V dneh pred usodno nedeljo so naslovnice časopisov polnili prispevki v povezavi z Italijo in pričakovano vojno, ki bi lahko izbruhnila vsak trenutek. Dodatno skrb pri prebivalstvu in zmedo so povzročile govorice, ki so se razširile kot požar med ljudmi, o italijanskem prodoru, ki naj bi prihajal od zahoda v notranjost proti središču dežele. Informacije so v tistih časih prihajale do ljudi v mestih hitreje, kot bi si morda mislili, toda vseeno bistveno počasneje kot danes, ko so na spletu dostopne tako rekoč v vsakem trenutku. Takrat, pred sto leti, pa radia in televizije v naših krajih ni bilo in so edini zanesljiv vir informacij bili časopisi, ki so izhajali kot dnevniki, tedniki, pa tudi mesečniki. Ob pomembnejših dogodkih so časopisi izšli tudi v posebnih izdajah – lahko tudi večkrat na dan, če je bilo potrebno, kot se je zgodilo v primeru atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu slabo leto poprej. Toda tisto daljno nedeljo, 23. maja 1915, časopisi niso izšli, ravno zaradi binkoštnih praznikov, ki so v Avstro-Ogrski imeli precej večji pomen, kot ga imajo v današnji Sloveniji. (V Avstriji in na Madžarskem sta binkoštna nedelja in ponedeljek državna praznika še danes.)

Vstop Italije v vojno
Skoraj leto dni so že trajali boji prve svetovne vojne, preden je prišel dolgo pričakovani trenutek, ko so tudi Italijani poprijeli za orožje. Toda ne na strani nekdanjih zaveznic Nemčije in Avstro-Ogrske, temveč so vstopili v nasprotni - antantni tabor. S tajnimi pogajanji v Londonu si je Italija predtem zagotovila nekatere ozemeljske pridobitve, v glavnem na vzhodnem Jadranu, ki bi jih dobila ob ugodnem razpletu vojne. Odprtje soške fronte je tudi za avstro-ogrsko mornarico pomenilo obsežne logistične spremembe. Če se je do tedaj mornarici, predvsem njenemu poveljniku admiralu Antonu Hausu, očitala nedejavnost, je bil zdaj položaj ravno nasproten. Mornarica je hitro in odločno ukrepala. Vsega nekaj ur po italijanski vojni napovedi je, še pod zaščito mraka, večina bojnih ladij izplula proti zahodu in zgodaj zjutraj bombardirala presenečene Italijane, ki v marsikaterem primeru niso vedeli, kaj točno se dogaja. Napad je bil osredotočen na italijanska obalna mesta, vzdolž celotne obale – od Benetk na severu do Barija na koncu italijanskega škornja. Del mornariških enot je bil iz Boke Kotorske, kjer je bilo v tem času drugo najpomembnejše avstro-ogrsko mornariško oporišče, poklican v glavno bazo v Pulj, med njimi se je znašel tudi poročnik fregate Gottfried Banfield, najuspešnejši mornariški pilot cesarsko-kraljeve vojne mornarice, pa tudi Gustav Klasing - pilot, ki se je v zgodovino zapisal po sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara.

