Grafični bienale v Ljubljani se ob svoji 60-letnici ozira po svoji zgodovini. Pomen prireditve, ene najstarejših tovrstnih na svetu, ni zakoreninjena le v zavest organizatorjev, temveč se tudi v delih sodelujočih ustvarjalcev kaže prisotnost referenc na grafike s preteklih bienalov.

Po besedah Nevenke Šivavec, direktorice Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), je večina sodelujočih umetnikov rojena v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, v delih skoraj vseh pa je opazna povezava z umetnostjo druge polovice 20. stoletja, kar kaže na to, da se aktualna umetnost pogosto oplaja ob delih starejših umetnikov. Letos je mogoče videti izjemno veliko del, ki so nastala posebej za bienale. Mnogi umetniki so jih ustvarili v Ljubljani, nekateri v delavnicah MGLC-ja.

Nad tabo/ti
Vsestranski nemški umetnik Martin Kippenberger je nekoč v kot ene od svojih risb pripisal Nad tabo/ti. Besede, v katerih je ujet namig o nestalnosti podobe, ki jo je mogoče reproducirati, so bile organizatorjem grafičnega bienala navdih pri poimenovanju 31. izdaje te pomembne grafične razstave z dolgo tradicijo. Tradicionalno so ga odprli v petek na dvorišču MGLC-ja, kjer je na ogled poglavitni del osrednje razstave. Kuratorka postavitve je Nicola Lees, razporejena pa je še po razstavnih prostorih Moderne galerije, v Jakopičevem sprehajališču, v Narodni in univerzitetni knjižnici, v Galeriji Kresija, na fasadi Mahrove hiše in v Galeriji Jakopič.

Po besedah kuratorke letošnja izdaja raziskuje družbeno-politične posebnosti, ki jih povezujemo z grafičnimi umetnostmi, še posebej v razmerju do reprodukcije, publicitete in skupnosti. V razstavo so vključena dela v različnih grafičnih tehnikah - litografije, lesorezi velikih formatov, jedkanice, sitotiski, plakati in knjige umetnikov. Postavitev poskuša razpeti tudi pojmovanje grafičnih umetnosti onstran uveljavljenih opredelitev in v skladu s tem zajema denimo skulpturo, ki plava po reki skozi mesto, ulične svetilke v parku, kinetične stroje, izdelane na podlagi zgodovinske risbe, in eksperimentalne šolske programe. Prireditev ponuja tudi premislek o zgodovinski vlogi bienala kot radikalnega prostora za produkcijo in distribucijo podob.

Do 3. decembra bo v sklopu bienala po 13 prizoriščih prestolnice potekalo več kot 60 umetniških in javnih dogodkov, na katerih bo svoje delo predstavilo več kot 40 umetnikov.

Govorica dreves
Nagrajenka prejšnjega bienala María Elena González svoje delo predstavlja v Galeriji Cankarjevega doma. Razstavlja svojo nagrajeno serijo Govorica dreves, ki pa jo je za to priložnost dopolnila z najnovejšo produkcijo. Sicer predvsem kiparka, vendar umetnica svoje projekte domiselno širi tudi na področja grafike, komponirane glasbe in performansa. Navdih za serijo Govorica dreves je dobila ob srečanju s podrto brezo. Lubje breze, ki ima specifično strukturo, je sploščila, izdelala radiranke in risbe, nato pa brazdaste vzorce skenirala in jih dala lasersko zarezati v zvitke za mehanični klavir. Na razstavi so na ogled najnovejše risbe, radiranke, grafike, videoprojekcija in zvitki za mehanični klavir, ki razkrivajo umetniški postopek in fascinacijo nad oblikami, s katerimi se je srečala v naravi.

Novost festivala: grand prix šele ob koncu prireditve
Veliko nagrado bienala (grand prix) bodo letos podelili ob koncu prireditve. S tem želijo več pozornosti usmeriti k žiriji, ki jo sestavljajo vidni strokovnjaki iz sveta umetnosti, pa tudi k samemu nagrajencu. V preteklih letih so bili namreč tako nagrajenci kot člani žirije v predotvoritveni ihti potisnjeni ob stran. Žirijo - v prejšnjih izdajah se je sešla pred bienalom, zdaj pa se bo srečala v času prireditve - sestavljajo glavni kustos Narodne galerije v Pragi Adam Budak, v Londonu delujoča avtorica in kustosinja Emily King, direktor organizacije Biennial Foundation Rafael Niemojewski, Alessandro Rabottini, umetnostni kritik, ki deluje v Londonu in Milanu, ter direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga.

Bienale s šestdesetletno tradicijo
Ljubljanski grafični bienale, ki spada med najstarejše na svetu, letos zaznamuje 60 let neprekinjenega delovanja. Julija 1955 so v Moderni galeriji odprli prvo mednarodno grafično razstavo, ki se je ob deseti izdaji preimenovala v bienale. V specifičnih geopolitičnih okoliščinah nekdanje Jugoslavije je postala edinstveno odprto in demokratično prizorišče za srečanja umetnikov z vsega sveta. Od samega začetka do konca devetdesetih let preteklega stoletja je bil samozavesten sledilec modernističnega univerzalizma, pod katerega okriljem so se poleg zvenečih imen z Zahoda predstavljali tudi umetniki iz nekdanje Vzhodne Evrope in v velikem številu tudi uradni umetniški predstavniki držav članic gibanja neuvrščenih.

Odtlej nenehno odraža razvoj in spremembe na področju grafične likovne umetnosti. V novem tisočletju je korenito premaknil meje tega medija in na novo opredelil pojem grafike. Zadnji doslej, 30. bienale, se je leta 2013 posvetil naravi grafičnih procesov in prikazal načine, kako se sodobni umetniki odzivajo na sredstva in orodja sodobne komunikacije.