Asociacija ob naslovu romana Slepe miši se obrne v razkrivanje, v kakšno igro so pripravljeni iti ljudje v političnih sistemih, ko je že vsak posameznik lahko grožnja vohunjenja in izdajalstva. Roman Dušana Merca, pisatelja, esejista in kritičnega, zdaj že upokojenega šolnika, torej analizira spretne mehanizme totalitarnega sistema, ki je znal uničiti življenje nič hudega slutečega posameznika in tudi bližnjih. Sploh tistega, ki s politiko nikoli ni imel opravka in je bil z dušo in srcem zavezan umetnosti.

Romaneskna zgodba se začne s prepričljivo oznako samozadostnega knjižničarja z obrobja Ljubljane Sama Grčarja. Je neizživet človek, neuresničen pisatelj, povprečnež, ki sanja o svojem velikem tekstu in spominja na glavni lik propadlega in upokojenega založnika Ribe iz romana Dublineska Enriqueja Vile Matasa. Kmalu dobimo občutek, da je egoistični in promiskuitetni knjižničar eden izmed tistih, za katerega je vrhunsko samo tisto literarno delo, ki ga bo napisal on sam. Besedilo, ki bo veličastno. Sicer ne bo literarnoteoretično, ki bi ga pozneje zažgal kot v omenjenem romanu, temveč veliki tekst, roman, kot ga še nihče ni napisal. Ta narcizem in zaverovanost vase sta zabavna kljub nenehnemu pretiravanju. Bralec niti malo ne more biti na njegovi strani. A kaj kmalu se vse skupaj obrne.

Ključen dogodek, ki tik pred upokojitvijo spremeni junakove načrte, se zgodi 25. maja 2016, ko pred vrati delovnega mesta najde knjigo Igorja Omerze 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Razkrivanje dogodkov se vse bolj zapleta in odpira. Vrnitev v tisto leto, iskanje ljudi in spomini ga vrnejo v čas, ki je sicer bil lep, a tudi problematičen.

Protagonist mora tako na pobudo žrtvine žene pred svojim tekstom napisati še Predtekst in to ga vodi do raziskovanja lastne biografije in življenja znancev in znank. Njegov glavni antagonist Mefisto, ki mu vse skupaj nastavlja, se mu približuje in oddaljuje, je kot kameleon glede na družbeno stanje in čas. Ta izčiščena psihologija literarnih likov je povsem dodelana. Tudi branje Omerzove knjige deluje kot literarna kritika v romanu. Ko Samo Grčar dobi v roke dokumente glavne žrtve bolgarske naveze, Agopa Stepanjana in jih vključi v besedilo, pa avtor naredi skorajda enako napako, kot jo očita Omerzi.

Zgodba je zasnovana na resničnih, skorajda zamolčanih dogodkih, prepletena s fikcijo in številnimi literarnimi referencami zlasti na slovensko in evropsko književnost. Roman spominja na marsikatero književno delo, v sami ideji na Fausta, Mojstra in Margareto in Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nastavek romana in njegova izpeljava sta dovršena. Problematika, ki jo odpira Dušan Merc, je predstavljena dovolj polemično. Četudi je osnova vzeta iz politike, ne zahaja v skrajnosti ali značilne delitve na strankarske razrede.

Roman Slepe miši odlikuje prvo poglavje, v katerem avtor zelo podrobno označi protagonista. Ta ni niti malo simpatičen in do njega ne gojimo nobene empatije, vendar skozi potek zgodbe ugotovimo, kaj ga je pripeljalo do take samozadostnosti. Oris enakosti oblačil, prikaz takratne sivine in brezobličnosti sta izpisana jasno, ozračje romana je ves čas v skladu s protagonistovimi občutji. Tretjeosebni pripovedovalec ima tako dober pogled nad vsem. Odkrivanje dokumentov, razkrivanje zgodovine, poskus uničenja zapiskov zaradi resnice in razkrivanje junaka, ki je na koncu že skoraj kot lik iz Trumanovega šova, se razbira počasi, na način, da lahko jasno vidimo, v kaj nas vpletata družba in politika.

Štirinajsti roman pisatelja in esejista Dušana Merca Slepe miši je pronicljivo razmišljanje ne le o letu 1984 in preiskovanju tako imenovane bolgarske naveze, ki naj bi bila samo začetek lomljenja ledene gore, ki se je nadaljevala s sojenjem tudi slovenskim politikom in nazadnje s koncem Jugoslavije. Je zgodba o tem, da pred nadzorom in s tem uničevanjem lastne identitete nismo nikoli varni. Nadzor je vedno; ali prefinjeno vpet in skrit ali pa povsem jasen.

Iz oddaje S knjižnega trga