Nič lažjega kot to - s tem dvigalom za avtomobile so se tatovi prerinili v stavbo, tam pa se jim ni bilo treba obremenjevati z alarmi - teh namreč ni bilo. Tatvina je v Braziliji sprožila javno razpravo o pomanjkljivem varovanju kulturne dediščine. Foto: EPA
Nič lažjega kot to - s tem dvigalom za avtomobile so se tatovi prerinili v stavbo, tam pa se jim ni bilo treba obremenjevati z alarmi - teh namreč ni bilo. Tatvina je v Braziliji sprožila javno razpravo o pomanjkljivem varovanju kulturne dediščine. Foto: EPA
Pablo Picasso: Portret Suzanne Bloch
Portret Suzanne Bloch je nastal leta 1904 in velja za zadnjo pomembno stvaritev Picassovega modrega obdobja. Foto: EPA
Cándido Portinari: O lavrador de cafe
Obdelovalec kave iz leta 1939 velja za eno najbolj znanih del brazilske umetnosti. Slikarjev sin Joao Candido Portinari je dogodek označil za 'tragedijo'. Foto: EPA

Za krajo portreta Suzanne Bloch, ki je delo Pabla Picassa, in Obdelovalca kave, slike brazilskega umetnika Cándida Portinarija, so tatovi v zgodnjih jutranjih urah četrtka potrebovali natanko tri minute: celotni podvig so namreč posnela varnostne kamere. Trije možje so za vstop v muzej poskrbeli z dvigalom za avtomobile, četrti pa je medtem stal zunaj.
Sliki - Picassov portret je bila verjetno najdragocenejši eksponat muzeja, O lavrador de café pa Portinarijevo najslavnejše delo - sta viseli v istem nadstropju, a v različnih sobah.

Niso pospravili za seboj ...
Tatovi so vlomilsko orodje pustili za seboj, (tako ali tako neoboroženi) varnostniki pa so bili medtem - nekje drugje v muzeju. Policija je prepričana, da imajo opravka s profesionalci, ki so svoj podvig izvedli po naročilu; zelo verjetno je, da je imel pri stvari prste tudi kateri od uslužbencev muzeja (našli so tudi mobilni telefon, po čemer sklepajo, da jim je navodila dajal nekdo iz notranjosti stavbe).

Čudno, da se ni zgodilo že prej
Da je vse skupaj še huje, je iz muzeja prišla vest, da sliki nista bili zavarovani. Varovanje v muzeju, ki hrani najpomembnejšo zbirko v Latinski Ameriki, je milo rečeno šepavo: slike niso zavarovane s senzorji, ki bi sprožili alarm, če bi kdo hotel okvir sneti s stene. Kamere, ki so krajo sicer posnele, pa niso opremljene z infrardečo lučjo, zato je posnetek temen in nerazločen. Direktor muzeja Julio Neves pravi, da za boljše varovanje preprosto nimajo dovolj denarja; doslej so se zanašali predvsem na patruljiranje varnostnikov.

V tretje gre rado
Muzej v Sao Paulu v svojih 60 letih obstoja take kraje še ni doživel, bi se pa lahko učili iz lastnih in tujih izkušenj: njihova ustanova je bila v zadnjih mesecih že dvakrat tarča neuspelega ropa (nazadnje pred dvema tednoma).

Februarja 2006 pa je skupina petih mož iz muzeja v Riu de Janeiru odnesla pet slik, dela Salvadorja Dalija, Henrija Matissa, Picassa and Clauda Moneta. Za slikami od tedaj ni ne duha ne sluha, v neki faveli so našli le sežgane ostanke njihovih okvirjev.

Slavne slike so skoraj vedno ukradene po naročilu in za zasebno zbirko kakega bogataša, saj se jih na trgu ne da prodati.

A. J.