Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše zgoraj zapisani Terencijev rek. In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.

V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.

Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.

Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.

Kot rečeno, zgodbe dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neutrudno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.

Iz oddaje S knjižnega trga