Turnerjeva nagrada - posebno z njo povezane razstave v devetdesetih - velja za dogodek, ki je pomagal redefinirati pojem konceptualne umetnosti. Posebno v Veliki Britaniji se je zgodilo to, da se je z izrazom konceptualna umetnost začela povezovati vsaka vizualna umetniška praksa, ki ni vključevala klasičnega slikarstva ali kiparstva. Letos se stavnice nagibajo v smer Karle Black in njenega dela What To Ask For Others. Foto:
Turnerjeva nagrada - posebno z njo povezane razstave v devetdesetih - velja za dogodek, ki je pomagal redefinirati pojem konceptualne umetnosti. Posebno v Veliki Britaniji se je zgodilo to, da se je z izrazom konceptualna umetnost začela povezovati vsaka vizualna umetniška praksa, ki ni vključevala klasičnega slikarstva ali kiparstva. Letos se stavnice nagibajo v smer Karle Black in njenega dela What To Ask For Others. Foto:
Hilary Lloyd
Vojerizem? Hilary Lloyd s projektorji v galerijo prenaša prizore z gradbišč, delavnic, portrete najstnikov, prostitutk in podobno. V njenem delu je čutiti (ne tako daljni) odmev Andyja Warhola in Nan Goldin, umetnostni kritiki pa napovedujejo, da bodo na skupni razstavi v galeriji Tate prav njene videoinštalacije najbolj impozantne.

Razglasili so torej štiri finaliste za Turnerjevo nagrado, priznano britansko nagrado za umetnost, ki slovi po svoji provokativnosti, vsako leto pa enemu izbrancu (pogoj je med drugim tudi to, da je mlajši od 50 let) prinese 28.000 evrov (25.000 britanskih funtov). Letošnja favoritka je menda prav 38-letna škotska kiparka Karla Black, ki za kiparjenje uporablja nenavadne materiale, kot so mavec, petrolej, želatina in zemlja.

Ranljiva lepota odpadkov
V londonski galeriji Hayward je bila nedavno razstavljena njena velika gomila iz odpadkov, blata in komposta, ki jo je skupaj držal radodaren nanos laka za lase in je spominjala na večnadstropno torto ali zigurat.

Blackova pogosto kipari na primer tudi s soljo za kopeli ali črtali za ustnice in tako ustvarja dela, ki jih - po besedah ene od članov žirije, Katrine Brown - odlikuje "ranljiva lepota".

Med finalisti je tudi 43-letni škotski umetnik Martin Boyce, ki v svojih modernistično navdahnjenih instalacijah uporablja zavese, stole, koše za smeti in neonske luči.

Žirija je v finale uvrstila še videoumetnico Hilary Lloyd (46), ki je na video ujela gradbišča, avtocestne križe in druge skrivnostne mestne pokrajine, ter 44-letnega Georgea Shawa, edinega slikarja med nominiranci, ki ustvarja suburbane žive slike (tableaux), za katere navdih črpa iz svojih spominov na otroštvo in je, vsaj po mnenju Michaela Gloverja, umetnostnega kritika za The Independent, po umetniški plati "kilometre" pred drugimi nominiranci.

Umetnost (še) lahko zbudi strast
Nagrada, ki ime nosi po slovitem britanskem krajinarju (William Turner, 1775-1851), si je z leti nekako pridobila sloves kontroverznosti. Izbira zmagovalca nemalokrat sproži burne javne razprave o položaju in prihodnosti moderne umetnosti. Glasno je, denimo, počilo, ko so izbrali - za tisti čas svežega in izjemno provokativnega - Damiena Hirsta in njegove v formaldehid "vložene" živali, tri leta pozneje pa je Chris Ofili zmagal s sliko, narisano s slonjimi iztrebki. Lani je nagrado dobil osemminutni posnetek folkskladbe, predvajan prazni sobi v galeriji Tate; to, da so nagradili Susan Philipsz, je neki recenzent opisal kot "samomorilski strel za zvočno umetnost". To je bila obenem tudi prvi primer, da je bila za nagrado nominirana zvočna inštalacija.

Dela finalistov bodo od 21. oktobra na ogled v galeriji Baltic v mestu Gateshead na severu Anglije, dobitnika nagrade pa bodo razglasili 5. decembra.