Italija ob začetku prve svetovne vojne
Tristranski sporazum Italije, Nemčije in Avstro-Ogrske, tako imenovana trozveza, je bil v svojem bistvu obrambni sporazum, ki je zagotavljal podpisnicam pomoč ob morebitnem napadu sovražne države, podobno kot je danes zasnovana zveza Nato. Države podpisnice pa niso bile dolžne zagotavljati medsebojne pomoči v primeru, da je katera izmed članic sama začela napad, kot je bilo v primeru Avstro-Ogrske. Prestolonaslednikov atentat je bil morda v očeh dunajskega dvora res videti kot dejanje vojne napovedi, toda Avstro-Ogrska je bila tista, ki je prva napovedala vojno Srbiji, ko ta ni privolila v avstro-ogrski ultimat. Poleg tega bi morala v skladu s pogodbo Italijo predhodno obvestiti o vojni napovedi. Pogodba je vsebovala tudi člen, v katerem bi ob ozemeljski širitvi ene podpisnice pogodbe tudi preostale bile upravičene do novih ozemelj. Upoštevajoč ta dejstva, je Italija ob začetku sovražnosti, natančneje 2. avgusta 1914, razglasila nevtralnost, obenem pa se je skrivoma pogajala tako s centralnimi silami kot z antanto za vstop v vojno na njihovi strani. Na začetku vojne sta bili nevtralni tudi Romunija, ki je pozneje pristopila k antanti, in Bolgarija, ki se je pridružila centralnim silam. Vstop v vojno je Italija pogojevala z ozemeljskimi pridobitvami, v glavnem na račun Avstro-Ogrske, ki pa so bile za dvojno monarhijo popolnoma nesprejemljive.
V primerjavi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, predvsem pa z večino razvitih zahodnoevropskih držav, je bila Italija v prvem desetletju dvajsetega stoletja industrijsko zaostala država. Na vsak način so Italijani želeli status velesile, za kar pa je bilo v tistem času treba pridobiti nova ozemlja. Država je bila neenotna, pretresali so jo socialni nemiri, razlike med severom in jugom pa so bile še precej globlje, kot so v današnjem času. Vojska je bila ob izbruhu prve svetovne vojne v slabem stanju. Skoraj leto dni dodatnih priprav, ki so obsegale posodobitev oboroženih sil, izgradnjo najrazličnejših tovarn orožja ter posodobitev železniške in cestne infrastrukture, je imel na voljo načelnik generalštaba italijanske vojske Luigi Cadorna, preden se je tudi Italija znašla v vojnem primežu. Cadorna je moral spremeniti tudi vojaško taktiko, saj so dotedanji italijanski načrti predvidevali zgolj obrambo države, zdaj pa so potrebovali tudi možnosti za ofenzivno delovanje vojske.

Kdo bo dal več?
Sočasno s posodobitvijo vojske so se italijanski politiki šli igro "kdo da več". Avstro-Ogrska je bila pripravljena Italiji precej popustiti, k čemur so pripomogli tudi pritiski nemškega cesarja, ki si je želel Italijo na strani centralnih sil. Po teh načrtih bi Italija dobila Južno Tirolsko, Trentino, območja zahodno od Soče, pa tudi Gorico, Trst pa bi postal svobodno mesto znotraj Avstro-Ogrske. Italijanom pa to ni bilo dovolj in so zahtevali več – predvsem mesto Trst, kar pa je bilo za Avstro-Ogrsko popolnoma nesprejemljivo. Trst je bil za avstrijski del monarhije glavno okno v svet in zato izjemnega strateškega pomena. Soočena z neuspehom pogajanj se je Italija še bolj obrnila k državam antante. Pogajanja z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo so bila za Italijo uspešna in 26. aprila 1915 je bil v Londonu podpisan tajni sporazum med Italijo in antantnimi državami, ki je Italiji po vojni (ob zmagi antante) zagotavljal obsežna ozemlja: Trst, Trentino, Tirolsko (do prelaza Brenner), Goriško z mestom Gorico, Istro, del Kranjske (zahodno od črte Triglav-Snežnik-Jadransko morje), Gradiško, Trbiško kotlino, otoka Cres in Lošinj, Zadar, obsežna območja v Dalmaciji, dodekaneške otoke (v Egejskem morju), pristanišče Valono (Vlorë) v Albaniji, pa tudi delež pri delitvi nemškega kolonialnega imperija v Aziji in Afriki.

Posledice londonskega pakta
Običajna kompromisna rešitev, pri kateri vsaka stran nekoliko popusti, tokrat ni bila v igri. Italija je dobila vse, kar je hotela. Po podpisu sporazuma 26. aprila se je že 1. maja Italija odpovedala članstvu v trozvezi, italijanski ministrski svet pa je uradno odločitev sprejel dva dneva pozneje.

