Nina Zimmer je na čelu Bernskega muzeja lepih umetnosti, ki za november napoveduje odprtje razstave 150 risb, litografij in slik, ki jih je ustanovi v oporoki zapustil Cornelius Gurlitt. Za zdaj preiskave niso pokazale, da bi katero izmed teh del v času druge svetovne vojne ukradla nacionalsocialistična stranka.

Najdba, ki je odmevala po svetu
Pomanjkanje dokazov sicer ne razblini temne sence dvoma nad provenienco nekaterih del iz zbirke, ki so trenutno še vedno v Nemčiji. Tam so že, odkar so policisti med preiskavo stanovanja v Münchnu naleteli na zaklad, kakršnega si niso mogli obetati: osumljenec, ki so ga preiskovali zaradi suma davčne utaje, je imel doma približno 1.500 pogrešanih del moderne umetnosti, med drugim originale Pabla Picassa, Otta Dixa in Henrija Matissa.

"Vsak končan primer restitucije je v naših očeh zmaga," je komentirala N. Zimmer, ki sicer priznava, da ne more napovedati, koliko del bodo lahko vrnili prvotnim lastnikom. "Ničesar ne morem obljubiti."

Poleg razstave, ki jo pripravljajo v Bernu, se podobnega projekta loteva tudi Bundeskunsthalle v Bonnu; njihova interna preiskava je doslej "naplavila" pet del, ki so v času nacizma v sumljivih okoliščinah zamenjala lastnika. Štiri od njih so Nemci že vrnili legitimnim lastnikom, med drugim Matissov portret Sedeče ženske, ki je spadal v zbirko pariškega zbiralca Paula Rosenberga.

Prve ocene prednosti so bile prenapihnjene
Do naključne najdbe zbirke pred petimi leti so bile umetnine torej nakopičene v nemškem in avstrijskem domovanju Corneliusa Gurlitta. Večino je nabral njegov oče, Hildebrand Gurlitt, ki je med vojno po pooblastilu nacističnega režima preprodajal t. i. "degenerirano" moderno umetnost, ki so jo zasegali muzejem in zasebnikom. Prve ocene vrednosti zbirke so se gibale okoli milijarde dolarjev, kar pa je bila najbrž vseeno previsoko postavljena številka, ugotavljajo strokovnjaki danes.

"To je najpomembnejša zbirka umetnosti iz časa nacizma, kar so jih našli v zasebni lasti od obdobja tik po vojni," ugotavlja profesor zgodovine Jonathan Petropoulos.

Cornelius Gurlitt je še pred koncem preiskave leta 2014 umrl; v oporoki je zbirko zapustil bernskemu muzeju - odločitev, ki je takrat umetniške kroge presenetila, saj ni imel nobene povezave z muzejem ali s Švico sploh. Bernski muzej je dar sprejel, a pod pogojem, da dela, katerih poreklo je nerazčiščeno, ostanejo v Nemčiji. Institucija trenutno sodeluje z nemško Fundacijo izgubljene umetnosti, ki - po mnenju nekaterih prepočasi - razvozlava provenienco posameznih kosov iz zbirke.

Mukotrpno, počasno delo stroke
Christopher Marinello, odvetnik, ki je Rosenbergovim leta 2005 pomagal do njihovega ukradenega Matissa, se razburja nad počasnostjo celotnega postopka. Še celo po tem, ko je nemškim preiskovalcem "posredoval izčrpno dokumentacijo o poreklu srebrnega pladnja", se vse skupaj dogaja z ledeniškim tempom.

"Interna in vladna birokracija sta v Nemčiji popolnoma ušli izpod nadzora," je komentiral v e-pismu za agencijo Reuters. "Priča smo inherentnemu pomanjkanju empatije do žrtev nacističnega plenjenja."

Fundacija za izgubljeno umetnost, ki je lani prevzela vajeti od posebne projektne ekipe, se brani, češ da delajo "korake v pravo smer", vključno z digitalizacijo dokumentov, ki so javnosti dostopni v zveznih arhivih. Pod drobnogledom imajo 1.039 del iz Gurlittove zbirke in za zdaj so samo za 152 od njih našli kake dokaze o poreklu ali morebitne dediče. "Eden največjih izzivov je, kako priti do zanesljivih ugotovitev in kako se lotiti lukenj v dokumentaciji, še posebej v tako zgoščenem zgodovinskem obdobju." Projekt bo trajal do konca leta.