Sprejeta je bila z mešanimi občutki, po eni strani je bil prisoten globok prezir zaradi izdaje, ki jo je zagrešila nekdanja zaveznica, po drugi pa veselje, da bo prišlo do dokončnega obračuna z zgodovinskim sovražnikom, ki se je vselej hotel polastiti vzhodne obale Jadrana. Ob dvajseti uri istega dne, vsega štiri ure po prejetem sporočilu, je avstro-ogrska mornarica izplula proti Italiji.

V prvem delu prispevka smo si na kratko ogledali življenjsko pot admirala Antona Hausa nekje do preloma stoletja, v drugem delu je bilo nekaj besed namenjenih obdobju do vstopa Italije v prvo svetovno vojno. V današnjem zadnjem delu pa o vlogi mornarice v bojih proti Italiji in o dogodkih po smrti velikega admirala Hausa.

Naslednji dan, 24. maja 1915 je mornarica bombardirala Ancono in še nekaj drugih italijanskih obalnih mest, avstro-ogrsko letalstvo pa je napadlo Benetke. 18. julija je avstro-ogrska mornarica potopila slabih sto dvanajst metrov dolgo in osemnajst metrov široko italijansko križarko Giuseppe Garibaldi. Z vojaškega vidika izguba križarke Garibaldi ni bila pretirano pomembna, v primerjavi z izgubo katere izmed modernih bojnih ladij; precejšen simbolni pomen pa je imel datum njene potopitve, ki se je zgodil vsega dva dneva pred devetinštirideseto obletnico italijanskega poraza v bitki pri Visu. Do jeseni 1915 sta se obe mornarici še kar nekajkrat zapletli v spopad. Eden izmed pomembnejših avstro-ogrskih uspehov je bil zavzetje otoka Palagruža, ki so ga predtem zasedle italijanske enote. Avstro-ogrska mornarica je, z dobro koordinirano akcijo, prisilila Italijane k umiku. Zanimiv je bil odziv angleškega kapitana Herberta W. Richmonda, ki je bil tako presenečen nad italijanskim porazom, da jim je, malo za šalo, malo zares, svetoval, naj svojo floto kar prodajo. V jeseni so se razmere na severnem in osrednjem Jadranu umirile, tako da je avstro-ogrska mornarica premaknila večino svoje flote na južni Jadran (v okolico Boke Kotorske), kjer je nanizala nekaj uspehov proti italijanski in francoski mornarici.

Veliki admiral mornarice
1. maja 1916 je bil tedaj štiriinšestdesetletni admiral Haus povišan v čin velikega admirala (Großadmiral), kar je bil najvišji možni čin avstro-ogrske vojne mornarice. V celotni zgodovini avstrijske mornarice do tako visokega čina ni uspelo priti nobenemu drugemu človeku z izjemo članov vladarske rodbine, ki jim je najvišji čin pripadel zaradi svoje plemenite krvi. Edini častnik neplemiškega rodu, ki se je približal Antonu Hausu, je bil njegov naslednik Maksimilijan Njegovan (1858-1930), ki je postal veliki admiral, bolj kot nagrada za zasluge, vendar šele po upokojitvi.

Zadnji dnevi na čelu mornarice
Naporno življenje, ki ga je prineslo poveljstvo nad celotno mornarico v vojnem času, je zahtevalo svoj davek. Petinšestdesetletni veliki admiral Haus je na začetku februarja 1917 zbolel in 8. februarja, dvanajst minut čez eno uro ponoči, na krovu admiralske ladje Viribus Unitis zaradi pljučnice umrl. Zdravniki, ki so ga pregledali, so ugotovili srčno popuščanje, kar bi morda lahko pozdravili ali pa vsaj omilili z novim zdravilom, ki pa je bilo dostopno samo na Dunaju. Kontraadmiral Alfred von Koudelka (1864–1947) je zato poslal na Dunaj po zdravilo posebno letalo, saj bi vožnja z vlakom vzela preveč časa. Toda tudi to ni bilo dovolj hitro, saj je Haus umrl, še preden se je pilot z zdravilom vrnil v Pulj. Cesar Karel I. je ob novici ukazal mornarici spustiti zastave na pol droga na vseh ladjah.

