelo njihovo dolgoročno sodelovanje, ki je trajalo dvanajst let. Vmes pa se je Jenko decembra 1869 podal še na glasbeno izpopolnjevanje v Prago, ki mu je vzelo leto dni. Po vrnitvi pa je kmalu nastopil službo še kot dirigent v novoustanovljenem srbskem narodnem gledališču. Tedanjemu regentu Jovanu Ristiću je bila namreč tako všeč Jenkova himna Naprej zastava Slave, da ga je hotel pridobiti za ta srbski zavod, ki je zaživel v letu 1871.
Slovenec - temeljni steber srbske kulture
Srbija, ki je dolga stoletja trpela pod turškim jarmom, se je v drugi polovici 19. stoletja počasi začela prebujati. Morala je vzpostaviti svojo narodno državo, narodno kulturo in seveda tudi meščanski sloj s pripadajočimi navadami po evropskem vzoru. V tej dobi je namreč tudi v kulturnem pogledu še krepko zaostajala za drugimi narodi. Tudi v glasbi se ni mogla pohvaliti s čim drugim kot bogato narodno pesmijo. Edini pravi skladatelj je bil Kornelije Stanković, ki pa je prezgodaj sklenil svoje življenje. V teh srbskih prizadevanjih je bil severni slovanski prijatelj Davorin Jenko, ki se je glasbeno kalil tudi na Dunaju in se družil s skladatelji, kot sta bila Hellmesberger in Strauss, dobrodošel pomočnik. Davorin se je tega krepko zavedal in je že od prvih dni začel uglasbljati srbska besedila, pozabil pa ni niti bratov Hrvatov. Tako je že leta 1864 pripravil poseben zvezek slovenskih, hrvaških in srbskih skladb, ki naj bi predstavljal njegovo četrto samostojno izdajo. Žal pa do njenega izida tedaj še ni prišlo. Izšle so šele leta 1870. Skladbe so bile odsev njegove nove srbske dobe, pa seveda tudi starih slovenskih časov.
Velika izguba za Slovence
Velika pridobitev južnih slovanskih bratov, ki so za svoje glasbeno delovanje uspeli pridobiti mladega slovanskega brata, pa je imela pri njegovih rojakih žalostne posledice.
Tudi Slovenci so se v kulturnem svetu morali tedaj šele postavljati na noge. Njihov položaj je bil še toliko težji, ker so imeli hude tekmece, namreč Nemce. V Ljubljani je bilo namreč še na začetku druge polovice 19. stoletja vse v nemških rokah. Nemško gledališče, nemška opereta, nemška opera. Slovenci so leta 1861 k sreči začeli čitalniško gibanje, ki je poslej postalo ognjišče vsega narodnega delovanja. Čitalnice so imele poleg knjižnic tudi pevske zbore in dramske ter godbene sestave.

Leta 1867 pa se je ustanovilo še Dramatično društvo, prvo slovensko gledališče, in leta 1872 tudi Glasbena matica, prvi slovenski založniški zavod, ki si je po desetletju omislil celo lastno glasbeno šolo, leta 1891 pa tudi koncertni pevski zbor. Za vse to je bil potreben vodilni kader, ki pa ga Slovenci nismo imeli. In prav v tem pogledu nam je še posebej manjkal človek, take glasbene širine, kot je bil tedaj prav Davorin Jenko. To, da so ga nam prevzeli Srbi, je bila prava narodna katastrofa, kajti šele domala petindvajset let pozneje (1886) smo s prihodom Frana Gerbiča, ki pa si je prej tudi moral kruh iskati v tujini, dobili človeka, ki je postavil na noge slovensko zborovstvo, glasbeno šolstvo in opero. Vendar pa se je Jenko prav dobro počutil med Srbi in nič ga ni mikalo, da bi se soočal z »kranjskimi« razmerami.
Umik
Davorin Jenko je med Srbi vzpostavil kar živahno delovanje. O tem njegovem obdobju pravi poznavalec: »Zadovoljno in srečno je živel Davorin v Belgradu. Imel je jako ugodno pozicijo, bil je priljubljen in češčen v vseh krogih, a svoje ožje domovine ni nikoli pozabil. Kadar je mogel, je prišel na počitnice na Gorenjsko.«
Davorin se je torej kar dobro vživel v življenje na tujem. Bil je pravi »car«, saj ni imel nobenega tekmeca. Meseca julija 1872 pa mu je uspelo napisati že drugo veliko uspešnico svojega življenja. Za neko priložnost - šlo je za proslavo polnoletnosti kneza Milana Obrenovića - je Davorinov prijatelj Jovan Djordjević napisal igro Markova sablja. Njen sestavni del je bila tudi pesem Bože pravde, po slovensko tudi Pravde Bog ali Bog pravice. Izvirno besedilo se je v prvi kitici glasilo:
»Bože pravde, ti što spase
Od propasti dosad nas!
