Za mladeniča s podeželja, pri katerem doma niso imeli niti kmetije niti kake uveljavljene obrti, kjer bi lahko nasledil svoje prednike, je bila to imenitna rešitev. Poleg tega je bilo učiteljevanje takrat še prav ugleden poklic. Učiteljem se ni bilo treba od jutra do noči ukvarjati z delom na polju ali v hlevu in tudi ne garati v kaki zatohli obrtniški delavnici, pač pa so v lepi državni službi z zagotovljenimi rednimi mesečnimi prejemki sorazmerno kar dobro shajali. Težava pa je bila v tem, da Drejc ni zadoščal vsem pogojem, ki so bili potrebni za šolanje v tej smeri.
Prva resna ovira je so bile slabe premoženjske razmere, ki so pestile njihovo družino. Starša sta se poročila »na roke«, to pa je pomenilo brez imetja in brez lastne strehe nad glavo. Oče je bil preprost čevljar, ki je poklic opravljal od hiše do hiše. Pri bogatih tržanih v Kobaridu in okoliških kmetih si je s krpanjem čevljev služil svoj osnovni kruh. Nekaj cekinov pa sta mu prinesla še igranje klarineta po raznih »ohcetih« in drugih ljudskih slavjih in pa lov. Trgoval je s kožami zajcev in drugih živali, ki so se po nesreči znašle pred njegovo morilsko cevjo in tako nekako preživel svojo družino. Sina v mestni šoli nikakor ne bi mogel vzdrževati. Vendar je bila ta ovira dokaj lahko premostljiva, saj je država prav za šolanje učiteljev nudila štipendije, prejemniki pa so se morali zgolj zavezati, da bodo po maturi odrejeno število let službovali v kraju, ki jim ga bo določila šolska oblast.
Tu si je torej Drejc lahko obetal ugodno rešitev, saj ga je za šolanje priporočil višji nadzornik Anton Klodič. Druga pomembna težava pa je bila, da fant ni imel zadostne izobrazbe za vpis na učiteljišče. Tjakaj so vpisovali samo mladeniče, stare najmanj petnajst let, ki so imeli končano višjo ljudsko šolo, nižjo realko ali nižjo gimnazijo. Andrej Volarič je dotlej končal le kobariško običajno ljudsko šolo in se nekaj učil tudi v Trstu. K sreči pa je takrat ravno v tem trgu delovala pripravnica za cesarsko-kraljeva učiteljišča, na kateri je poučeval znani glasbenik Srečko Carli. Drejc je postal njen zavzeti učenec in pri Carliju poleg rednega pouka obiskoval še ure glasbene teorije in igranja na klavir. Oče mu je kupil star polomljen inštrument, na katerem je lahko izvajal predpisane vaje. In tako se je, po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu, pri petnajstih letih, jeseni 1878 končno le vpisal na Cesarsko-kraljevo moško učiteljišče v Kopru, kamor ga je usmeril nadzornik Klodič. Zagotovljena mu je bila tudi štipendija v višini stotih goldinarjev za prvo šolsko leto.
