Ekstravagantno življenje Trumana Capoteja, enega ključnih ameriških pisateljev 20. stoletja, je v luči današnje obsedenosti z zvezdniki morda videti skoraj pohlevno, a pred petdesetimi leti je ta ekscentrični možak z afektiranim glasom narekoval utrip newyorške visoke družbe in kulturnega življenja.

Fant iz New Orleansa, ki je svojo formalno izobrazbo končal že pri 17 letih in se kot "deček za vse" zaposlil pri reviji The New Yorker ("Ni bila prav 'nobel' služba, a imel sem srečo, da sem jo dobil, še posebej ker sem se odločil, da nikoli ne bom prestopil praga fakultete. Prepričan sem bil, da človek je ali pa ni pisatelj, in niti množica profesorjev tega ne more spremeniti. In še vedno mislim, da sem imel vsaj v svojem primeru prav.") Uspeh ga je dohitel zgodaj - pri 23 letih je po nekaj objavah kratkih zgodb v različnih publikacijah dobil pogodbo za roman - in po izidu knjige Other Voices, Other Rooms obveljal za enega najbolj obetavnih piscev povojne Amerike. Nemajhno vlogo pri tem je imela po mnenju mnogih preveč "sugestivna" fotografija avtorja na hrbtni strani knjige, ki je Capoteju prinesla "ne le literarno, ampak tudi javno podobo, ki si jo je vedno želel" (sam je trdil, da ga je fotograf Harold Halma ujel nepripravljenega, a se je pozneje izkazalo, da je bila drža naštudirana).

"Končati knjigo je približno tak občutek, kot če bi odpeljal otroka za hišo in ga ustrelil"
Capotejev celotni opus je za nekoga, ki se je s pisanjem ukvarjal 40 let in mu je bila najbliže kratka proza, presenetljivo skromen: skupaj je napisal 20 zgodb (12 od tega jih je nastalo, še preden je dopolnil 25 let). Čeprav je še največ ljudi (najbrž po zaslugi vilinske Audrey Hepburn v filmu z istim naslovom) prebralo roman Zajtrk pri Tiffanyju (1958); mnogi literarni kritiki to razmeroma preprosto in minimalistično pripoved štejejo za "prehodno stopnico" med pisateljevimi zgodnjimi, bolj zamotanimi deli in brezkompromisnim realizmom njegove velike mojstrovine In Cold Blood (Hladnokrvno, 1965). Z morečo, a napeto in izpiljeno zgodbo o tragičnem koncu bogate družine iz Kansasa, ki sta jo pomorila klateža, se je rodia čisto nova "pasma" romana v reportažnem slogu, ki jo je Capote krstil za “neleposlovni roman” (nonfiction novel).

Po objavi v štirih delih v reviji The New Yorker je zgodba leto pozneje izšla še v knjižni obliki in v hipu postala prodajna uspešnica. Capote je svoj literarni in finančni uspeh nekaj mesecev zatem kronal še z družabnim: v hotelu Plaza je (na čast založnici Katharine Graham, eni od vplivnih dam z visoke družbe, s katerimi je Capote vestno gojil stike) je priredil legendarno zabavo, t. i. Black and White Ball (črno-bela zato, ker so morali gospodje na ples priti z metuljčkom in črno masko, dame pa v črni ali beli toaleti in z belo masko). Galazabava, ki se je zavlekla daleč prek zajtrka naslednjega jutra, je prišla na naslovnice vseh časopisov po deželi in Capoteja trdno zasidrala v njihove družabne kronike.