Čuj i odsad naše glase,
I odsad nam budi spas!
Močnom rukom vodi, brani
Budučnosti naše brod!
Bože spasi, Bože hrani
Našeg kralja i naš rod.«

Poznejši slovenski prevod pa pravi: »Pravde Bog, ki si propada / varoval nas vse doslej, / čuj molitve, bodi nada, / bodi spas nam še naprej!
Z močno roko vodi, brani / i v bodočnosti naš brod. / Bog nam varuj, bog ohrani / kralja našega in rod!«

Prireditev je bila 11. avgusta 1872 in tedaj se je ta pesem tudi prvič pela. Izvedel jo je mešani zbor ob spremljavi orkestra. Že takrat so jo nekateri proglasili kar za »srbsko himno«.
Kritiki so zapisali, da je Djordjevićevo igro povzdignila predvsem Jenkova glasba, ki jo zato »dviga nad vse ostala dela tega žanra. Njen glasbeni del je proizvod nadarjenega skladatelja Jenka. Čez vso igro se vrstijo pevski in inštrumentalni glasovi, ki v nas budijo najprijetnejše vtise predvsem občutke, predvsem zato ker so sorodni naši slovanski naravi, melodije polne izvirnosti in umetniške glasbene lepote.«
Za himno Bože pravde pa eden izmed ocenjevalcev pravi, da je »najmočnejši Jenkov proizvod«. In nadaljuje: »Ona se po melodiji in kontrapunktični vrednosti lahko šteje med slavne himne na zahodu in ne dvomimo, da bo nekoč postala splošna srbska himna.«
To vlogo pa je Jenkova skladba Bože pravde dejansko prevzela deset let pozneje (1882), ko je Srbija postala kraljevina.
Domotožje
Kljub uspehom na srbskih tleh pa je Davorin še vedno mislil na svojo slovensko domovino. Bil je močno navezan nanjo, zato ga je mučilo precejšnje domotožje. Spomin na rodno Gorenjsko in sploh deželo Kranjsko si je deloma tešil tudi s tem, da je za uglasbitev izbral tudi nekaj besedil, ki so opevala podobna domotožna čustva svojih slovenskih rojakov - pesnikov.
Znana je njegova skladba Na tujih tleh, ki poje:
»Oj, le šumi gozd nad mano / Senčni gozd na tujih tleh! / Zdi se mi, da pesem znano, / Poješ o nekdanjih dneh.
Daleč plove misel meni / Čez planjave in ravni. / Da, to gozd je moj zeleni, / Ki nad mano zdaj vrši.
Da, to spet so trate rodne, / Ki jih lepših nima svet. / Polje zrem, vrtove plodne / Vse kot bilo prejšnjih let!
Šumi, šumi gozd zeleni, / Pesem poj o prešlih dneh / Kaj ti veš kako je meni, / Ko medlim na tujih tleh.«
Podobno otožna pa je tudi Tiha luna, njegova druga uspešnica na to tematiko:
»Tiha luna jasno sije; / duh moj misli na svoj dom, / Srce zanj'ga strastno bije / Bog ve, kdaj ga videl bom.
Vmes so hribi in doline, / Vmes šumenje bistrih rek, / Daleč daleč so planine / Daleč Save je iztek.
Srečna zemlja mi domača,/Drag mi zmir je tvoj spomin;/K tebi srce se obrača/ Sred težavnih boleči.
Sred radostnega veselja, /Ko se luna mi blišči. /Biti mi je srčna želja/ V krilu tvojem slednje dni.«
Čeprav je bival med Srbi in uglasbil vrsto njihovih besedil, pa torej izvirne slovenske poezije ni pozabil. Domotožje pa mu je kmalu pomagala tešiti tudi neka zelo, zelo, draga oseba.

Prelepa Ljubljančanka
Leto 1882, ko je Davorinova skladba Bože pravde postala državna himna, je bilo za Davorina Jenka pomembno še z nekega drugega vidika. V poletnem času je namreč spet obiskal domovino in se malo razgledal po slovenskih krajih. Bil je tudi dobrodošel gost ob slovesnosti na Muljavi pri Stični, ko so pokojnemu pisatelju Josipu Jurčiču na njegovem domu odkrili spominsko ploščo. Glavno vlogo pri tem so imeli ljubljanski čitalničarji, slovesnost pa so popestrili njihovi pevci. V čitalnici je tedaj sodelovala tudi mlada, 20-letna Ljubljančanka Avgusta (Gustika) Nigrinova. Rojena je bila 14. novembra 1862 v družini češkega železniškega uradnika Avgusta Nigrina, ki je služboval v Ljubljani. Materi je bilo ime Avgusta in po njej so dali deklici tudi ime. V družini pa so deklico imenovali Gustika. Imela je še več bratov in sestra, ki so bili vsi umetniško nadarjeni. Leta 1876 je pri štirinajstih prvič nastopila na odru Dramatičnega društva. Sodelovala je namreč v narodni čitalnici in Dramatičnem društvu. Bila je tako nadarjena, da je v dveh letih uspela zaigrati kar v tridesetih vlogah, od otroških obrazov pa tja do postaranih markiz.
