Letos je tako v Cankarjevem domu na ogled razstava zmagovalca 26. Grafičnega bienala. Teh je bilo pravzaprav več, saj gre za kolektiv, ki pripravlja trienale grafične umetnosti Latinske Amerike in Karibov. Dogodek Trienal Poli/Gráfica de San Juan sta v Ljubljani zastopali Elaine Delgado, direktorica trienala, in Marimar Benitez, kuratorka v Ljubljani postavljene razstave Stigma. Gospa Benitez je bila tudi tista, ki me je še pred uradnim odprtjem bienala popeljala po razstavi in mi razkrila ozadje nastajanja za ljubljansko razstavo izbranih del portoriških umetnikov.

Vsi pomeni besede stigma
Z razstavo Stigma nam Marimar Benitez predstavlja pojem, ki bistveno in na več načinov opredeljuje portoriško družbo. Pojem, ki je bil v Portoriku kot tradicionalni katoliški deželi s hkratno prisotnostjo starejših poganskih, tako pa tudi veliko bolj fizičnih, v telo usmerjenih, verovanj že v prejšnjih stoletjih zelo poveden; in pojem, ki je v tem industrijskem in postindustrijskem obdobju, ko se tudi Portoriko ni izognil bliskovitim transformacijam družbenega tkiva in vdorom zahodnih kulturnih prvin, pridobil nove konotacije. Pojem stigme je v bistvu takšen kot Portoriko, kjer soobstajata ukoreninjenost v tradicionalno in usmerjenost navzven. In razstava Stigma naj bi izražala prav nenehno navzočnost in polipomenskost stigme v Portoriku.

Iz stigme narediti krepost
Stigmo pri nas razumemo predvsem kot nekaj negativnega. Kot nekaj, kar te dela drugačnega in morda celo nezaželenega. Kar te izobči. V Portoriku stigmo razumejo malo drugače. Kako, nam ob videu, ki prikazuje nastajanje nenavadnih "zabritih" pričesk, razloži Marimar Benitez: "Način oblačenja in vrsta pričeske vas stigmatizira. Tako je to pri vas in tako je tudi v Portoriku. Gre pravzaprav za dvostranski proces. Na eni strani si s tem določaš lastno identiteto, kar je seveda pozitivno, hkrati pa se izpostaviš možnosti, da postaneš stigmatiziran. Na stanje stigmatiziranosti pa se ljudje odzivajo različno; številni Portoričani jo "osvobodijo" pridiha negativnosti. Na razstavi je tako zastopan Miguel Luciano, ki stigmo sprevrže v nekakšno krepost, pozitivni označevalec. Rastlino, katere sok na obleki pusti trajne madeže - stigme -, odene v platino in tako iz nje naredi dragocenost. Iz nečesa, česar bi se "moral" sramovati, naredi nekaj, na kar je ponosen."

Portoriko – dežela srečnih ljudi
To ustvarjanje dobrega iz slabega oziroma gledanje onkraj dihotomije dobro-slabo je tudi sicer ena od posebnosti portoriškega kolektivnega značaja. Zato tudi obstaja "izrek, da so Portoričani najsrečnejši narod na svetu. In zares imamo sami sebe radi. Na neki način vztrajamo pri stigmah, vendar se iz njih tudi norčujemo. Znamo biti na primer ponosni celo na to, da smo se zamazali z "nepravo" rastlino in da teh madežev ne moremo odstraniti. Negativne, na videz slabe stvari, znamo sprevreči in jih narediti za dobre. Ravno zato, ker znamo tudi v slabih stvareh in v revščini najti veselje, smo najsrečnejši narod na svetu."

Tudi na razstavi v Cankarjevem domu je na ogled nekaj del, ki govorijo o tem skoraj paradoksalnem portoriškem veselju do življenja. Benitezova me tako opozori na veliko preprogo. Antonio Martorell je delo z naslovom Perzijska preproga naredil iz materiala, ki ga je našel na pogorišču svojega studia. Ni obupoval, pač pa je vse, kar mu je ostalo, spretno izrabil kot nov začetek v svojem življenju.