Andrej Volarič se je na učiteljišču šolal v zelo razgibanem času. V Kopru je tedaj tak zavod deloval šele nekaj let in se je komaj usmeril v redne tirnice. Reforma iz leta 1869, ki je na novo uredila osnovno in srednje šolstvo, se je uveljavljala počasi. Zakon je veleval, da mora vsaka dežela imeti tudi lastno štiriletno učiteljišče. Povsod pa to ni bilo mogoče, zato so marsikje premogli le triletni pouk. Tako je bilo tudi v Istri, kjer je sprva delovala le učiteljska pripravnica v Rovinju. Obisk na njej je bil zelo slab, saj so, denimo, za šolsko leto 1869/70 našli le dva učiteljska kandidata. Kljub temu je ministrstvo leta 1870 tamkaj ustanovilo triletno učiteljišče. Tudi to je v začetku premoglo le sedem dijakov, zato so oblasti iskale kak večji kraj, kjer bi bil nameščen tak zavod. Med hrvaškim Pazinom in italijanskim Koprom je zmagal zadnji, ker je tam že od leta 1858 delovala popolna italijanska gimnazija. Ministrstvo na Dunaju je tako v teh dneh pred 140 leti, točneje 15. septembra 1872 (nekateri sodobni primorski zgodovinarji(ke) nas hočejo prepričati, da se je to zgodilo šele štiri dni pozneje), izdalo odlok številka 6157, s katerim je bilo sklenjeno, da se s šolskim letom 1872/73 odpre novo učiteljišče v Kopru, tisto v Rovinju pa ukine. Novoustanovljeni zavod je dobil prostore v italijanski gimnaziji in je sprva tudi premogel le tri letnike. Italijanščina pa je še iz rovinjskih časov obveljala kot glavni učni jezik. Vendar pa zanimanja za koprsko učiteljišče vseeno ni bilo. V prvi letnik se je vpisalo le 14 dijakov.
Podobno stanje je bilo tudi na preostalih dveh učiteljiščih v Primorju, na tržaškem z italijanskim učnim jezikom in na goriškem (tam so se izobraževala tudi dekleta), kjer pa so poučevali v italijanščini in slovenščini. Prvo je v šolskem letu 1873/74 premoglo 16 dijakov, drugo pa 31 (22 Slovencev in 9 Italijanov). V Kopru so tisto leto našteli 24 gojencev. Vsa tri učiteljišča skupaj so torej imenovanega šolskega leta premogla komaj 71 gojencev. Oblastem se je vzdrževanje treh samostojnih zavodov ob tako majhnem zanimanju zdelo nesmiselno. Počakale so še eno leto, nato pa ukrepale. Poleti 1875 so ukinili moški učiteljišči v Gorici in Trstu, koprsko pa preuredili v enoten zavod s tremi oddelki – slovenskim, hrvaškim in italijanskim. Dekleta so ostala v Gorici. Od 10. julija 1875 je tako v Primorju deloval enoten zavod za šolanje moških učiteljev. Prostori so bili nameščeni v nekdanjem frančiškanskem samostanu, ki so ga podržavili že Francozi med zasedbo avstrijskih dežel leta 1805. S šolskim letom 1875/76 se je tako odprlo novo poglavje štiri jezičnega učiteljskega izobraževanja v prestolnici Istre. Prvi letnik je poleti 1876 končalo 41 slovenskih, 8 hrvaških in 60 italijanskih dijakov.
Cesarsko-kraljevo moško učiteljišče v Kopru (zapisano v slovenščini tedanjega časa) ali kot se je zavod uradno imenoval – K.k. Lehrerbildungs-Anstalt in Capodistria - je uveljavilo nemščino kot uradni jezik na šoli, pouk pa je potekal še v slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Slovenci so imeli na primer 60 ur predavanj v svojem maternem jeziku, 66 ur pa v nemščini. Dvojezična pa so bila tudi spričevala, nemško-slovenska, nemško-hrvaška in nemško-italijanska, glede na posamezne oddelke. Vsak dijak se je na posebnih tečajih lahko seznanil z jezikoma preostalih dveh oddelkov. Slovenci in Italijani so obiskovali tečaj hrvaščine, Hrvati in Italijani pa slovenščine. Andrej Volarič se je tako že v prvem letniku odločil za italijanščino kot dodatni neobvezni predmet.
Na zavodu je delovala tudi učiteljska vadnica za praktične vaje, kjer so se bodoči učitelji privajali na poučevanje v razredu.
Na koprskem učiteljišču sta veljala strog red in disciplina. Dijaki so morali redno izpolnjevati verske obveznosti. Doma so morali biti najkasneje do osme ure zvečer. Javnih prireditev v mestu so se lahko udeleževali le z dovoljenjem ravnateljstva, z izjemo obiska gledaliških predstav, za kar je bila dovolj privolitev razrednika. V gostilne in kavarne v Kopru in tudi v okoliških krajih pa niso smeli zahajati. Nekateri so si zato včasih izprosili izlet v Trst, kjer so si potem, daleč od oči strogih profesorjev, privoščili nekoliko več svobode.