Davorinu Jenku je Avgusto uspelo nagovoriti za sodelovanje v beograjskem gledališču in dekle se je preselila k njemu v Beograd. Tam je stanovala v njegovi hiši. Na srbskem odru se je predstavila še isto jesen, 21. oktobra, ko je zablestela v vlogi Debore. »Od tega dne naprej je bila njena umetniška pot pokrita s samimi lovorjevimi venci ...,« piše priča tedanjih beograjskih razmer.
Avgusta, ki se je preimenovala v Velo, je nizala vloge za vlogo. Naslednjih petindvajset let je osrečevala ljubitelje srbskega gledališča. Posebno se je izkazala v tragedijah. Gostovala pa je tudi zunaj Srbije - v Sofiji, Zagrebu, Pragi in dvakrat tudi na Kranjskem. Dobivala je ponudbe raznih znanih gledališč vendar je ostala zvesta Beogradu in krogu, ki ga je uspela ustvariti s svojim prijateljem Davorinom. Kot že prej on je bila tudi sama deležna državnega odlikovanja svetega Save.
Vela Nigrinova pa je še posebej slovela zaradi svoje lepote in postave. Imela je mnogo občudovalcev in govorilo se je, da sta se zaradi nje bojevala celo dva srbska ministra.
Vela pa je ves čas ostala pri Davorinu Jenku.
Gledališka muza se je tako pridružila glasbeni in skupaj sta rojevali uspehe za uspehi.
Vela Nigrinova pa je bila žal bolehne narave in to je povzročilo tudi njeno prezgodnje slovo. Vseeno pa je pri Srbih pustila nepozaben vtis. O tem pravi tedanji kronist: »Še mlada, nerazviti roži podobna je bila presajena iz Ljubljane na ustje Save. Tu se je razvila, tu je vzrasla v veliko umetnico, slavljeno od domovine do bolgarske Sofije, od zlate Prage do zibeli sv. Cirila in Metoda.« Bila je prva slovenska igralka, ki si je pridobila mednarodno slavo.

Umik
Začetek novega, dvajsetega stoletja je v srbsko prestolnico prinesel veliko spremembo. Skupina častnikov je namreč začela rovariti proti kralju Aleksandru Obrenoviću, ker se je poročil z neplemkinjo Drago Mašin, ki je bila za nameček od njega starejša za celih dvanajst let.
Aleksander je bil slovenskemu skladatelju Jenku ves čas naklonjen, zato je morda prav to dejanje Davorinu narekovalo, naj se umakne iz javnega življenja. Bilo je namreč povsem negotovo, kako bodo zadeve potekale v prihodnje.
Davorin pa se je tudi že bližal sedemdesetemu letu. Še pred nastopom pomladi leta 1902 se je tako poslovil od beograjskega narodnega gledališča kjer je sodeloval več kot tri desetletja.
Potem ko je uradno šel v pokoj, je takoj izrazil tudi svojo poslednjo voljo. Tako je že 21. junija 1902 pred dvema pričama napravil oporoko. Bila je napisana v srbskem jeziku in v cirilici. Svojo hišo je zapustil prijateljici Veli Nigrinovi. Prihranjeni denar v Beogradu pa je prvenstveno namenil za stroške pogreba. Kar pa bi ostalo, naj bi dedovala gospodinja in brat France na Kranjskem. Sredstva iz ljubljanske Kranjske hranilnice pa naj bi dobili sorodniki, cerkljanska cerkev in občina. Odškodnine za njegova dela, avtorske pravice in podobno pa naj bi po njegovi smrti užival sklad za pomoč srbskim visokošolcem.
Še živahna, a kmalu »uvela« roža.
Davorin Jenko je potem leta 1903 na podoben način uredil tudi nasledstvo svojega premoženja v Cerkljah, ki naj bi pripadalo nečaku. Kljub upokojitvi pa glasbeno ni prenehal delovati. Še leta 1902 je namreč nastala njegova znamenita uvertura Aleksander, posvečena srbskemu vladarju.
