Prvo med njimi je lepo presenečenje, združuje namreč zgodnjo novelo Bele noči (1848), popularno pri filmarjih, in malo znano (ter še manj prevajano) avtorjevo ukvarjanje z letopisi, ki se v tem primeru navezujejo na Bele noči.

Peterburški letopisi, ki jih je Dostojevski začel objavljati leta 1846, govorijo seveda o tedanji prestolnici na Nevi, o tamkajšnjih prebivalcih, obsedenosti s počitnicami v dači, pa o pregovorni ruski lenobi, o izgubljenosti, nekulturnosti in zgodovinski amneziji povprečnega Rusa, o vsakodnevnem uličnem opravljanju, t. i. duhovni nasladi kvantanja, ter o stiku z vsakdanjo realnostjo, ki jo Dostojevski v letopisih imenuje tudi "nadarjenost za resnično življenje".

Peterburga Dostojevski ne dojema kot povprečnega, ima ga za mesto sodobnega utripa in idej tedanjega časa, za glavo in srce Rusije, kjer ljudje ne prepoznavajo izginotja nacionalnosti, ampak prav njeno zmago. Po njegovem mnenju je živ in zdrav tisti narod, ki ima dejansko rad svojo sedanjost, čas, v katerem živi in ki ga zna razumeti. Ko se Dostojevski znova osredotoči na Rusa, govori o pomehkuženem bitju, sanjaču, ki "ni več človek, temveč se spremeni v čudno bitje srednjega spola – sanjača". K temu doda, da je sanjač "peterburška nočna mora", "utelešeni greh" in "tragedija", del te jeze pa Dostojevski kanalizira v Bele noči, ki v odnosu do letopisov, ki jih lahko beremo kot "teorijo sanjača", nastopajo kot "praksa sanjača". V Belih nočeh bralcu predstavi mladeniča, ki na mostu sreča obupano dekle. Ona po letu dni čakanja na ljubimca obupuje, vendar ji neznanec ne sme izreči ljubezni, sicer se z njim ne bo več videvala. V njunem razmerju, ki bo trajalo štiri noči, je dovoljena zgolj bratska ljubezen oziroma "bratsko sočutje" (ljubezen "kar tako"), še natančneje, "izključujoča ljubezen", zaradi katere bosta oba junaka preživljala muke.

Bele noči ali sentimentalni roman, kot jih podnaslovi Dostojevski, so bile več kot stoletje zunaj dosega slovenskega bralca; prvič so bile prevedene leta 1895 in drugič leta 1919. S prevodom in spremno besedo Urše Zabukovec opremljeno recentno izdajo zdaj dobivamo simpatični diptih, ki nam po eni strani odkriva melodramatično obarvanega Dostojevskega, po drugi strani pa približa njegova zgodnja razmišljanja o nacionalni ideji, ki se bodo v polni meri razvila v kasnejših delih. Predvsem pa knjiga (tako novela kot izčrpna spremna beseda Zabukovčeve) pojasni, da izključujoča ljubezen – in zakon jaza ‒ ni nujno nekaj slabega, izkaže se, da ta vrsta ljubezni do dekleta neimenovanemu junaku, ki živi v nekem vzporednem svetu, iz sanjaštva pomaga izstopiti v realnost; junak se bo iz "bitja srednjega spola" končno spremenil v pravega moškega.

Vse našteto Bele noči, kljub arhaizmom, dela še kako moderne, obenem pa ponuja izvrstno, lahkotnejšo vstopno točko v literarni kanon Dostojevskega. Če mladine ob piščevi obletnici nočete takoj ubiti s sedemstostranskimi psihološkimi romani, ji najprej ponudite Bele noči.