"Polom je začimba, ki da okus uspehu"
Takoj po dvojno zmagoslavnem letu 1966 so se stvari začele katastrofalno fižiti. Že med pisanjem Hladnokrvno je Capote močno popival (žena njegovega založnika je nekoč izjavila, da je knjiga iz njega naredila alkoholika). Ostanek šestdesetih in naprej v sedemdeseta je alkohola in zdravil na recept uničil vse več, pisal pa vedno manj. Javni nastopi so postajali nočne more za vse, ki so težko gledali njegov propad (leta 1977 je na primer na neko branje svojih del prišel tako pijan, da ni nihče razumel, kaj momlja, in ga je bilo treba pospremiti z odra). Seveda se ni vdal čisto brez boja: z Washington Postom se je dogovarjal za serijo člankov o brutalnih umorih (nekakšna repriza njegovega slavnega romana), z Rolling Stonom za prispevek o mučenju – a je ostalo le pri načrtih. Še največkrat pa je govoril o velikopoteznem, “proustovskem” romanu, ki ga je načrtoval: napovedal je prozno epopejo, naturalističen portret sveta bogatih in lepih aristokratov, ki ga je poznal do obisti. Toda iz nekaj odlomkov tega velikopoteznega projekta Answered Prayers, ki jih je sredi sedemdesetih objavila revija Esquire (Capote je prav po otročje trdil, da je napisal še veliko več, a so se rokopisi zgubili ali pa celo, da so bili ukradeni), je bilo očitno, da je izgubil svoj “prijem”. Vse skupaj ni bilo dosti več kot le trači iz newyorškega družabnega življenja, preliti v slogovno površne anekdotice.

Med počasnim zatonom je Capoteja začela obsedati misel, da mu stroka ne nakloni pozornosti, ki mu pritiče – nikoli ni prebolel, da za Hladnokrvno ni dobil niti Pulitzerjeve nagrade niti priznanja National Book Award. Postajal je vse bolj zagrenjen in ljubosumen na tuj uspeh (za Normana Mailerja je bil denimo prepričan, da mu je “ukradel” tehniko neleposlovnega romanopisja).

Ker je z Answered Prayers izdal zaupanje petičnih dam, ki so ga vsa ta leta imele za svojo maskoto, je Capote nenadoma postal še družabni izobčenec. Na tej točki je bilo njegovo zasebno življenje že v razsulu: z dolgoletnim ljubimcem, prav tako pisateljem Jackom Dunphyjem, sta se vse bolj odtujevala. Truman se je na pragu štiridesetih – kar je bilo za nekoga, ki je vedno “igral” na karto mladeniškega videza in obnašanja, nedvomno travmatičen mejnik – spustil v celo serijo ljubimkanj z vsestransko povprečnimi družinskimi možmi iz delavskega razreda. Proti koncu so tisti maloštevilni prijatelji, ki so še govorili z njim, v pogosto mrtvopijanem možaku, čigar nekdanja navihanost se je skisala v zlobno pritlehnost, le še težko spoznali “starega” Capoteja. Ob dveh različnih priložnostih je dal ljubimcema, ki sta ga zapustila, uničiti stanovanje. Umrl je avgusta 1984, le mesec pred svojim 60. rojstnim dnevom in po skoraj dveh desetletjih počasnega zatona.

"Slava ima eno samo dobro plat: tvoj ček sprejmejo tudi v majhnem mestu"
Neizogibni razkroj Capotejeve kariere pooseblja tipično vrsto ameriškega neuspeha: umetnika, čigar prvenec je bil tako spektakularen, da vse njegovo nadaljne življenje in delo ostaja v senci davno izteklega zmagoslavja (na pamet padeta še karieri Orsona Wellesa in Marlona Branda; slednjega je v biografskem portretu za New Yorker Capote z užitkom razcefral). Očaran od lastne podobe “zlatega dečka”, je bil pod silnim pritiskom, da bi piko na i svoji karieri postavil z vseobsegajočo mojstrovino – pa čeprav je Gore Vidal po daljšem pogovoru s Capotejem ugotovil, da ni ta Prousta nikoli zares bral (“misli, da Proust nabira trače aristokracije in iz njih dela literaturo”). Capotejeva tragedija je bila v tem, da svojega velikega meta, ki je bil napisan v izrazito neproustovskem, neleposlovnem slogu, ni prepoznal, in zato tudi ni nadaljeval v smeri, ki mu je bila pisana na kožo.

Ana Jurc