Kralja Aleksandra Obrenovića so potem maja 1903 z vojaškim udarom dejansko odstranili in umorili prav oficirji njegove vojske. Nasledil ga je stari Petar Karađorđević in kmalu zatem so se pojavile tudi težnje, da bi opustili Jenkovo himnično pesem Bože pravde. Vendar pa niso našli ustrezne zamenjave, zato je skladba še nadalje ostala največja svetinja njihove glasbe.
V Ljubljani pa je leta 1908 v založbi Glasbene matice izšla posebna Jenkova zbirka 18 slovenskih pesmi.
Vela
V tistem času pa je bila njegova prijateljica, ki je ob njegovi oporoki praznovala komaj štiridesetletnico, še polna moči. Davorin je bil še vedno močno navezan nanjo. Eden izmed dobrih poznavalcev njunega razmerja pravi, da je »Jenko živel za radost svojega srca, ki je toplo utripalo za našo največjo tragedinjo«. Vendar pa je v to romanco kmalu posegla bolezen. Pa ne Jenkova, ki je bil celih sedemindvajset let starejši od svoje prijateljice. Najprej je prizadela Velo. Počutila se je slabo, in vedno slabše in tako se je tudi ona že pri 44 letih odločila za oporoko. Podpisali so jo 7. januarja 1906. Ob tem so bili prisotni njeni gledališki prijatelji, listino pa je nato potrdil tudi avstrijski konzul v Beogradu, saj je bila Vela še vedno avstro-ogrska državljanka.
Tudi Vela se je odločila podobno kot Davorin. Vse svoje premoženje je zapustila njemu, ki ga pripoznava kot »pravega, preizkušenega in skozi dolga leta predanega prijatelja«.
Naslednji dve leti sta pokazali, da se Vela s svojo oporoko ni prenaglila. Bolezen v njenih prsih je napredovala. Svoj zadnji nastop je izvedla 28. maja 1908. Občinstvo je njeni vlogi cesarice Teodore ploskalo na vso moč, kajti slutilo je, da jo vidi zadnjič. Ona pa se je ovenčana s slavo umaknila v zaodrje. Tedaj se ji je že vlila kri ...
Trpljenje
Temu žalostnemu dogodku je sledilo naglo hiranje najpriljubljenejše igralke srbskega gledališča. Slavna gledališka muza je omagovala. In potem se je zgodilo tisto, česar nihče ni mogel predvideti. Vela se je poslovila pred Davorinom. Zadnji decembrski dan leta 1908, na silvestrovo, je izdihnila svojo dušo. Smrt slavne srbske igralke slovenskega rodu je pomenila veliko izgubo za tamkajšnje narodno gledališče. Časopisi so bili polni obžalovanja tega žalostnega dogodka.
Tako je tudi Slovenčev poročevalec iz Beograda pretreseno zapisal. »Ponoči od starega leta na novo, skoro ob polnoči, jemala je plemenita duša velike slovenske tragedinje slovo od izmučenega telesa. Najslavnejša članica Srbskega narodnega gledališča, vrla, čestita Vela Nigrinova je za vselej zaprla svoje izrazite oči v rokah svojega dobrotnika in učitelja akademika Davorina Jenka, v rokah svojega tovariša Milorada Gavrilovića, ki ji je bil 25 let soigravec in prvi režiser. Njeno posteljo so obdajali prijatelji, ki so prihiteli, da ji voščijo novo leto. Bila je do zadnjega vzdihljaja pri zavesti in veselo razpoložena, ter popolnoma vdana v voljo Božjo. Sprejela je sv. popotnico in se prisrčno poslovila od navzočih prijateljev ...«

Ravnodušni pa niso bili njeni slovenski rojaki na Kranjskem, ki so do tedaj z zanimanjem spremljali uspehe ognjevite Vele Nigrinove v Beogradu, kot so imeli velik posluh tudi za Ljubljančanko Irmo Polakovo, ki je kot pevka in igralka blestela v sosednjem Zagrebu.
Časopisna poročila so objokovala to veliko izgubo za Slovence in Srbe. Srbska vlada je odredila pogreb na državne stroške. Zbrala se je množica dvajset tisoč Velinih oboževalcev, ki so jo pospremili na zadnjo pot. Med množico vencev je bil tudi Davorinov. Njegov beli trak je nosil pretresljiv napis: »Velo, z Bogom za navek - Davorin«.
Davorinova odločitev
Kmalu po pogrebu je Davorin pisal svojim prijateljem Vavknovim v rodno cerkljansko faro, ki so mu ob izgubi prijateljice tudi izjavili sožalje: »To je za mene en težek udar osode. Kaj teško mi je pri srcu, na stara leta sam sem ostal na svetu. Bog ve če se bomo še kedaj videli ...«
K sreči pa se je kmalu spet postavil na noge. Že kmalu, spomladi, se je namreč oglasil pri svojih gorenjskih prijateljih.
