Če so domnevanja strokovnjakov pravilna, je bil Jan van Eyck videti takšen, kot tale mož, zasilno poimenovan po rdečem turbanu. Foto:
Če so domnevanja strokovnjakov pravilna, je bil Jan van Eyck videti takšen, kot tale mož, zasilno poimenovan po rdečem turbanu. Foto:
Jan van Eyck: Madona v cerkvi (okoli 1425)
Marijo z Jezusom je van Eyck postavil v gotsko katedralo, kjer se je poigraval predvsem s prostorsko perspektivo.

Zasluge za to umetnostna zgodovina pripisuje predvsem bratoma van Eyck, med katerim je danes bolj znan Jan. V času, ko se je v Italiji prebujala renesančna umetnost, je tudi umetnost Severne Evrope doživljala spremembe. Nekateri so prepričani, da se ta s svojimi dosežki ne more kosati s firenški mojstri, a kljub temu resda še nekoliko gotiki zapisanemu Janu van Eycku mojstrstva nikakor ne moremo odreči.

Jan van Eyck se je rodil okoli leta 1390 v Maaseycku v bližini Maastrichta in umrl leta 1441 v Brugesu. Bil je dvorni slikar holandskega grofa Janeza Bavarskega, med letoma 1422 in 1425 pa slikar Filipa Dobrega. To je tisti burgundski vojvoda, pod katerim je Nizozemska postajala vse pomembnejša dežela, z mirom pri Arrasu leta 1435 pa je potrdil osvoboditev Flandrije izpod francoske oblasti. Jan van Eyck, ki so ga označevali kot umetnika, ki mu ga, kar se tiče 'art et science' ni bilo para, je pot večkrat ponesla v Španijo in na Portugalsko, nato pa se je leta 1430 ustalil v Bruslju, kjer je tudi umrl.

Novosti na dvoru Filipa Dobrega
Na dvor Filipa Dobrega je prinesel nekaj drugačnega, kot je bil vojvoda vajen od gotskih mojstrov. Svoja dela je zasnoval na zaznavanju svetlobe in slikanju podrobnosti, kar mu je izvrstno omogočala oljna tehnika. Pigmenti, zmešani z različnimi olji, so ustvarjale čvrste, goste slike z bleščečo površino. Tehnika, ki je bila drugod po Evropi še povsem neznana, je slikarjem omogočala tudi pretanjene barvne in svetlobne nanose.

Na Flamskem se je tako razvila slikarska tradicija, ki je temeljila na linearni perspektivi in prostorski igri svetlobe in sence, van Eycka pa se je prijelo ime 'Masaccio iz Flandrije.' Njegovo oravnanje z oljnimi barvami so poznejše generacije posnemale, kolikor so le mogle, in si prizadevale za realnost v njegovem duhu.

Spodaj predstavljamo nekaj najpomembnejših van Eyckovih del.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si