Cesar Karel I. pride na pogreb
Veliki admiral Anton Haus je bil pokopan na mornariškem pokopališču v Pulju, na njegovo željo med navadnimi mornarji. Krsto so nosili slovenski podoficirji, saj Anton Haus ni prikrival svojega slovenstva. Na pogrebu je bil prisoten celotni vrh mornarice s cesarjem Karlom I. (cesar Franc Jožef je umrl leta 1916). Oktobra 1917 je prejel posmrtno odlikovanje – poveljniški križec vojaškega reda Marije Terezije. Njegova vdova je dosegla, da so Antona Hausa posmrtno povzdignili v barona. Anton Haus bi sicer lahko postal baron že v času svojega življenja, vendar je takrat zavračal povišanje v plemiški stan. Leta 1925 so njegove posmrtne ostanke prenesli na Dunaj, saj je Pulj po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, zato bi bilo neprimerno, da bi bil tako zaslužen človek pokopan na tujih tleh. Poleg tega je leto dni prej umrla Hausova žena Ana, ki so jo pokopali na dunajskem pokopališču Hütteldorf, kamor so nato prenesli tudi truplo pokojnega velikega admirala.

Odzivi na Hausovo smrt v takratnih medijih
Novica o smrti poveljnika cesarsko-kraljeve mornarice se je med prebivalce monarhije hitro razširila, saj so vsi tedanji časopisi poročali o tragični vesti. Razlik v poročanju med liberalnim in klerikalnim časopisjem ni bilo, niti jih ni bilo pričakovati, saj so se tovrstne razlike vsaj v vojnem času umaknile precej pomembnejšim vprašanjem.

Slovenski narod je 9. februarja 1917 na tretji strani poročal: "Avstro - ogrsko mornarico je zadela izredno težka tegoba. Nje poveljnik admiral Anton Haus je v noči od 7. na 8. februar po nekolikodnevni bolezni umrl za pljučnico […] Veliki admiral Haus ni bil le kot vojak, temveč tudi kot človek odličen mož. Visoko naobražen (govoril je devet jezikov), pošten in odkrit značaj, demokratičen in pravičen je bil umrli prvi veliki admiral našega vojnega brodovja. Mornarji, s katerimi je rad občeval prav po očetovsko so ga spoštovali in ljubili, ž njim bi bili šli radostno v peklo in smrt. Veliki čini avstrijske mornarice v svetovni vojni so za vedno zvezani z imenom velikega admirala Hausa kateremu ohrani hvaležna domovina časten spomin."

Tržaška Edinost je 10. februarja 1917 na naslovnici poročala: "V težkem, da ne rečemo, morda najtežjem času je naša država izgubila moža, ki je kot redkokdo sedaj tako v polni meri izpolnjeval svoje odlično mesto v obrambi domovine, ko je izgubila svojega velikega admirala Antona Hausa. Zavratna bolezen, pljučnica, je nepričakovano podrla njega, ki je drugače, duševno in fizično v najboljši moči, kot skala trdno stal na mestu, na katero ga je dvignila edino le njegova lastna sposobnost, njegovo neumorno delovanje in njegovo odlično znanje […]"

Časopis Slovenec je o dogodku prav tako poročal na naslovnici že 9. februarja v krajšem in naslednji dan v nekoliko daljšem prispevku: "Vsegamogočni je odpoklical velikega admirala Antona Hausa, ženjalnega [genialnega, op. a.] poveljnika naše vojne mornarice. Stvar pristojnih faktorjev je primerna strokovna ocena tega izbornega moža, ki je prvi dosegel veliko čast in dostojanstvo velikega admirala. Anton Haus je bil ponos in dika [slava, tudi odličnost, op. a.] naše vojne mornarice. Z razmeroma majhnimi silami je znal strahovati mogočna vojna brodovja Anglije, Francije in Italije. V dvajsetmesečni vojski sovražne mornarice v Jadranskem morju niso mogle priti do veljave, kljub desetkratni premoči - veliki admiral Haus je znal tako mojstersko razpolagati s svojimi bojnimi sredstvi, da se mora smatrati njegovo delo naravnost kot čudež. Veliki admiral Haus je bil dika in ponos habsburškega cesarstva in naše ljubljene Avstrije — bil je pa tudi dika in ponos slovenskega naroda: V Tolminu se je rodil leta 1851, v Ljubljani je obiskoval gimnazijo — ljubil je slovenski jezik, kojega se je rad posluževal v občevanju s svojimi slovenskimi znanci. Ponos nas navdaja ob tej zavesti — zato pa je naša žalost nad vse globoka, zgubili smo našega velikana. Tih človek je bil, ljubeznjiv, priljuden — mornarica ga je oboževala. Že ko je bil še kapitan, je cela vojna mornarica kazala nanj kot bodočega svojega poveljnika. Postal je to v najresnejši uri, delal in zmagoval je, nevenljivo slavo je žel sebi; vojni mornarici, svojemu narodu in širni skupni domovini, bil je eden najboljših, najimenitnejših, najženijalnejših služabnikov svojega cesarja in naše veljke domovine; končnih uspehov svojega epohalnega dela ni mogel doživeti. Bog je odločil drugače ... Naj v miru počiva. Čast in slava spominu Antona Hausa!"