Ob tej priložnosti ga je v Kranju, kjer je prenočeval pred odhodom v Cerklje, srečal profesor Makso Pirnat, ki se spominja srečanja z njim v eni od znanih mestnih gostiln: »Ko sem prišel iz svojega ljubega kokrškega predmestja k Mayrju je bila družba že zbrana. Pri naši mizi sem takoj opazil neznanega gosta. Bil je to starček majhne postave, šibkega telesa: obraz mu je obsenčevala kratka brada; na glavi je imel malo črno čepico. Pušil je portoriko, prerezano na dvoje, iz oči in z vsega obraza mu je odsevala neprisiljena dobrodušnost. Predstavil sem se mu. Starček mi prijazno stisne roko in pove svoje ime: Davorin Jenko ... Središče vsega našega zanimanja je bil, dobrovoljni starček, ki je med nami nenavadno oživel in se pomladil: tako po domače in vendar zanimivo nam je pripovedoval o dogodkih svoje mladosti, o doživljajih svoje moške in stare dobe. Res, prijetno ga je bilo poslušati ...«
Tega leta pa je Davorin Jenko svojo domovino zadnjič obiskal kot slovenski zdomec, bivajoč v Srbiji. In ni bil samo zdomec. Bil je tudi srbski državljan, saj se je pred leti odrekel avstro-ogrskemu podaništvu. Vsemu navkljub se je namreč odločil - zdaj, po smrti prijateljice Vele, ko ni imel v Beogradu nikogar več, kar bi ga vezal na srbsko deželo, je bilo zanj najbolje, da se vrne v domovino.
Izkupiček
Jenkovo slovo od krajev, kjer je deloval le malo manj kot pol stoletja, ni bilo lahko. Konec koncev je v Beogradu pustil večino svojih najplodovitejših let. Neprecenljiv pa je bil tudi njegov doprinos k tamkajšnji kulturi. Njegov pomen je najslikoviteje ocenil poročevalec Slovenskega naroda, ki pravi: »Dolgo let je deloval Jenko v Belgradu. Iz skromnega gledališča je napravil moderno gledališče, bil je duša vsega glasbenega življenja v Belgradu in podaril je srbskemu narodu mnogo krasnih skladb.«
Ob njegovem odhodu so tako našteli nekaj sto samostojnih skladb, število glasbenih notnih izdaj in kar nekaj orkestralnih uvertur in operet. Vrsto let je bil edini tovrstni srbski ustvarjalec in učitelj skladateljev nove generacije. Kako lepo bi bilo, če bi mu bilo dano tako plodovito ustvarjati na slovenskih tleh, ki tedaj razen Frana Gerbiča niso premogla nobenega domačina, ki bi se mogel meriti z njim.
Leto velikega slavja
Jenkova velika uspešnica iz leta 1860, skladba Naprej zastava Slave, pa je ravno v času Jenkove preselitve slavila. Meseca maja 1910 naj bi minilo 50 let od njene uglasbitve, oktobra pa ravno toliko od njene prve izvedbe v dunajski dvorani Zum Sperl. Tako se je 16. maja 1910 posebna delegacija Glasbene matice podala k Jenkovemu stanovanju, da bi se poklonila njegovemu spominu, a ga ni našla doma. Sicer pa so Slovenci jubilej svoje himne sklenili počastiti na kar se da dostojen način. Za Jenka je bilo to sila dobrodošlo, saj tako ni imel več priložnosti misliti le na smrt prijateljice Vele in na skorajšnjo podobno svojo usodo.
Celo leto 1910 je tako na Slovenskem minilo v znamenju praznovanja stare himne. Jenko je najprej za književno prilogo dvomesečnika Novi akordi podrobno opisal dogodke v zvezi z uglasbitvijo te slovenske »marseljeze«, kot so nekateri poimenovali njegovo himno. Junija so ga s koncertom njegovih skladb najprej počastili čitalničarji v Kranju, novembra pa še Glasbena matica v Ljubljani.
Glasbena matica mu je že prej podelila častno članstvo, postal pa je tudi častni meščan Kranja in Ljubljane. Še iz srbskih časov pa se je ponašal kot član njihove akademije znanosti.
Časopisi so bili spet polni novic in člankov o njegovem delu. Njegova preselitev v slovensko prestolnico je torej uspela. Hišo v Beogradu je prodal, sam pa si kupil stanovanje v Ljubljani. Njegov naslov se je odtlej glasil: Kolodvorska 11. Hiša (danes podrta) je stala blizu sečišča podaljšane Kolodvorske ulice (danes Male ulice) s šentpetrsko (danes Trubarjevo) cesto.