Kot tolikokrat dotlej so se tudi v tem primeru velesile postavile na položaj, v katerem lahko same odločajo o usodi šibkejših. Velika Britanija, ki jo je na pogajanjih zastopal zunanji minister sir Edward Grey (1862-1933), je šla v sporazum z Italijo v glavnem zaradi vojaškega interesa, saj bi dodatna dva milijona vojakov (toliko jih je bilo na voljo v Italiji po optimističnih ocenah) lahko prevesila razmerje moči na antantno stran. Rusija, ki jo je zastopal veleposlanik Aleksander Benckendorff (1849-1917), je imela v mislih pri sklenitvi sporazuma imperialistične težnje. Njihov glavni cilj je bilo zavzetje Carigrada in obenem prevlado nad strateškima ožinama Bospor in Dardanele. Računali so, da bi z italijanskimi ozemeljskimi pridobitvami lahko upravičili tudi svoje lastne. Francijo je na pogajanjih zastopal veleposlanik Paul Cambon (1843-1924), Italijo pa markiz Guglielmo Imperiali (1858-1944).

Posledice londonskega pakta so bile še posebej usodne za slovenski narod, ki je bil s to odločitvijo razdeljen na dva dela. Rusija, ki je bila sicer znana zaveznica slovanskih narodov, v tistem času ni gojila velikih simpatij do Slovencev, predvsem zaradi katolicizma in odnosa do papeža, ki je bil kot cerkveni poglavar, v nasprotju z ruskim patriarhom, lociran zunaj meja posameznih držav. Italijani so na drugi strani poskušali prepričati Slovence, da jih podprejo in se rešijo avstrijskega jarma. V Trstu je prišlo do več akcij, v katerih so Italijani poskušali pridobiti Slovence na svojo stran ali pa si vsaj zagotoviti njihovo pasivnost - da se ne bi dejavno upirali Italiji. Obstajala je tudi možnost, da bi se Slovenci dejavno (z orožjem) uprli Italijanom, ki pa ni bila sprejeta, tudi zaradi ruskega nasprotovanja takšni možnosti. Rusi tudi sicer niso nasprotovali italijanski prevladi na Jadranu, ravno zaradi lastnih želja po nadzoru nad strateškima ožinama Bospor in Dardanele.

Določila sporazuma so bila tajna, toda vseeno niso dolgo ostala skrivnost. Že 24. maja 1915 so slovenski časniki podrobno poročali o dogovoru med Italijo in antantnimi državami. Natančni podatki so prišli v javnost šele dve leti pozneje, v novembru 1917, ko so boljševiki z oktobrsko revolucijo prišli na oblast v Rusiji in objavili številne zaupne dokumente ruske carske diplomacije. Objava je izzvala burne reakcije v Srbiji, ki je sicer bila skupaj z Italijo na strani antante, pa tudi v ZDA, kjer je bil predsednik Woodrow Wilson (1856-1924) oster nasprotnik imperialistične politike, v zgodovini znan predvsem po tako imenovanih Wilsonovih točkah - programu 14 točk, ki naj bi dosegel trajen mir v Evropi, ki bi temeljil na pravici do samoodločbe narodov. Wilson je tudi po vojni nasprotoval tajnim sporazumom in je bil zagovornik koroškega plebiscita; vendar ne v primeru Italije, saj je moral popustiti Veliki Britaniji in Franciji, ki sta si prav tako v tajnem sporazumu medsebojno razdelili turško ozemlje in nista mogli tvegati, da bi bil tudi ta sporazum razveljavljen. Kljub ostremu protestu Srbije že od vsega začetka je Italija v letu 1920 s pomočjo Velike Britanije in Francije prisilila Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), da je priznala določila londonskega pakta, s tem ko je podpisala Rapalsko pogodbo, ki je urejala odnose med državama in določila mejo.