Skrivnosti pisave
Velikega admirala Antona Hausa seveda ni več med nami, njegovi potomci pa so se razkropili po širnem svetu. Danes v glavnem živijo prek luže, v Združenih državah Amerike. Da bi izvedeli še kakšno podrobnost o admiralu Hausu, ki do zdaj morda še ni bila znana, smo se po pomoč zatekli h grafološki znanosti. Priznana grafologinja Jožica Leskovar, avtorica monografije Skrivnosti pisave – grafologija za vsakogar, je samo na podlagi vzorca pisave – pisma admirala Antona Hausa Franzu Trenzu [vidite ga lahko ob desnem robu med fotografijami], pripravila zanimiv vpogled v življenje velikega admirala.

"V pisavi je zaznati, da izhaja iz obdobja lepopisnih pisav, saj pisec stremi k urejenosti in organiziranosti rokopisa. Kljub temu je oblikovno razvil značilnosti, lastne le njemu, ki se izražajo v obogatitvah potez v zgornjem območju, posebni obliki velikih začetnic in arkadnih povezavah. Izrazito desni nagib pisave [sicer v grafologiji obstajajo še levi, pokončni in spreminjajoči se nagib, op. a.], ki je zastopan v vseh pisnih območjih, ter ravna navidezna pisna črta povejo, da je bil pisec ciljno naravnan. Dolge, visoko postavljene črtice na "t" izražajo entuziazem, vizijo, sposobnost tvegati. V tej povezavi ga je od zastavljenih ciljev le stežka kaj odvrnilo. Prevladujoče visoko zgornje območje v kombinaciji s širokimi zavoji naglasnih znamenj in nekaterih črk, pričajo o imaginaciji, bogati domišljiji, prevladujočemu abstraktnemu mišljenju. Vsa tri pisna območja so enakomerno visoka, kar v povezavi z enakomernim nagibom kaže na samodisciplino, samoobvladovanje, za kar se je moral kar potruditi, saj ga je njegova bogata domišljija rada odpeljala kam drugam, na kar nakazujejo široki zavoji v zgornjem območju. Široki razmiki med črkami povejo, da je kljub desnemu nagibu, ki je izraz njegovega altruizma, čustvene odzivnosti in potrebe po sodelovanju z drugimi, potreboval določeno distanco v odnosih, ali bolje rečeno, svoj osebni prostor. Med črkami prevladujejo povezave v obliki girland, kar je znak empatije, toda dolge začetne poteze in ostri koti v srednjem območju, kažejo na borbenega duha in ambicioznost. [Sicer obstajajo še kotne oblike povezovanja, lahko so črke nepovezane ali pa se oblika povezav spreminja, op. a.] Izračun ritma in takta [poleg pritiska na papir je eden najpomembnejših vidikov grafološke analize, op. a.] v pisavi kaže, da rahlo prevladuje takt, kar kaže na samodisciplino, urejenost, doslednost, izvrševanje nalog. Ovire je uspešno premagoval z vztrajnostjo, ki jo znova izraža prek stabilnega desnega nagiba, kotnih oblik črk in samodiscipline (prevladujoč takt v pisavi). Glede na organizacijo rokopisa - urejeni robovi, primerni razmiki med črkami, besedami in vrsticami, ter usklajenimi pisnimi območji - je imel dobre organizacijske sposobnosti. Po vsem rokopisu je zaznati tresoče poteze, v spodnjem območju tudi kote. V kombinaciji z "razdražljivimi" naglasnimi znamenji gre sklepati, da je bil pisec ali telesno in psihično izčrpan ali pa vsaj pod velikim pritiskom, saj ti znaki kažejo na visoko notranjo napetost. Slednje dodatno potrdijo tudi vrstice, ki potekajo navzdol, in padajoči zlogi."

"Levi rob se proti dnu strani manjša, kar ob siceršnjem desnem nagibu in ostrih potezah, ter v kombinaciji s prej omenjenimi znaki napetosti v pisavi kaže na trenutni notranji umik ali vsaj pojenjanje moči iti naprej z običajnim tempom, ki pritiče piscu. Dodatno nesproščenost izražajo tudi zelo majhni ovali, črke o in a, ki so znak zmanjševanja osebne energije. Njegova mentalna raven je analitično-raziskovalno-kritična, kar kažejo koti (žagice) pri črkah "m". O vsem je želel vedeti vse in bil zahteven sogovornik, saj je rad vrtal v podrobnosti. V povezavi z bujno domišljijo, ki jo izražajo široki zavoji v zgornjem območju, gre sklepati o zahtevnosti misli in povsem svojstvena razglabljanja in dognanja. Iznajdljivost, originalnost mišljenja izražajo tudi črke "f" v obliki osmice, kar pomeni, da se je bil sposoben izviti iz neprijetnih situacij, da je hitro našel rešitev problemov. Pri tem mu je pomagala tudi zgovornost, ki se izraža v zgoraj odprtih ovalih. Njegov način humorja je bil glede na njegov miselni način zbadljivo sarkastičen, kar še dodatno podkrepi stanjšana črtica na "t". Ne gre pa prezreti tudi "zalitih" črk in širokega duktusa [duktus ali širina pisalne linije posameznih črk simbolizira piščevo potrebo po zadovoljevanju ugodja, op. a.], kar je znak, da mu je bila blizu umetnost, morda še posebej glasba, na kar kažejo tudi razširjeni zavoji nekaterih črk."