Prijazni upokojenec
Davorin Jenko je tudi v Ljubljani užival mirno upokojensko življenje. Vsakodnevno se je odpravil na kosilo in večerjo v bližnji hotel Štrukelj (do nedavnega Turist) na Kolodvorski ulici. Potem pa je obvezno zašel še v Kavarno Prešeren (zdaj prostor Lekarne Ljubljana) ob robu Marijinega, zdaj Prešernovega trga. Poslopje stoji za hrbtom pesnikovega spomenika. Tam se je zatopil tudi v dnevno branje. Zanimala pa sta ga le dva lista - ljubljanski Slovenski narod in zagrebški Obzor. Potem pa se je spet vrnil v svoje stanovanje. Ljudje na ulici so sivolasega starčka prepoznavali tudi po tem, da je na glavi namesto klobuka vedno nosil le čepico.
Davorin Jenko, droben sivolasi možiček, je bil v Ljubljani cenjena osebnost.
Občasno pa se je udeležil tudi kake narodne prireditve. Tako je tudi leta 1911 obiskal jurjevanje (23. aprila) na Ljubljanskem gradu. Bil je presenečen, ko je moški pevski zbor Ljubljanski zvon pod vodstvom mladega pevovodje Zorka Prelovca ravno ob tej priložnosti zapel prav njegovo Što ćutiš, Srbine tužni? Ljudje so bili navdušeni, prav tako pa tudi Jenko. Izvedba mu je bila tako všeč, da je po koncu pristopil k Prelovcu in mu dejal: »Srčna vam hvala, da ste tako lepo zapeli eno mojih najljubših pesmi, ki je še nikdar in nikjer nisem tako lepo zapete slišal. Jaz sem Davorin Jenko.«
Prelovec je hitro izkoristil priložnost in ga poprosil, naj mu v ta spomin napiše nekaj besed in kmalu zatem je dobil kratko sporočilo: »Poštovani gospod! Ljubite svoj narod in bodite mu zvesti do zadnjega izdihljaja. Vaš poštovatelj Davorin Jenko«
Med sebi enakimi
Davorin Jenko je torej veljal za prijaznega družabnika, ki je mnogim ostal v prijaznem spominu. Tudi dr. Franc Kimovec, njegov rojak iz cerkljanske župnije, sicer pa duhovnik in tudi skladatelj, se denimo spominja: »Osebno je bil Jenko miren, ljubezniv značaj, ki se izlepa ni razburil; poglavitna lastnost njegovega značaja je bila skromnost: skromen v stanovanju, skromen v besedi, v življenju, v obleki. S svojimi lepimi, velikanskimi uspehi ni silil v ospredje; če je pogovor nanje nanesel, je tvarino na kratko obdelal in obrnil besedo drugam. Navzkriž smo si prišli včasih le glede najvažnejših in najvišjih kulturnih vprašanj, pa le bolj akademično, brez strastnega prerekanja, čeprav smo stali na popolnoma različnem stališču.«
Na žalost tudi Davorinovo slovo
Dokler je živela še Vela Nigrinova, je november Davorinu Jenku prinesel vdaj dva vesela dneva. Devetega v mesecu je praznoval rojstni dan, štirinajstega v mesecu pa ga je praznovala tudi Vela.
Leta 1914 se je še zadnjič mogel spomniti nanjo. Devetega novembra je bil star že 79 let, pet dni pozneje pa bi jih Vela dosegla 52. Dobrih deset dni zatem pa je v sredo, 25. novembra, tudi njemu odbila zadnja ura. Katoliški Slovenec je naslednjega dne obširno poročal o tem žalostnem dogodku in med drugim zapisal: »Sinoči ob 9. uri 35 minut je umrl v Kolodvorskih ulicah št. 11 na svojem stanovanju znani slovenski skladatelj slovenske narodne himne g. Davorin Jenko.«
Časnikar potem opisuje pokojnikovo življenjsko pot in našteva njegova najpomembnejša dela. Nato pa nadaljuje: »Davorin Jenko je bil eden najstarejših slovenskih pisateljev in rodoljubov. Slovenska umetna posvetna pesem je bila še v povojih, ko je Davorin nastopil. Pomnožil je našo glasbeno literaturo z lepim številom pripravnih, ampak ljubkih, skoro ponarodelih kompozicij. Še večjo hvalo so mu dolžni Srbi, ker pred njim razven nekaj narodnih pesmi, niti niso imeli izvirnih skladb! Nepozaben spomin si je postavil Jenko s kompozicijo Naprej zastava Slave, ki smo jo prevzeli kot narodno slovensko himno. In dokler bo kaj slovenskih pevcev, bo tudi ime Davorina ostalo! Slava slovenskemu skladatelju.«

Drugi ljubljanski dnevnik Slovenski narod pa je tudi napisal nekaj lepih misli o pokojnem skladatelju, ki jih končuje: »Davorin Jenko je bil blaga duša, mož velikih darov in naj si je tudi vse svoje moči posvetil srbski glasbi, njegovo ime ostane zapisano z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega narodnega in umetniškega razvoja kot skladatelja narodne himne.«
Pod nadzorom policije
Davorin Jenko je bil ob svoji smrti uradno še vedno srbski državljan. Avstro-Ogrska pa je bila tedaj v vojni s Srbijo. Ker pa je bil Jenko tudi velik Slovenec, se je oblast torej bala, da bo prišlo do odkritega ali prikritega manifestiranja domoljubov in protivojnih nezadovoljnežev. Zato je bilo že vnaprej odločeno, da se govor ob odprtem grobu ne dovoli.
