Na likovno obzorje je v svojih poznih stoletjih portret začel vračati že srednji vek, a v času, ki ga zgodovina umetnosti imenuje renesansa, je doživela portretna umetnost poseben razcvet. Človek je v prej bolj izpostavljenem božjem stvarstvu dobil večjo vlogo, slikarji in kiparji so že nekaj časa presegali status anonimnih 'obrtnikov', katerih identiteta ni bila pomembna, saj bo njihovo delo poplačano z božjo milostjo, in postali cenjeni predstavniki družbe, vsestranski geniji, ki so jih hvalili vladarji in papeži, pa tudi bogati trgovci.
Podobe renesančnih mož in žena, ki so si lahko privoščili svoje ovekovečenje, in to ne pri katerem koli mojstru, ampak tistem, ki je bil s čopičem ali dletom v rokah najbolj vešč, so trenutno na ogled v Državnih muzejih v Berlinu, natančneje v Bode-Museumu, kjer bodo do 20. novembra na ogled pod naslovom Obrazi renesanse (Gesichter der Renaissance).
Portreti tistih, ki so si lahko privoščili najboljše mojstre zato, ker je bilo po besedah kustosa razstave Stefana Wellelmanna glavno merilo pri izbiri eksponatov prav njihova kakovost. Poseben čar pa daje postavitvi tudi sama lokacija Bode-Museuma (znova so ga odprli leta 2006), saj ga je Wilhelm von Bode zasnoval prav kot muzej renesančne umetnosti in je kot takšen po besedah kustosa idealen ambient zanjo.
Leonardova Dama s hermelinom
Velika razstava, ki jo je berlinski muzej pripravil v sodelovanju z newyorškim Metropolitanskim muzejem, umetnine pa so za to priložnost posodili še pariški Louvre, londonska Nacionalna galerija in firenška galerija Uffizi, obsega več kot 150 mojstrovin italijanske renesanse. Med tistimi slikami, za katere pričakujejo v muzeju, da bodo največji magnet za obiskovalce, omenjajo slavno Leonardovo Damo s hermelinom iz let 1498 in 1490.
Pod razstavljene portrete sodobnikov so se podpisali tudi mojstri Botticelli, Ghirlandaio, Bellini in Pisanello. Nekaj let potem, ko je renesančni portret razstavljala Narodna galerija v Londonu, predstavljajo svojo obravnavo tematike še v Berlinu, kjer so med drugim razstavljene podobe aristokratov in trgovcev, dvorjanov in vojskovodij, lepih gospa in lepih gospodičen iz 15. stoletja.

Portreti so jasno kazali dinastične in družinske povezave, socialni status in položaj na hierarhični lestvici, o vsem tem pa so gledalcu pripovedovali razni atributi, oblačila, grbi in pozneje z beneškimi mojstri uvedena lestvica izreza (celopostavnega, doprsnega ...), ki je moral dosledno (če se spomnimo Tizianovega prijatelja in moža, ki se mu ni bilo dobro zameriti, Pietra Aretina, se je seveda vedno našel tudi prostor za izjeme), ustrezati statusu portretiranca.
Najbolj iskani mojstri
Obrazi renesančnega Apeninskega polotoka so na razstavi upodobljeni na slikah, kipih, medaljah in risbah, kustosa pa je pri razporeditvi postavitve vodila regionalna umestitev in reprezentativnost. Florentinski portreti so zastopani z deli Donatella in Masaccia, pa vse do Verrocchia in Botticellija. Umetnost italijanskega dvora zaznamuje slikarstvo od Pisanella do Mantegna in Francesca Laurane, beneško in severnoitalijansko umetnost pa predstavljajo slike oziroma risbe tam največjih mojstrov, kot sta Antonello da Messina in Bellini.