Junija lani so v dražbeni hiši Sothesby's pred nabito polno dvorano na prodaj ponudili 40-centimetrski bronast kipec rimske boginje Artemide z jelenom; zanj se je vnela prava vojna; nekaj časa je vodil šejk iz Qatarja, na koncu pa si je kipec za neverjetnih 28,6 milijona dolarjev v imenu neznanega zbiratelja priboril nek trgovec z umetninami iz Londona. To je bila najvišja cena, kar jih je kdaj dosegla kaka antična umetnina, celo pri Sothesbyju so prodajo opisali kot "osupljivo".

Toda novega lastnika (menda je Rus) je čakalo razočaranje. Nemški arheolog Stefan Lehmann je objavil študijo, v kateri avtentičnost kipca postavlja pod vprašaj; motijo ga "neizrazen obraz in na videz popolna ohranjenost", pa tudi preveč moderen podstavek in tančica, s katero je boginja ogrnjena, češ da česa takega v starem Rimu ženske niso nosile. Datum nastanka kipa postavlja okrog leta 1800.

Patina iz stekleničke
Taki in podobni škandali v zadnjih letih niso nič nenavadnega: ponarejevalci vse bolj spretno varijo bronaste kipe in posnemajo helenistično tehniko delanja odlitkov. Starinsko patino z različnimi kislinami dodajo v laboratoriju.

Leta 2005 so, na primer, v zapor strpali londonskega trovca z umetninami Robina Symesa, lastnika 33 skladišč, v katerih je imel umetnine v skupni vrednosti 180 milijonov evrov, med njimi pa cel kup ponaredkov, ki jih je podtikal svojim petičnim strankam. Podobna usoda je lani doletela Shauna Greenhalgha, vendar tudi to ni zaustavilo poplave ponaredkov na trgu z umetninami.

Povpraševanje narekuje ponudbo: v modi so Rimljani in Grki
Leta in leta so rekordne izkupičke na dražbah dosegale le slike impresionistov, v zadnjih letih pa so (s prihodom kitajskih in ruskih naftnih milijonarjev) cene neverjetno narasle tudi starinam; leta 2002 je šejk Saud al-Thani kip gole boginje Venere kupil za 12 milijonov evrov.

Ponarejevalci se zato zdaj najraje lotevajo umetnin iz klasičnega antičnega obdobja, kipov popolnih teles atletov, ki so krasili templje in stadione starih Grkov in Rimljanov, a so bili v naslednjih stoletjih uničeni ali pretopljeni v druge namene.

Laike je lahko peljati na led
Glede na astronomske cene, ki jih umetnine dosegajo, se ponarejevalcem splača vlagati v svojo obrt. Tudi izdelava dobrega ponaredka namreč ni poceni - bronast kip človeka v naravni velikosti, denimo, stane okrog milijon evrov. Tem lažnim Afroditam in Apolonom ponavadi prodajalec priloži še zapleteno zgodbo o njihovem izvoru in kupčija je že skoraj sklenjena. Vse številnejših "nuveau riche" naivnežev, ki v umetninah vidijo predvsem dobro naložbo ali pa statusni simbol, menda ni težko preslepiti.

Nihče ni nezmotljiv
A na žalost tudi državni muzeji niso odporni proti sleparijam: leta 1979 so kustosi muzeja v Kasslu navdušeno hiteli v Švico, kjer so jim prodali pozlačen kip Herkula z gorjačo na ramenu. 25 let je minilo, preden so Nemci priznali, da so se pustili naplahtati.

Novo! Šokantno! Ekskluzivno! Tudi v muzejih
Take velikanske napake kuratorjev gre deloma pripisati pritisku, pod katerim so se v zadnjih letih znašli. Muzeji za svoje razstave potrebujejo senzacionalne artefakte, denimo, majevske mučilne naprave ali pa mumije z Andov. Včasih prehitro odravijo morebitne dvome o avtentičnosti kakega kosa. Zadnji večji škandal je doletel Hamburg: do sredine decembra lani je razstava slovite kitajske "terakotne vojske" v Etnografski muzej privabila že več kot deset tisoč obiskovalcev. A izkazalo se je, da so bili kipi, ki naj bi bili iz 3. stol pr. n. š., glineni odlitki, vredni malo več kot kaki cvetlični lonci.

Ponarejevalci v koraku z znanostjo
Ko strokovnjaki preverjajo avtentičnost umetnine, se je "lotijo" z rentgenom, endoskopijo (za votle predmete) in kupom vrhunske tehnologije. Težava je v tem, da tudi ponarejevalci berejo strokovno literaturo. "Razmerje med arheologijo in znanostjo na eni ter ponarejevalci na drugi strani je podobno basni o tekmi zajca in želve," se pritožuje Lehmann. "Vsak napredek znanosti je takoj predstavljen javnosti, kar pomeni, da ponarejevalci lahko najdejo način, da se mu ognejo."

Pri kamnitih kipih je poneredek danes skoraj nemogoče ločiti od originala: ponarejevalci uporabljajo enaka dleta, kakršna so imeli umetniki pred dva tisoč leti, in surovine iz istih rudnikov. (V žarišču enega od sporov je, denimo, Kouros, kamniti kip dečka v Gettyjevem muzeju v Malibuju, ki naj bi bil po mnenju nekaterih izvedencev namesto 2.500 let star vsaj tisoč let manj. O tem, da v muzeju niso čisto prepričani vase, priča napis ob kipu: "530 pr. Kr. ali pa moderen ponaredek".)

Ima res vsakdo svojo ceno?
Da bo vse skupaj še bolj zapleteno, je potrebno pod vprašaj postaviti tudi same izvedence: ocenjevalec za plačilo dobi med 3 in 5 odstotki ocenjene vrednosti umetnine, zato je jasno, da se jim bolj splača vrednosti "zaokrožiti" (ali pa kar prirediti) navzgor.

Skoraj smo ugledali obraz Aleksandra Velikega
Za konec lahko navedemo še "afero Aleksandra Velikega". V vzhodnonemškem Stendalu se je pred časom "od nikoder" pojavil doslej še neznan bronast doprsni kip Aleksandra Velikega. Neverjetna najdba, če upoštevamo, da se ni do danes ohranila praktično nobena zanesljiva podoba velikega grško-makedonskega vojskovodje. Toda zakaj bi se taka najdba, po prvih ocenah vredna deset milijonov evrov, pojavila v vzhodni Nemčiji?

Kurator Max Kunze (nekdanji direktor prestižnega Pergamonovega muzeja) je napovedal razstavo in pripravil razkošen katalog, v katerem je celo namigoval, da bi kip lahko bil delo slovitega kiparja Lizipa. A se je prehitro veselil: ko je nekaj strokovnjakov izjavilo, da je kip "nedvomno ponaredek", je moral priznati, da ga je kupil od (zgoraj omenjenega) Robina Symesa, moža, ki je šel kasneje v zapor zaradi preprodaje ponaredkov. Ker sta bila moža stara prijatelja, so mnogi celo namigovali, da je bila prevara v naprej dogovorjena, saj bi uspešna razstava v Evropi kasneje na dražbi v Ameriki kipu še dodatno dvignila ceno.

Kunze še vedno trdi, da je kip rimskega porekla in da sta dva ugledna strokovnjaka to tudi potrdila, žal pa se je sporni artefakt medtem po spletu okoliščin "izgubil". Kakšno naključje, bi rekel kak cinik.

Ana Jurc