Pokojni Jenko je ležal na svojem domu v Kolodvorski ulici. Krsto zanj pa so priskrbeli Kranjčani, saj so želeli, da bi ga pokopali v njihovem mestu. Počival naj bi ob grobu svojega soimenjaka Simona Jenka. Oba ustvarjalca himne Naprej zastava Slave naj bi tako, kot so dejali, »skupaj snivala svoj večni sen«.
Prenos krste v Kranj pa se je izkazal za nemogočega, čeprav so denimo tiste dni v Dovjem pokopali padlega domačina, ki je življenje izgubil na bojišču, pa je s posredovanjem župnika Aljaža vseeno našel zadnji mir v domači vasi. Davorina Jenka so zato sklenili začasno pokopati v Ljubljani, po vojni pa naj bi ga prepeljali v Kranj. Kranjčani so v ta namen kupili posebej prirejeno krsto, ki je bila predpisana za tak prevoz in ki bi pozneje omogočila predvideni poseg.
Zadnja pot
V soboto, 28. novembra, so se tako zbrali pogrebci ob manjši klančini pred Jenkovo hišo. Želja, da bi ob slovesu od najpomembnejšega slovenskega skladatelja sodelovali vsi ljubljanski pevski zbori, se ni uresničila, kajti mnogo mož in fantov je že obleklo vojaško suknjo. Kolikor toliko popoln je bil le pevski zbor Glasbene matice. A še ta je ob svojem prvem srečanju po počitnicah, 2. oktobra, moral ugotoviti, da je bilo mobiliziranih že 23 njegovih moških članov. Kljub temu so »matičarji« skupaj z nekaterimi pevci Ljubljanskega zvona in Slavca pred hišo še lahko zapeli znano žalostinko Usliši nas, potem pa ob odprtem grobu še Jenkovo nagrobnico Blagor mu, ki se spočije.
Vseeno dostojno slovo
Po presunljivem petju so se pogrebci podali proti pokopališču sv. Križa, sedanjim Žalam. Slovenski narod piše: »Spremljali smo ga na zadnji poti. Spremstvo je bilo veličastno, kakor le more biti v teh težkih časih, ki so prišli nad našo domovino. Mestna občina kranjska je poklonila krasen venec s slovenskimi trakovi svojemu častnemu občanu, ljubljanska mestna občina je položila na njegovo krsto velik venec s trakovi v mestnih barvah in Glasbena Matica je počastila slovenskega skladatelja z lovorjevim vencem, ki so ga ovijali slovenski trakovi.
Tri pevske zastave so ga spremljale na zadnji poti, zastave pevskih društev »Ljubljanskega zvona«, »Slavca« in »Ljubljane«.

Sprevod so otvorili uradniki deželnega odbora z občinskim svetnikom g. Štefetom pod zastavo pevskega društva »Ljubljane«. Za krsto in sorodniki pa so se razvrstili zastopniki raznih korporacij in društev ...«

Navzoč je bil seveda tudi župan dr. Ivan Tavčar z ženo Franjo in zastopnika kranjske občine ter društev. Narod pa tudi poudarja: »Posebno ne bi bilo treba niti omeniti, da so počastili pokojnika njegovi sotovariši komponisti, razen ravnatelja Hubada še ravnatelj Gerbič in profesor Foerster.« Mednje je spadal tudi frančiškanski pater Hugolin Sattner, župnik cerkve Marijinega oznanjenja, pod katero je spadalo Jenkovo domovanje, ki je bil tudi sam odličen skladatelj. Občinstvo je potem žalostno zapustilo Jenkovo gomilo. Le nekaj dni zatem pa je, 2. decembra 1914, padel Beograd, kraj, kjer je Davorin Jenko s prijateljico Velo Nigrinovo preživel svoja najplodovitejša ustvarjalna leta.

