Pravzaprav je težko verjeti, da so tako velikemu umetniku, predvsem pa enemu ključnih imen francoskega slikarstva - navsezadnje gre prav Delacroixu velika zasluga, da je Francija v 19. stoletju dosegla prevlado v slikarstvu in jo poslej tudi dolgo ohranila - večjo razstavo nazadnje namenili leta 1963. Z obsežno postavitvijo so se tedaj poklonili stoletnici slikarjeve smrti.

Velikega slikarskega genija, ob Théodoru Géricaultu prvega mojstra francoske romantike, bodo predstavili z okoli 180 deli. Na ogled bodo tako slike, s katerimi je kot mlad slikar v zgodnjih 20. letih 19. stoletja žel uspeh na pariškem Salonu, kot manj znane skrivnostne krajine. Obsežna predstavitev Delacroixevega opusa bo vrata odprla 29. marca, na ogled bo do 23. julija.

Slikar, zaljubljen v slavo
Kot napovedujejo v Louvru, želijo z razstavo predstaviti okoliščine, v katerih se je izoblikoval umetnik, ki je bil izrazito samosvojega duha in teženj, obenem pa se je ves čas oziral po dosežkih flamskega in beneškega slikarstva 16. in 17. stoletja. Kot obljublja prvo promocijsko gradivo muzeja, bodo obiskovalci spoznali očarljivo osebnost Delacroixa, zaljubljenega v slavo in predanega svojemu delu, radovednega, kritičnega in izobraženega, odličnega pisca, slikarja in ilustratorja.

Ikona francoskega 19. stoletja
Louvre je seveda dom Delacroixevega najbolj znanega dela in ene najbolj ikoničnih podob francoske umetnosti in zgodovine. Dobra dva metra in pol visoko in nekaj več kot tri metre dolgo platno Svoboda vodi ljudstvo so navdihnili dogodki julijske revolucije 1830. Delacroix je z upodobitvijo ženske figure, ki združuje moč antične boginje na eni in otipljivost francoske borke na drugi strani, ustvaril eno zadnjih velikih uspelih alegorij, v katerih je združil politično risbo z zgodovinskim slikarstvom. Slika je torej nastala v trenutku upanja, ko je bilo videti, da je Francijo resnično navdihnila svoboda, Delacroixev udarni dokument pa se je nekaterim sodobnikom zdel preveč zgovoren in nevarna spodbuda, ki lahko privede do upora.

Svobodo pooseblja Marianne, francoski narodni simbol. Kup človeških trupel so nekakšen piedestal, na katerega se vzpenja Svoboda. Bosa in z razgaljenim oprsjem drži v desni roki zastavo, ki prebija slikovni okvir, v levi pa bajonet. Na glavi ima poveznjeno frigijsko čepico, ki je med francosko revolucijo leta 1789 simbolizirala svobodo.

Skupino borcev v ozadju sestavljajo predstavniki različnih razredov, od najvišjih (moška figura s klobukom), pa vse do revolucionarno nastrojenih nižjih razredov, ki jih zaznamuje deček s pištolami na drugi strani Svobode (prav ta deček naj bi navdihnil Victorja Hugoja pri snovanju lika Gavrocheja v Nesrečnikih). Čeprav prihajajo iz drugačnih okolij, jih povezujeta predanost in jeza, ki žarita iz njihovih pogledov.

V barvitosti Alžirije
V prvi polovici 19. stoletja se je stara celina navduševala nad eksotiko Orienta in med tiste, ki so se vedoželjni in hrepeneči po srečanju z nepoznano estetiko odpravili v Severno Afriko, je bil tudi Delacroix. Pod vtisi, ki jih je prinesel iz Alžira, so nastale znamenite Alžirke. Podobno kot Rubens je občudoval življenjsko silo, dramatičnost in barvno razkošnost, v kateri se gibljejo njegove nemirne figure.

Rodil se je leta 1798 v kraju Saint-Maurice. Slikarstva se je učil pri Pierre-Narcissu Guerinu, njegova umetnost pa se je formirala tudi pod vplivom Géricaulta in angleških krajinarjev Johna Constabla ter Richarda Parkesa Boningtona.

Leta 1822 je na pariškem Salonu razstavil sliko Dante in Vergil v peklu, ki pomeni prehod od neoklasicizma k romantičnemu slikarstvu. Ustvarjal je dramatične, mnogokrat tudi patetične velike kompozicije z zgodovinsko ali sodobno tematiko v močnem kontrastu in z obogateno barvno paleto. Natančno je opazoval spremembe svetlobe in dobro poznal telo v gibanju, nekaj, kar so potem v svoji maniri nadaljevali impresionisti, postimpresionisti in v 20. stoletju končno modernisti. Posvečal se je tudi ilustraciji, s svojim delom pa opremil več del Williama Shakespeara, Walterja Scotta in Johanna Wolfganga von Goetheja.

Louvre pripravlja razstavo v sodelovanju z newyorškim Metropolitanskim muzejem umetnosti.