Ne mislimo le umetnikov. Ljubljanske grafične razstave se udeležujejo tudi teoretiki umetnostnih praks in zgodovine umetnosti. Med njimi je tudi letos Ješa Denegri, eden najbolj priznanih umetnostnih zgodovinarjev in likovnih kritikov območja nekdanje Jugoslavije. Leta 1936 v Splitu rojeni Denegri Grafičnemu bienalu sledi že več kot 40 let. Tokrat ga v Ljubljano ni privedla le radovednost; Denegri je za katalog 27. bienalne razstave prispeval besedilo, ki spremlja predstavitev umetnosti hrvaškega slikarja, grafika in kiparja Ivana Piclja, čigar dela so v okviru bienala na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.

Eno izmed področij, ki jim je dolgoletni kustos Muzeja sodobne umetnosti (Muzej savremene umetnosti) v Beogradu in profesor zgodovine moderne umetnosti na beograjski Filozofski fakulteti v svojem raziskovalnem in publicističnem delu posvetil zares veliko pozornosti, je tudi slovenska umetnost. Pred tremi leti je tako med drugim izšlo njegovo delo Sprehodi po slovenski moderni in postmoderni umetnosti, ki ponuja izčrpen pregled slovenske likovne ustvarjalnosti vse od nastopa ekspresionistov v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pa do umetnosti skupine Irwin. Prav zato sem izkoristila Denegrijevo prisotnost v Ljubljani in pri njem poiskala nekaj mnenj o položaju in značilnostih grafične umetnosti danes, o grafični produkciji v Sloveniji in o poziciji ljubljanskega bienala na mednarodnem umetniškem prizorišču.

Na predstavitvi programa in konceptualne usmeritve 27. grafičnega bienala je bilo poudarjeno, da razstava nikakor ni le prikaz sodobne grafične ustvarjalnosti, ampak da zajema celotno polje reproduktibilne umetnosti. Zajema torej grafično umetnost v 'razširjenem' pomenu besede. Kakšno je vaše mnenje o tem, da je na dogodku z imenom Grafični bienale zastopana tudi reproduktibilna umetnost, ki v strogem pomenu besede ni grafična umetnost?
Menim, da je to dobro, kajti pred leti se je pojavila potreba po reformi ljubljanskega grafičnega bienala. Ta je namreč bil v nekakšni konceptualni krizi. Domnevalo se je, da popolnoma ne sledi sodobni umetniški praksi. Organizatorji so se zato morali spopasti z vprašanjem, kako bienale oživiti, kako ga posodobiti, da bi bil zares izraz spremljanja dejanske umetnosti.

Ta benjaminovska fraza umetniško delo v dobi tehnološke reprodukcije (filozof Walter Benjamin je razvil po jem ponovljive umetnosti v industrijski dobi, op. P. B.), ki je pravzaprav že stara, izrečena v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ponuja zelo široko matrico, ki pokriva tako klasično grafiko kot tudi mnoge druge tehnike, ki se kažejo v pomnoženih umetniških proizvodih. Zato menim, da je zelo dobro, da se na bienalu 'zadrži' najbolj tradicionalna grafika, tradicionalna v pomenu, ki ga tradicionalni grafiki pripisujejo sedanji umetniki, obenem pa naj bo bienale odprt za vse druge medije in tehnike, povezane s pojmom reproduktibilnosti.

Prav zato menim, da je bienale pridobil konceptualni okvir, znotraj katerega je mogoče ohranjati tradicionalni bienale, s čimer dogodek tudi ohranja svojo častitljivo tradicijo, na kateri je bil utemeljen. Obenem pa ta okvir omogoča upoštevanje vseh novih umetniških praks. To bienalu 'podarja' vitalnost, obenem pa ga dela tudi teoretično polemičnega, saj načenja vprašanje: Kaj je grafika danes in kaj narediti z vsemi drugimi reproduktibilnimi umetniškimi tehnikami?

Ogledali ste si že del glavne razstave. Ali bi si upali 'podpisati' trditev, da bienale predstavlja tisto najboljše od sodobne grafike?
Na to je težko odgovoriti. Predvsem zaradi zares velikanske umetniške produkcije, ki je značilna za ta čas. Zagotovo pa je tukaj razstavljen nekakšen izsek iz vrhunske sodobne grafike. Poleg tega pa to tudi ni edini namen bienala. Kot so tudi organizatorji danes povedali, so na bienalu na ogled tudi starejša dela, dela umetnikov, katerih ustvarjalnost sega v petdeseta in šestdeseta.