Kmalu pozabljen ...
Po prvi svetovni vojni so Slovenci in Srbi skupaj s Hrvati zaživeli v novi državi. Ta je že na začetku dobila tudi svojo himno. Sestavljale so jo tri dotedanje najpopularnejše pesmi z državnim ali narodnim značajem - srbska Bože pravde, hrvaška Lijepa naša domovino in slovenska Naprej zastava Slave. Davorin Jenko je bil torej zastopan kar z dvema svojima skladbama.
In medtem ko so novi državljani zanosno prepevali ta skupek narodnih in ponarodelih melodij, pa je Davorin Jenko preživljal usodo pozabljenega junaka. Leta 1927 piše dnevnik Jutro, da pokojnik na grobu nima niti kamnite plošče in da je njegova gomila povsem pozabljena. A je tako ostalo še naprej.

Leta 1932 je Glasbena matica v okviru praznovanja 60-letnice svojega obstoja uredila tudi prostor pred svojo hišo na Vegovi ulici. Postavili so spominske stebre z doprsji najznamenitejših slovenskih skladateljev, med njimi tudi z Jenkovim.
Še vedno pa je bilo povsem drugače z njegovim grobom. Leta 1934 tako zborovodja Zorko Prelovec piše: »Mojster počiva na pokopališču pri sv. križu, njegov grob je osamljen in pozabljen. Bivša Zveza slovenskih pevskih društev je bila svoj čas uvedla nabiralno akcijo za postavitev skromnega nagrobnika Davorinu Jenku. Nabralo se je takrat približno 500 Din, za namen pač mnogo premalo. Zveza je naprosila z utemeljitvijo, da narod in država ne smeta pustiti groba Davorina Jenka v zanemarjenem stanju in brez spomenika tedanjega ministra dr. Nika Zupaniča, ki je njeno prošnjo v Beogradu na pristojnih mestih tudi podpiral, a zaman. Žalostno, pa vendar resnično, da je slovenski narod pozabil na stvaritelja budnice Naprej zastava Slave in da je istotako pozabil bratski srbski narod na stvaritelja svoje in današnje himne Bože pravde. V srcih Slovencev in Jugoslovanov pa bo živel večno svetal in hvaležen spomin na zasluženo glasbeno kulturno delo pokojnega mojstra Davorina Jenka.«
... in končno zopet obujen spomin
Prelovčevo pisanje je morda le komu seglo v srce. Priložnost za obuditev Jenkovega spomina in popravo krivice pa se je pokazala že leto pozneje, ko je nastopila stoletnica njegovega rojstva.
Vendar pa Kranjčani še vedno niso uresničili svoje namere, da njegove posmrtne ostanke prenesejo v svoje mesto. Tedaj pa so se ga spomnili v rodnih Cerkljah, kjer so mu postavili spomenik, a je bil slovesno odkrit šele naslednje leto.
Ker je vse kazalo, da bo Jenko ostal kar v Ljubljani, je Glasbena matica na Žalah začela pripravljati poseben prostor za grobove slovenskih skladateljev z osrednjim Jenkovim spomenikom. Ta zamisel pa je bila dejansko tudi uresničena. Posebno obeležje pa je leta 1935 vseeno dobil tudi v Ljubljani, kjer so postavili steber pred hišo, v kateri je stanoval. Vendar je bil tudi ta pozneje umaknjen in prestavljen. Šele leta 1995 je bil vrnjen na staro mesto v današnji Mali ulici. Skupaj s spomenikom na Žalah še daje vedeti, da je v mestu nekoč živel slovenski skladatelj Davorin Jenko.
Nekoliko bolj pa ga še dandanes poznajo kulturniki in šolarji v Sloveniji in Srbiji. V Beogradu je dobil celo svojo ulico, po njem pa sta poimenovana osnovna šola in prestižna glasbena nagrada.

Najlepše pa kaže z njegovim glasbenim spominom. Njegove Lipa zelenela je, Tiha luna, Oj le šumi gozd nad mano in podobne skladbe so se na Slovenskem tako priljubile, da so povsem ponarodele. Za marsikatero izmed njih ljudje niti ne vedo, da jo je uglasbil prav Davorin Jenko. Predvsem pa sta živi njegovi stari himni. Po dolgem času, ko se je na njunih notah že nabiral prah, sta v zadnjih dveh desetletjih zopet zaživeli. Slovenska Naprej zastava Slave je štiri leta po osamosvojitvi postala himna Slovenske vojske, Bože pravde pa je od leta 2006 ustavno zagotovljeno zopet himna Republike Srbije. In tako Jenkovo ime še v današnjem času zopet povezuje dva bratska, nekaj desetletij povsem po krivici sprta naroda.
Andrej Mrak