Grdo ni vedno grdo; lahko postane celo lepo
Ta umetnost govori še o nečem. O tem, da Portoričani ne delijo stvari na grde in lepe. Vsaj ne tako strogo, kot to počenjamo mi. Benitezova pravi: "Portoričani se zavedajo, da je pojem grdega zelo relativen, zato jih grdota ne potre. Vedo, da tudi nekaj, kar je danes lepo, jutri lahko postane grdo. O tem nam govori instalacija, narejena iz odpadlih las. Dokler so lasje na glavi, jih občudujemo, ko pa odpadejo, se številnim ljudem gnusijo." In obratno. Vojna je nekaj najgršega na svetu, spreten umetnik pa zna iz nje narediti umetnino.

Uporabiti prah, ki so ga nametali Američani
In ob omembi vojne se že soočimo z izrazom, ki je v Portoriku nenehn o prisoten - Združene države Amerike. O državi, ki je na neki način še vedno kolonizator Portorika in ki obenem tudi danes za mnogo Portoričanov ostaja obljubljena dežela, na tak ali drugačen način govorijo številna dela. Med najbolj zanimivimi so stenske podobe Rafela Trellesa, ki se obenem navezujejo na prej omenjeno igro med lepim in grdim.

Poslušajmo zgodbo Merimar Benitez: "Na otoku Vieques, ki so ga ameriški marinci bombardirali več kot 50 let, je Trelles izdelal urbane grafike. Na samem kraju, kjer so Američani izvajali agresijo, je ustvaril podobe letal, ki se prelamljajo, in drugega orožja. Trellesova umetnost pa je v polju politično angažirane ustvarjalnosti izjemna predvsem zato, ker nastaja iz materiala, ki je v resnici povezan z vojaškim posegom. Zaradi bombardiranja so bili številni zidovi prekriti z drobnim prahom in Trelles slike ustvarja tako, da z zidov izpira zgornjo plast."

Razširjena grafična umetnost
Podobno kot že ob prvi predstavitvi programa ljubljanskega bienala se mi tu di ob ogledu delčka ponudbe portoriškega trienala grafične umetnosti poraja dvom, ali je zares prav, da se na dogodkih, ki naj bi zastopali grafično umetnost, razstavlja vse kaj drugega kot grafika. Predvsem obilje fotografske in videoumetnosti.

Vendar je gospa Benitez neomajna zagovornica koncepta, ki ga zastopajo tudi kuratorji ljubljanske osrednje razstave. "Naš trienale predstavlja tako imenovano razširjeno grafično umetnost. Na ta način lahko predstavljamo tudi nekaj izredno izvirnih del, ki so izdelana v tehniki, ki se pravzaprav izmika vsakemu tradicionalnemu klasificiranju. Naj omenim le delo ženske, ki je po tleh raztresla sladkor, nato pa se je čezenj zapeljala z avtomobilom. Nastal je čudovit in zanimiv vzorec, neke vrste grafika, pa vendar ne prava grafika. Tudi zato, ker je bila to le prehodna in v trenutku uničljiva umetnost. Podoben primer so videoposnetki odtiskovanja podob v prahu in umazaniji, ki bodo seveda izginile, kakor hitro bo zapihal veter ali pas bo padel dež. Ali pa bo kdo preprosto po njih potegnil z roko."

Grafika – umetnost revnega ljudstva
A vendar grafika ostaja osnova. Vsaj v teoriji. To pa je tako tudi zaradi velikega pomena, ki ga ima grafika v portoriški vizualni umetnosti. To pa se je zgodilo iz povsem drugačnih razlogov kot v Sloveniji. Glavna dejavnika sta bila revščina, ki je Benitezova pri nas ne opazi: "Tukaj ne vidim nobenih revežev." In podnebje.

Merimar Benitez, ki svoje pripovedovanje vedno znova prekinja zaradi dajanja zadnjih navodil za ureditev razstavnega prostora – mimogrede za mnenje o osvetlitvi posameznih del poprosi še mene kot laičnega obiskovalca, ki o pravilni osvetlitvi grafik zares ne ve nič - "uradni del" najinega pogovora sklene: "Plakati so bili ena od prvih stvari, ki so jih ljudje zbirali. Sneli so jih z zidov in jih namestili v svoje domove. Tako je grafika postala nekakšna umetnost ljudstva. Grafika pa se v Portoriku ni razvila le zato. Ključna je tudi tropska klima. V tropih, kjer je vroče in vlažno, je težko vzdrževati klasična slikarska dela. To si lahko privoščijo le zares premožni."

Polona Balantič