Če vas bo poleti pot zanesla v Pariz, si v Louvru lahko vse do 17. septembra lahko ogledate razstavo konceptualnega belgijskega umetnika Wima Delvoya. Namesto da bi svoje umetnine za obiskovalca prijazno zbral v par dvoranah, jih je Delvoye "razpršil" po orjaškem muzeju; infiltriral se je med gotsko umetnost, v sobane Napoleona III. in celo po okoliških vrtovih Tuileries, osrednji kos - zelo falično oblikovano jekleno skulpturo, ki spominja na pročelja katedral - pa obesil v slavno piramido pred muzejem.

Bolje "svečka" kot "Doner Kebab"
Osrednji kos, ki ga je naslovil Suppo (krajše za "suppository" oz. medicinsko svečko), je visok nekaj več kot 12 metrov, pod stropom vhodne steklene konstrukcije pa ne visi po naključju: piramida je v njegovih očeh namreč zelo podobna določenemu delu človeške anatomije: "Taka čudovita svečka je samo še en način, kako presenetiti ljudi. Piramida je namreč kot rit." Pri imenovanju skulpture, ki jo je ustvaril posebej za to razstavo, je sicer omahoval med zdajšnjim imenom in pa Doner Kebab, imenom, ki bi se poklonil mesni poslastici, ki je prav tako podobne oblike. "Pri Louvru so sklenili, da raje vidijo, da si za ime izberem nekaj skatološkega, kar v sebi nima nobenih kulturnih referenc, kot da bi se mi lahko pripisalo diskriminiranje," je razložil Delvoye.

Drugi eksponati na razstavi francoskih konzervativcev najbrž ne osrečujejo nič bolj kot orjaška svečka: v sobanah Napoleona III. so razpostavljeni trije prašiči iz steklenih vlaken, ogrnjeni v dragocene preproge, ter jelen in srna v (za živali) nenaravni pozi - misijonarskem položaju.

Louvre, uspešna blagovna znamka
Delvoye sam je nad tem, da je dobil priložnost za razstavljanje v Louvru, več kot navdušen: "To je skrajno močna znamka. Tako kot Led Zeppelin ali Microsoft." Da se cerkveni predstavniki slučajno ne bi počutili spregledane, je ustvaril tudi dve razpotegnjeni in zaviti skulpturi križanega Kristusa, ki stojita sredi dolgih miz v Napoleonovi jedilnici.

Prašiči namesto platen
Projekt, s katerim je Delvoye v svoji karieri dvignil največ prahu, je obenem razjaril tudi borce za pravice živali. Na Kitajskem ima umetnik farmo s 24 prašiči, za katere lepo skrbijo lokalni prebivalci. Enkrat na teden jih da nekaj pod narkozo in nato v njihovo kožo tetovira vse od Disneyjevih likov do monograma Louisa Vuittona in napisov v ruščini. Ko kakega prašiča do konca “popiše”, ga zakolje, posuši kožo in jo nato kot umetnino proda za približno 20 tisoč funtov. Avtor pravi, da s svojim delom živalim podarja individualnost in jih rešuje pred anonimno smrtjo v kolesju živilske industrije. Koncept je do konca izpopolnil s projektom Tim (2008): Švicar Tim Steiner se mu je pustil potetovirati, nato pa je umetnik njegov hrbet prodal nekemu zbiratelju za 150 tisoč evrov. Ta bo, ko Tim umre, dobil kos njegove kože s hrbta.

Ker je sodobna umetnost ...
V svojem rodnem Gentu je v približno istem obdobju na noge postavil še en zelo odmeven projekt, na začetku omenjeno maketo človeškega prebavnega sistema, ki jo je nazorno poimenoval Kloaka. Na eni strani jo sestavlja jašek (usta), na sredini je pralni stroj, poln encimov (želodec), na koncu pa nekakšna sušilna naprava. Umetnik konstrukcijo na eni strani “nahrani” z enakim obrokom kot svojega obiskovalca. Kar na drugi strani stroj izpljuni, Delvoye zapakira in prodaja za dva tisoč funtov na “umetnino”. S svojo konstrukcijo Belgijec pravzaprav brije norce iz umetniškega sveta: njegova Kloaka več kot nazorno pokaže, da je večina sodobne umetnosti, tako Delvoye, sranje, cene pa so absurdno napihnjene.

Sicer pa imajo Francozi s tovrstnimi razstavami "crossover", ki kontroverzno sodobno umetnost postavljajo v dialog s klasičnimi mojstrovinami, že nekaj izkušenj: leta 2010 so se zgražali nad japonskim popumetnikom Takašijem Murakamijem, še dve leti prej pa nad Jeffom Koonsom; oba sta razstavljala nikjer drugje kot v častitljivem Versaillesu.