Pred odprtjem nove fronte
V prvem letu vojne se je Avstro-Ogrska bojevala na dveh bojiščih. Na vzhodnem bojišču se je v Galiciji spopadla z rusko vojsko, na jugu pa s srbsko. Že prvi dan vojne je avstro-ogrska rečna mornarica z Donave s topništvom obstreljevala Beograd in povzročila kar nekaj nemira med tamkajšnjim prebivalstvom. V prvem mesecu vojne so z bojišč na dunajski dvor prihajale spodbudne vesti, toda kaj kmalu se je sreča za dvojno monarhijo obrnila. Sredi avgusta 1914 je avstrijska peta armada pod vodstvom generala Oskarja Potioreka vkorakala iz avstrijske Bosne in Hercegovine v Srbijo, kjer se mu je zapostavila srbska armada pod vodstvom generala Stepe Stepanovića. Avstro-ogrska vojska je bila številčnejša od srbskih braniteljev, toda vseeno ni uspela premagati Srbov, ki so v znameniti bitki na Ceru dosegli prvo zmago na strani antantnih zaveznikov v prvi svetovni vojni. General Stepanović je bil pozneje za svoje zasluge v obrambi domovine povišan v čin vojvode (v Avstro-Ogrski je bilo to na ravni feldmaršala). Medtem so na drugem koncu monarhije, ob italijanski meji potekale priprave za utrditev obrambne linije pred pričakovanim italijanskim napadom.

Na predvečer vojne z Italijo
Po podpisu sporazuma med Italijo in antanto 26. aprila se je že 1. maja Italija odpovedala članstvu v trozvezi, italijanski ministrski svet pa je uradno odločitev sprejel dva dni pozneje. Že naslednji dan, 4. maja 1915, je italijanski veleposlanik Giuseppe Gualtieri d´Avarna (1843-1916) na Dunaju izročil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Buriánu (1852-1922) sporočilo italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. (1869-1947) o odstopu od članstva v trozvezi. Dobra dva tedna pozneje, 21. maja, je zunanji minister Burián izročil veleposlaniku d´Avarni uradni odgovor dunajskega dvora, ki je zavračal možnosti italijanskega odstopa od pogodbe in pričakoval italijansko spoštovanje podpisanih dogovorov tudi v prihodnje. Govora je bilo tudi o teritorialnih spremembah, ki bi jih Italija dobila v zameno za sodelovanje na strani centralnih sil, ki pa bi bile izvedene šele po vojni in ne že med vojno, kot so si želeli v Rimu. Avstro-Ogrska je bila pripravljena izročiti uradna zagotovila, da bo Italija takoj po koncu vojne pridobila ozemlja, ki so ji bila obljubljena, kar pa je pri italijanskem kralju naletelo na gluha ušesa. Kralj Viktor Emanuel III. je še isti dan prejel diplomatski odgovor Avstro-Ogrske.

Naslednji dan je kralj Viktor Emanuel III. uradno odredil splošno mobilizacijo italijanske vojske, ki pa se je že dalj časa pripravljala, in sam ukaz o mobilizaciji ni kaj dosti spremenil ravnanja italijanskega generalštaba. Naslednji dan, 23. maja 1915, ob deseti uri in trideset minut, je veleposlanik d´Avarna izročil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru noto z vojno napovedjo kralja Viktorja Emanuela III. Zunanji minister je po prejemu note nemudoma obvestil cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916) in ministrskega predsednika grofa Karla Stürgha (1859-1916) ter poveljnika generalštaba cesarsko-kraljeve vojske generala in poznejšega feldmaršala Franza Conrada von Hötzendorfa (1852-1925). Do začetka bojev na novi fronti je manjkalo le še nekaj ur.

Se nadaljuje prihodnji teden.

Rok Omahen

Oglejte si tudi prispevek o sledovih soške fronte na območju Rombona, objavljen v oddaji Kalejdoskop leta 1967, avtorja Draga Kocjančiča.