Gentski oltar, ki je nastal med letoma 1425 in 1432, velja za enega najpomembnejših sakralnih del nizozemske umetnosti. Pri nastanku oltarja, ki je sestavljen iz 24 prizorov, sta sodelovala oba brata van Eyck, čeprav je Hubert verjetno zaslužen za samo zasnovo in prvo skico notranjega dela, na koncu pa je delo prevzel in dokončal Jan. Takšen je pogled na praznično stran oltarja, kadar je ta odprt. Na zgornjih krilih so z leve proti desni upodobljeni: Adam (nad njim je v grizaju upodobljen Abraham, ki daruje Izaka), pojoči angeli, Marija, Bog oče, Janez Krstnik na drugi strani, angeli glasbeniki ter gola Eva, nad katero je prizor Kajna, ki ubije Abela. V spodnjem delu je osrednje mesto rezervirano za čaščenje Jagnjeta. Častijo ga pravični sodniki in bojevniki. Baafskathedraal, Gent
Detajl table Gentskega oltarja s Čaščenjem Jagnjeta.
Danes je gotovo najbolj znana van Eyckova slika Portret zakoncev Arnolfini iz leta 1434. To je tudi delo, ki je pravi raj za urjenje v ikonografski analizi, portretiranca pa od sredine 19. stoletja prepoznavamo kot Giovannija Arnolfinija in Giovanno Cenami. Pred seboj imamo podobo moža, ki je dvignil svojo desnico v prisego, prav tako, kot danes to storijo ženini, ko obljubijo, da bodo zvesti možje. Zvestoba je poudarjena še z dvema simboloma. To namreč zaznamujejo tudi psiček in sandale, ki si jih je Arnolfini sezul, s čimer je zaznamoval svetost kraja, na katerem stoji, torej svetost samega zakramenta.
Najznamenitejši detajl Portreta zakoncev Arnolfini je konveksno zrcalo na steni. Zrcalo, ki je ključ do razumevanja celotnega dela, je obdano z medaljoni, na katerih so prizori iz Kristusovega pasijona. V samem zrcalu pa lahko vidimo celotno sobo, vključno z upodobljenim parom in še dvema osebama, ki sta priči poročnega obreda. Ta detajl pojasni tudi napis nad ogledalom, ki pravi, Jan van Eyck je bil tukaj (Johannes de eyck fuit hic). S pomočjo zrcala pa je uspelo slikarju sam prostor tudi optično razširiti. Za lažjo predstavo, za kakšen detajl gre, naj navedemo še mere celotne slike – 81,9 x 59,7 centimetrov.
Risbo za ta portret kardinala Albergatija (1375-1443) je van Eyck naslikal med kongresom leta 1435 v Arrasu, na njej pa ni zajel le kardinalove fizignomije, ampak si je označil tudi barve, s katerimi je pozneje dopolnil podobo. Portretiranec se nahaja na tradicionalnem temnem ozadju, slikar ja pa je največ pozornosti namenil realistično upodobljenemu obrazu.
Portret moža z rdečim turbanom, ki danes visi v londonski Narodni galeriji, je na hrbtni strani podpisan v latinščini, prevod pa bi se glasil nekako takole: 'Jan van Eyck me je naredil 21. oktobra 1433.' Črke so naslikane tako, da dajo občutek, da so vrezane. Pozornost, ki jo je mojster namenil podpisu, namiguje na to, da je imelo delo zanj veliko vrednost, zaradi česar nekateri umetnostni zgodovinarji domnevajo, da je šlo za avtoportret. To teorijo potrjuje tudi pogled portretiranca, ki zre naravnost v gledalca. Na tem delu van Eyck dokazuje svoje obvladovanje portreta. S prefinjeno uporabo svetlobe in sence ustvarja občutek, da se realistična podoba upodobljenca dviga iz teme v ozadju.
Kancler Nicolas Rolin je dal to sliko naročiti za katedralo v Autunu. Na levi strani slike je sam kancler, ki kleči pred Marijo z Jezusom v naročju. Ta blagoslavlja naročnika. Na kiparskem okrasu nad kanclerjem so upodobljeni prizori, ki kažejo človeške grehe, nad Marijo pa reliefi s prizori pravičnosti. Marija, ki ji angel nad glavo drži krono, je upodobljena še v stari gotski tradiciji, na kar nakazuje zlasti njen mil obraz in gube težkega rdečega plašča. Realistični Rolinov portret pa je že glasnik nove umetnosti. V ozadju prizora se skozi tri arkade odpira pogled na zemeljski in nebeški Jeruzalem, naš pogled pa sega daleč nazaj v pokrajino.
Tudi na tem delu vidimo, da je van Eyck Marijo z otrokom upodobil še na gotski način, naročnike pa že zaznamuje realizem. Prizor je postavljen v sakralni prostor, najbrž gre za korni del cerkve, s polkrožnimi arkadami v ozadju in tlakovanimi tlemi kot pomagalu prostorske perspektive. Poleg Marije z Jezusom in kanonika van der Paeleja, stojita ob Marijinem prestolu še sv. Donat in sv. Jurij.
Kanonika van der Paeleja je Jan van Eyck naslikal z vsem realizmom. Kanonik, ki se ozira k Mariji, ima v rokah molitvenik in očala.