Učno osebje, ki je poučevalo na koprskem učiteljišču, je bilo iz raznih delov slovenske dežele, pa tudi iz drugih krajev v okviru Avstro-ogrske države. Običajno je bilo nameščenih od petnajst do dvajset profesorjev. Od njih so najbolj znani Slovenci zgodovinar dr. Franc Kos, zemljepisec Fran Orožen in pedagoški strokovnjak Viktor Bežek ter Hrvata, politik Vjekoslav Spinčić in pisatelj Vladimir Nazor.
Predmetnik koprskega učiteljišča je bil enak vse štiri letnike. Urnik je obsegal šestnajst obveznih predmetov. Poučevali so veronauk, pedagogiko, posebno metodiko s praktičnimi vajami, slovenščino (oziroma hrvaščino in italijanščino v preostalih dveh ustreznih oddelkih), nemščino, zemljepis, prirodoslovje, prirodopis, matematiko z geometričnim risanjem, kmetijstvo, lepopis, risanje, petje, violino in telovadbo. Poleg tega so imeli dijaki na voljo še »nezapovedane« predmete, kot je bilo igranje klavirja ali orgel. Na koncu vsakega letnika so morali opravljati končni izpit, po štirih letih pa je sledila še matura. Tako so lahko postali podučitelji, po kakih dveh letih pa je sledil usposobljenostni izpit za naziv učitelja. Nekateri pa so potem po mnogo letih postali še nadučitelji tj. vodje šol (danes se imenujejo ravnatelji), na katerih je poučevalo več učiteljskih moči.
V stavbi, kjer je bilo nameščeno koprsko učiteljišče, nekdanji samostan sv. Frančiška, je bila pred tem ljudska šola. Prostori so bili vlažni in mrzli, pouka pa so se včasih neprostovoljno »udeleževale« tudi miši. Šolske oblasti so si prizadevale, da bi v Kopru zraslo novo učiteljišče, a je ostalo le pri načrtih.
Andrej Volarič je obiskoval slovenski oddelek koprskega učiteljišča. Vsa štiri leta je bil marljiv dijak, tako da je šolanje končal v rednem roku. Poleg »zapovedanih« predmetov je tudi na učiteljišču igral klavir. Glasbo je na zavodu že od začetka poučeval Josef Czastka, sposoben organist in violinist, ki je bil že precej v letih (rojen 1818), a še vedno dejaven. Volarič se je pri njem izpopolnjeval v igranju violine, klavirja in orgel ter se dodatno izobrazil še v harmoniji in kontrapunktu. S svojimi tovariši je ustanovil pevski zbor in ga tudi vodil. Denar za šolanje so mu pošiljali od doma, tri leta pa je imel tudi štipendijo. Oče je odtegoval groše od svojega čevljarskega opravila in zaslužka pri igranju klarineta, prodajal je zajčje kože, da je sin lahko študiral v tako dragem mestu, kot je bil Koper. Že v začetnem obdobju koprskega učiteljišča, leta 1876, je o prebivanju v tem kraju stanovski list Učiteljski tovariš zapisal: »Zato pa vzdihujejo Slovenci po Gorici, kjer so ceneje in tudi varneje živeli.«

Ker so se za poklic učitelja navadno šolali nadarjeni mladeniči, ki so bili sposobni za pomembnejše dejavnosti, kot je bilo drgnjenje šolskih klopi, je bilo življenje znotraj zavoda silno pestro. K temu so največ pripomogli tisti gojenci, ki so se navduševali nad gledališčem in glasbo.