Običajno sicer retrospektive nimajo mesta na razstavah, ki prikazujejo zdajšnjo produkcijo. Zato menim, da mora bienale najti svoje vodilo. Ali prikazuje najbolj vrhunsko umetnost tega trenutka … Prav mogoče je, da bi organizatorji drugih dogodkov z enakim poslanstvom izbrali drugače in gotovo je tudi, da po svetu obstaja več razstav, ki so prav tako kakovostne kot ljubljanski bienale. Pa vendar je v Ljubljani zastopana vrsta zelo znanih imen: William Kentridge, Günter Brus, Peter Halley … To je zagotovo dobro. Že zaradi trženja je pomembno, da bienale vsakič predstavi nekaj zelo znanih imen.

Slovenski umetnosti sledite že več desetletij. Kaj vam pomeni izraz ljubljanska grafična šola, katere uspešnost in prepoznavnost tudi v mednarodnem prostoru je prav tako pripomogla k slovesu bienala in k slovesu Ljubljane kot enega izmed središč grafične umetnosti?
Ljubljanska grafična šola je v resnici zelo širok pojem. Ko sem pred dvema letoma postavljal razstavo, ki jo je najprej pripravljala Lilijana Stepančič (direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, op. P. B.), smo s sodelavci upoštevali, da je ljubljanska grafična šola zagotovo neko jedro slovenske grafične umetnosti, vendar pa se slovenska grafika tukaj ne konča. Pojem grafike in ljubljanske grafične šole, kot se je razvijal v Sloveniji, se ne konča na liniji Jakca, Bernika, Debenjaka kot utemeljiteljev slovenske grafike. Tudi mnogi drugi pristopi znotraj reproduktibilne umetnosti so danes legitimni reprezentanti slovenske grafične umetnosti in s tem tudi ljubljanske grafične šole.

Ta izraz ne more biti določujoča definicija, ampak potrebuje širjenje, ponovna ovrednotenja. Grafika v Sloveniji namreč zagotovo ni izraščala le iz dejavnosti začetnikov grafične šole; oblikovala se je tudi pod vplivom tujih grafikov, ki 'so hodili' skozi Slovenijo in ki so bili tudi predstavljeni na grafičnih bienalih.

Danes je zame je pojem ljubljanske grafične šole zgodovinski pojem. Ne more več biti aktualen, ker danes izraz umetniška šola za živo umetniško situ acijo ni več primeren. Še vedno pa je to eden izmed pojmov, ki označuje Slovenijo, Ljubljano, bienale, grafično tradicijo v Sloveniji. Ljubljanska grafična šola je tako zgodovinski pojem, tega, kar se danes dogaja v Ljubljani, pa ne moremo več imenovati umetniška šola, ampak ljubljanska umetniška scena.

Kako si razlagate to, da se je grafika v Sloveniji kljub njenemu dokaj poznemu nastopu na tukajšnji umetniški sceni tako hitro razvila in da se je razvila tudi do zelo visoke kakovosti?
Treba bi bilo treba proučiti zgodovinske razmere, v katerih se je to dogajalo, in tudi zgodovinske razloge, ki so privedli do prve mednarodne grafične razstave. Pomembno je tudi, da se je z grafiko že pred drugo svetovno vojno ukvarjalo več zelo slavnih umetniških osebnosti, kot so Božidar Jakac in brata Kralj. Pomemben je bil tudi vpliv Rika Debenjaka in Zorana Mušiča, ki tukaj sicer ni bil neposredno prisoten. Za vsako tradicijo so pomembni dober začetek in vzori, ki jih poda ta začetek. Kadar je začetek ploden, se njegov vpliv prenaša iz generacije v generacijo.

Treba pa je upoštevati tudi to, da se je bilo v tem dokaj majhnem okolju v določenem trenutku lažje izraziti v grafični tehniki kot v tehnikah, ki so produkcijsko veliko bolj zahtevne. To je bil tudi eden izmed glavnih razlogov za ustanovitev grafičnega bienala, ta pa je povratno vplival na vitalnost slovenske grafične ustvarjalnosti. Čeprav mora danes tudi akademija grafiko razumevati drugače kot nekoč, pa verjamem, da bo ta grafična tradicija tukaj živela tudi v prihodnje. Morda bo tudi trajna.

Danes se zdi grafika vitalnejša, času ustreznejša kot 'velika' likovna umetnost v formi tradicionalnega slikarstva in kiparstva. Bi to lahko razložili tudi zaradi sorodnosti grafike in vsenavzoče oglaševalske estetike?
Seveda je pomembno, da je grafika kot 'pomnožena' tehnika sorodna oblikovanju in televiziji. Vse to so reproduktibilne tehnike in kot takšne zelo drugačne od unikatnega klasičnega slikarstva. Klasična grafika bi tudi danes težko tekmovala s klasičnim slikarstvom. Če pa grafika ostaja sodobna in se vedno znova prilagodi trenutku, potem ostaja ljudem bliže kot slikarstvo, ker bolje 'ujame' duha časa. Kljub temu pa slikarstvo ostaja 'velika' umetnost, saj mu visok status zagotavlja že njegova unikatnost.

Polona Balantič