Vsekakor zanimiva analiza nam je potrdila marsikatero stvar, ki smo jo o admiralu Hausu že vedeli, pa tudi odprla poseben pogled v njegovo notranjost. Do vseh teh informacij je grafologinja prišla le z raziskavo vzorca admiralove pisave, saj ji pred samo analizo nismo dali nobenih informacij o avtorju pisave, zgolj to, da ga že kar nekaj let ni več med nami.

Pismo je Anton Haus napisal na začetku decembra 1914, ko mu je bilo triinšestdeset let in pol leta po začetku prve svetovne vojne ter slabega pol leta pred vstopom Italije v vojno, na stran antante. Izvirnik in prevod pisma hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu. Odlomek iz pisma: "Večji del flote, h kateri ne štejem monitorjev, ki so bili na Donavi in na Savi neštetokrat v akciji in imeli hude izgube, še ni videl sovražnika. Ta še nikoli ni bil manj kot 150 Nm [navtičnih ali morskih milj; približno 280 kilometrov, op. a.] od Pulja. Skoraj vedno je 400 [740 km, op. a.] in več Nm od tod. Tako daleč se peljati, da bi napadel dvakrat močnejšega sovražnika, seveda nima nobenega smisla. Toda tako ne mislijo vsi. Prejemam anonimna pisma častnikov in moštva, ki se hočejo boriti, zmagati ali umreti in podobne neumnosti. Iz zaledja dobivam tudi anonimna pisma, ki me izzivajo naj napadem, se mi rogajo itd. Nihče pa ne pomisli, da bi nam celo uničenje Francozov ne prineslo nič drugega razen slave in da bi pri tem na vsak način izgubili. Če bi nas taka zmaga stala le polovico naše flote, v kar bi mogla upati samo optimistična norost, bi se tega veselil le naš tretji zaveznik, ki bi se takoj počutil edinega gospodarja na Jadranu in v Sredozemlju."

Epilog
Prva svetovna vojna se je končala s porazom in posledičnim razpadom Avstro-Ogrske. Mornarica, kar je je ostalo, je bila razrezana za staro železo oziroma predana zmagovalnim državam. Cesar Karl I. je mornarico sicer predal novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), kar pa v praksi, zaradi nestrinjanja zmagovalnih držav, nikoli ni dodobra zaživelo.

V štirih letih, ko je bil Anton Haus poveljnik mornarice, je dosegel zelo dobre rezultate, saj je izgubil le stare ladje – križarki Zenta in Kaiserin Elisabeth, rušilca Lika in Triglav, star torpedni čoln in štiri podmornice. Vse večje izgube, predvsem najbolj boleča – izguba dreadnoughta Szent Istvan, so se zgodile v času poveljstva njegovih naslednikov na čelu mornarice – viceadmirala Maksimilijana Njegovana (po Hausovi smrti je postal admiral) in kontraadmirala Miklósa Hortyja de Nagybányo in vodij pomorskega odseka vojnega ministrstva viceadmirala Karla Kailerja von Kaltenfelsa ter viceadmirala Franza von Holuba.

Viri za nadaljnje raziskovanje
V knjižnicah je na voljo obsežna monografija Anton Haus – Österreich-Ungarns Großadmiral (avtor Paul G. Halpern), ki je izšla pri Založbi Styria in je pri nas dostopna v nemškem jeziku. Nekoliko krajši zapis v slovenskem jeziku je bil objavljen v knjigi Tvorci slovenske pomorske identitete, ki je izšla pod okriljem Založbe ZRC-ja SAZU-ja, v njej pa najdete zanimive podatke tudi o drugih slovenskih pomorščakih.

Več o zgodovini slovenskega pomorstva lahko izveste tudi v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v Piranu.

Za kaj več o grafologiji pa v knjižnicah poiščite knjigo Skrivnosti pisave – grafologija za vsakogar (avtorica Jožica Leskovar), ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Če pa bi želeli raziskovati zgodovino plemiških rodbin na Slovenskem, pa na knjižnih policah poiščite knjigo Blagoslovljeni in prekleti (1. in 2. del), ki je izšla pri Založbi Viharnik.

Rok Omahen