Poleg Andreja Volariča, ki je pozneje postal znan pevovodja in skladatelj, se je z glasbenim delovanjem po koncu koprskega učiteljišča na Slovenskem, posebno pa še v Primorju, izkazalo še več njegovih nekdanjih gojencev. Znani so skladatelj Janko Leban iz Kanala ob Soči (1855-1932), ki je bil tudi pesnik, citrar Ivan Kiferle iz Borovnice (1856-1943), skladatelj Ivan Kuret iz Ricmanj pri Trstu (1863-1914), zborovodja in skladatelj Alojz Šonc iz Tomaja (1872-1957), zbiralec in harmonizator narodnih pesmi Rihard Orel iz Prvačine (1881-1966), zborovodja in skladatelj Fran Venturini iz Boljunca pri Trstu (1882-1952), zborovodja in skladatelj Srečko Kumar iz Kojskega v Brdih (1888-1954), zbiralec narodnih pesmi, zborovodja in skladatelj Ivan Grbec iz Škednja pri Trstu (1889-1966) ter glasbeni teoretik in skladatelj Adolf Groebming. Glasbi pa so bili seveda predani tudi njihovi sošolci. Tako je na zavodu več let deloval pevski zbor imeli so svoj godalni orkester, navadili pa so se tudi igrati na tamburice.
Na koprskem učiteljišču pa so se šolali tudi drugi pomembni ljudje slovenske kulture. Med njimi sta najbolj znana pisatelja France Bevk iz Zakojce nad Cerknim (1890-1970) in Josip Ribičič iz Baške na otoku Krku (1886-1969). Sledijo še pisatelji in pesniki Josip Kostanjevec iz Vipave (1864-1934), Ivo Trošt iz Orešja pri Colu (1865-1937), Peter Medvešček iz Krestenice (1859-1932), Anton Stres iz Bovca (1871-1912), Ferdo Kleinmayr iz Kopra (1881-1944), Janko Samec iz Trsta (1886-1945), Ivan Vouk iz Kopra(1886-1951), Frančišek Ločniškar iz Zbilj pri Medvodah (1885-1947), Jože Pahor iz Sežane (1888-1964) in Karel Širok iz Šmartnega v Goriških brdih (1889-1942).
Maturanti koprskega učiteljišča so se skoraj vsi po vrsti izkazali tudi pri narodnem delovanju na Primorskem ali tudi širše v Sloveniji. Bili so tako narodno zavedni, da so si poslovenjali ali poslovanjali celo svoja imena in tako je tudi Volarič iz Andreja postal Hrabroslav in dosegel, da je tako zapisano tudi v njegovem maturitetnem spričevalu. On sam in njegovi sovrstniki so bili tudi pobudniki ali ustanovitelji glasbenih, športnih, političnih in gospodarskih društev ter bili vzorniki ljudem v mestih in na podeželju. Zato so bili marsikje izpostavljeni besu italijanskih nacionalistov, ki so se radi zaletavali v večjezičnost koprskega učiteljišča ter v druge slovenske in hrvaške organizacije in društva. To sovraštvo je postalo še posebej žgoče po prvi svetovni vojni, ko je fašistično nasilje že takoj na začetku skušalo uničiti vsakršno narodnostno delovanje Slovencev in Hrvatov. Zato ni čudno, da je kot žrtev fašističnega nasilja med prvimi padel prav Volaričev spomenik v Kobaridu.
Zaostrene narodnostne razmere pa so na Primorskem pravzaprav najbolj prizadele ravno učiteljišče v Kopru. Čeprav se na njem ni šolal niti en sam nemški dijak in tamkaj ni poučeval noben nemški učitelj, je bil uradni jezik nemščina. V njej je potekal tudi pouk nekaterih predmetov. Dijakom to seveda ni ugajalo, vendar niso bili dovolj povezani, da bi dosegli spremembo in si zagotovili pouk v maternem jeziku. V tem pogledu so si bili enotni pripadniki vseh treh narodov. Šele na začetku 20. stoletja, ko se je že dodobra razmaknilo politično življenje po Sloveniji, so se vzpodbujeni od širše javnosti sklenili upreti. 29. februarja 1908 so slovanski učiteljiščniki sprejeli posebno resolucijo, s katero so prvenstveno zahtevali predavanje in maturo v slovenskem jeziku in selitev učiteljišča iz Kopra v Gorico. Na začetku marca so organizirali tudi stavko. S protestom tedaj še niso uspeli, dosegli pa so to, da so se stvari začele premikati z neverjetno hitrostjo. Glavno zaslugo je pri tem imela širša slovenska javnost, predvsem pa časopisje, ki se je na veliko razpisalo o koprskem primeru.
