Razstava Van Gogh in Japonska združuje kakšnih šestdeset van Goghovih slik in risb, ki so jih za to priložnost posodili iz številnih svetovnih zbirk. Prvič po letu 1930 je tako na Nizozemskem na ogled van Goghov avtoportret s prevezanim ušesom iz leta 1889, ki je sicer last Courtauldove galerije v Londonu. Slika je s tem tudi prvič po letu 1955 zapustila britanska tla. V Courtauldovi galeriji v tem času slike verjetno ne bodo pogrešali, saj se pripravljajo na obsežno prenovo, ki jo bodo začeli jeseni. Avtoportret obiskovalcem lepo pokaže rdečo nit postavitve, saj je s prizorom na ozadju, pred katerimi se je van Gogh naslikal, naslikal neke vrste hommage umetnosti z Daljnega vzhoda.

Z razstavo želijo pokazati, do kakšne mere je japonska umetnost vplivala na ustvarjanje tega ključnega slikarja, ki je ustvarjal v obdobju, ko se je klasična umetnost počasi začela umikati novim likovnim smerem bližajočega se 20. stoletja.

Sveža paleta in pretanjen občutek za detajl
V času bivanja v Parizu je van Gogh zbiral japonske barvne lesoreze iz 19. stoletja. Navduševale so ga čiste barve, nekonvencionalne kompozicije, velike ploskve in pozornost, s katero so slikarji upodabljali detajle v naravi. Prav pod vplivom japonskih lesorezov je naredil prve tri oljne slike, na katerih je začel raziskovati novo slikarsko pot, na katero se je zatem odločno podal in po kateri danes najbolj slovi. V japonskih umetninah je prepoznal neke vrste temelj, iz katerega lahko črpa in oblikuje svoj pogled na svet, kar je razvidno iz pisem, ki jih je pošiljal iz Provanse. Kot je rad omenjal, se je naučil svet gledati z japonskimi očmi in slikati v estetiki japonskih grafik.

Za razumevanje tega navdiha so v Van Goghovem muzeju ob dela nizozemskega mojstra postavili več japonskih grafik – nekatere so bile dejansko v van Goghovi lasti, številne pa prihajajo iz drugih zbirk.

Vez je jasno razvidna tudi pri avtoportretu iz leta 1888 (hranijo ga v Harvardovem muzeju v Cambridgeu), na katerem se je slikar upodobil kot japonski budistični menih. Slike ne posojajo radi, zato so v Amsterdamu, od koder se po zaprtju razstave takoj vrača domov, toliko bolj zadovoljni, da jim jo je uspelo pridobiti. Med pomembnejšimi deli, na katerih je jasen van Goghov prevzem japonskega živahnega kolorita in dekorativnega preoblikovanja ozadja, velja omeniti še sliko Ženska ziba zibko (gre za portret Augustine Roulin iz leta 1889) in Ženska iz Arlesa (Marie Ginoux, 1888).

Tudi pogledi na polja, ki jih je van Gogh občudoval na jugu Francije, odražajo, da se je umetnik enako navduševal nad dehtečo provansalsko okolico kot pozornostjo, ki so jo naravi znali nameniti japonski slikarji.