Pri obravnavi zgodovine slovenske fotografije Kosa odslej ne bo mogoče obiti, pravi ob razstavi z naslovom Gojmir Anton Kos. Slikar v dialogu s fotografijo kustosinja Lara Štrumej. Kos se namreč razkriva kot izvrsten fotograf, v mediju pa je razvil svojo ustvarjalno moč in izoblikoval umetniško poetiko, še pojasnjuje Štrumejeva.
Slikarski opus leta 1896 v Gorici rojenega Gojmirja Antona Kosa je dobro poznan, tudi tisti, ki jim za likovno umetnost ni dosti mar, so gotovo že kje naleteli na njegove upodobitve prizorov iz slovenske zgodovine, kot je na primer zUstoličevanje na Gosposvetskem polju. Nasportno, pa je bilo – vsaj doslej – slabo poznano umetnikovo ukvarjanje s fotografijo.
Njegova fotografija je bila prvič omenjena v razstavnem katalogu leta 1992, v katerem se je s Kosovim delom ukvarjala Breda Ilich Klančnik. Konec devetdesetih let so v Kosovem ateljeju na Šubičevi ulici naleteli na pravi fotografski zaklad - popis navaja 2.200 črno-belih negativov, 87 barvnih diapozitivov in 119 fotografij, ki je po besedah Štrumejeve pokazalo, da je umetnik v svoji fotografiji odpiral vrsto problemov, povezanih z modernim odkrivanjem. Leta 2002 je bila ustanovljena Fundacija Gojmir Anton Kos, sicer pa je ostala vsebina Kosovih fotografih še dolgo časa skrivnost.
S to se že nekaj časa ukvarja Lara Štrumej, ki se pri svojem delu pravzaprav ni mogla naslanjati na kaj dosti kot na samo fotografsko delo in znanje avtorjev dotedanjih Kosovih razstav in dela. Tudi sam umetnik o svoji fotografiji molči in je celo v svoji avtobiografiji ne omenja. Vemo, da se je Kos fotografiji posvečal od poznih dvajsetih let dvajsetega stoletja vse do konca življenja, najbolj intenzivno pa v tridesetih letih. Po prvem fotografskem aparatu na steklene plošče je v zgodnjih tridesetih letih tega zamenjal z leico, kar je bilo za tisti čas za naše razmere zelo napredno. O njegovem zanimanju za medij pove tudi podatek, da je avtor prve fotografske razstave v Ljubljani.
Pogled na platna, razstave in lastno oblikovanje
A če se vrnemo h Kosovi fotografiji. Večji del ohranjenega opusa predstavljajo črno-beli leica posnetki, barvni diapozitivi pa so se ohranili iz šestdesetih let. Sprva mu je fotografski aparat služil kot 'dokumentarist' njegovih slikarskih del in tudi nekaterih razstav, zanimal pa ga je tudi interier, opremljen s pohištvom, za katerega je sam izdelal načrte. Na razstavi v Moderni galeriji je prisotnih pet takih interierjev, ki opozarjajo na Kosovo oblikovanje, delovanje, ki še ni doseglo strokovne obravnave.
Med slikarstvom in fotografijo
Prvi del razstave postavlja fotografijo v razmerje z njegovim slikarskim delom. Razstavljene so fotografije in nekaj oljnih del, za katere avtorji domnevajo, da so jim prve služile kot pomagalo za preverjanje oblik in njihovega razmerja na sliki.
Slikarjev občutek za fotografijo
Drugi del razstave je namenjen zgolj fotografiji, na kateri se Kos ukvarja s temami, ki jih je slikarsko že večkrat analiziral - motivu cvetja, reke, avtoportretu, portretu in ženskemu aktu. Podobe je fotografsko podal, kot bi jih doživel na novo. Njegove fotografije temeljijo na hitrem odločanju, kaj in kako fotografsko zamejiti, da bo imela črno-bela podoba lastno notranjo zakonitost.
Drugačnost Kosovih fotografij izhaja tudi iz tega, da gre za avtorja, ki je sicer šolan slikar in je na fotografijo gledal kot na podobo, katere kompozicijo je zavestno nadzoroval, če pa je bila možnost, pa vanjo tudi posegal. A hkrati, piše v katalogu Stojan Kerbler, je Gojmirja Antona Kosa bolj kot estetskost fotografske podobe zanimala njena pripovednost. "Pričujoča razstava razkriva, kako kvalitetne so lahko fotografije, ki jih naredijo likovno izobraženi avtorji," še dodaja Kerbler, ki je izdelal povečavo iz črno-belih negativov.
Utrniki s potovanj
Na fotografijah vidimo utrinke iz počitnikovanja v Dalmaciji, v Selcih, potovanj v Pariz, Milano, Firence in Bruselj, kjer je v kamero ujel arhitekturne znamenitosti in ulične prizore. Pri tem je intuitivno dojel pomen odločilnega trenutka v fotografiji, svoja naključna srečanja z anonimnimi posamezniki pa prevajal v vizualno in psihološko zgovorne podobe, piše Lara Štrumej.
Po fotografiji pride film
120 črno-belih in nekaj barvnih fotografij, osem olj in ena risba bo v galeriji na ogled do 5. decembra. Moderna galerija po besedah direktorice Zdenke Badovinac po Venu Pilonu in Lojzetu Spacalu z razstavo nadaljuje predstavljanje fotografske dediščine umetnikov. Pripravljajo še dve fotografski razstavi – Milana Pajka (odpirajo jo 12. oktobra) in Mance Juvan (19. oktobra), decembra pa se bodo posvetili sedmi umetnosti, in sicer na razstavi eksperimentalnega filma na območju nekdanje Jugoslavije med letoma 1951–1991.