Tržaška Edinost je tako pod naslovom Moderna vzorna šola v Kopru na koncu leta 1908 zapisala: »Nihče si ne more predstavljati teh prostorov, ki jih v resnici nima pred očmi, če ne gre noter in si jih ne ogleda. Morali bi imeti izreden dar, da bi natanko očrtali in živo predstavili te prostore, ki niti niso podobni šoli. Že sama zunanja slika je taka, da ne moreš slutiti, da se skriva v tem zidovju c. kr. Učiteljišče … Ako stopiš v poslopje v suhem vremenu, tedaj občutiš neprijeten hlad, ki te prešinja do kosti. Od tal do vrha prepregajo stene velike plahte plesnobe in vlage. Kaj pa šele ob deževnem vremenu! Kadar količkaj potegne jug, že vam začne curljati iz vseh kotov, od vseh strani. Na mnogih krajih moramo preskakovati cele mlakuže. Ravno tako je v posamičnih razredih. Pred nami voda, nad nami voda. Ako privzdigneš deske in nekoliko prebrskaš, naletiš na dva metra debelo plast človeških kosti pod katerimi je voda. Spodnji prostori so deloma do 6 cm pod zemljo. Pod stropom nismo varni. Iz stranišč se širi duh po vsem zavodu. Peči so tudi slabe. Vsako leto jih fIikajo, a vendar ne odgovarjajo potrebam. V teh mokrih, smrdljivih in zakajenih, pod zemljo nahajajočih se luknjah, morata ubogi dijak in profesor posedati do 8 ur na dan. In ti, slovenska javnost, ali se ganeš sedaj za nas? Vzbudi se in zahtevaj, kar ti gre po pravici!« Pod člankom stoji tudi podpis: Učiteljiščniki!
Eden od neposrednih udeležencev dogodkov iz leta 1908, poznejši pisatelj France Bevk, pa se je pozneje spominjal: »Zmeraj bolj so se vzdrževale govorice, da nas premestijo v Gorico. Politiki so dijake nagovarjali, naj pišejo spomenice, kako je mogoče,da bi v danih razmerah še ostali v Kopru. Eno od takih spomenic sem o počitnicah na pobudo goriških znancev tudi jaz izročil nekemu politiku, državnemu poslancu. Ta mi je rekel: 'To ni več pereče. Je že sklenjeno. Preselilo se bo v Gorico.'«
Tako torej France Bevk in tako kot mu je poslanec povedal, se je tudi zgodilo.
Štiri jezično koprsko moško učiteljišče je leta 1909 prenehalo delovati. Slovenski in hrvaški gojenci so se razkropili vsak na svoj konec. Slovenci so šolanje nadaljevali v Gorici, Hrvati v njihovem Kastavu, italijanski dijaki pa so ostali v Kopru.
Štiriletno cesarsko-kraljevo moško učiteljišče v Kopru je v 34 letih svojega rednega delovanja pod svojo streho »gostilo« 436 slovenskih in 117 hrvaških dijakov. Kljub nekaterim neugodnim razmeram, ki so jim bili izpostavljeni dijaki in profesorji, pa je dobro opravilo svoje poslanstvo. To nam kažejo življenjepisi njegovih pomembnih in tudi manj znanih gojencev, ki nas prepričujejo, da so ti v Kopru dobili kar dobre smernice za svoje učiteljsko delo.
Andrej Mrak