Ob recenziji Suše (1964, prevedeni leta 2014) sem se pritoževal nad pomanjkanjem njegove proze v slovenskem jeziku; od tedaj so se stvari dodobra popravile, saj je založba KUD Police Dubove medtem prevedla tudi Potopljeni svet, tretji roman iz kvarteta zgodnjih Ballardovih romanov s prve polovice šestdesetih let, ki so konec sveta opisovali kot posledico naravnih katastrof, za nameček pa še Stolpnico (1975), morda najboljši, vsekakor pa – ob nadkultnem Trku – najbolj provokativni Ballardov roman, ki je že pripadal obdobju, v katerem se je avtorjev apokaliptični modernizem iz naravnih okolij preselil v brezosebna, pusta urbana okolja.

Kristalni svet iz četverice zgodnjih romanov morda najprecizneje napoveduje njegove poznejše konstante, obsesija s časom je ena osrednjih tem, prav tako človekovo postopno in perverzno sprejemanje epidemičnih bolezni. Zgodba se dogaja v osrednji Afriki, kamor prispe Edward Sanders, zdravnik, ki v pragozdu išče bolnišnico, kjer delata njegova prijatelja, zakonca Clair, da bi se takoj seznanil s skrivnostnim pojavom, nekakšno rastlinsko kugo, ki preoblikuje krajino, živa bitja, ki pridejo v stik z njim, pa spreminja v kristal. Virus se širi z vrtoglavo hitrostjo, pojavlja se tudi na drugih koncih planeta in okužene prestavlja v stanje hibernacije. V standardni znanstvenofantastični literaturi bi se avtor najbrž osredotočil na eskalacijo virusa po vseh koncih sveta, no, Ballardova proza ostaja v okvirih osebnega in intimnega.

Omemba Srca teme je morda že utrujajoča, toda nekaj conradovskega se vedno plazi v ozadju zgodnjih Ballardovih del. Da je Sandersova misija zapisana pogubi, je jasno v trenutku, ko za pot najame čoln; čas se v srcu z gobavostjo okuženega pragozda izgublja v razpokah, bitja, ki se ne premikajo, kristalizirana zmrzujejo, z naravo in osebnimi težavami se bojujejo lastniki diamantnih rudnikov, belgijski arhitekti, apostatirani duhovniki in nekdanje ljubimke. To je zlovešča vizija spektakularne, okužene lepote, ki se ji v ballardovski tradiciji posamezniki, očarani nad zapeljivo katastrofo, postopoma predajo. Distopija sreča postkolonialno kritiko in aktualno okoljsko problematiko. Da se narava človekovemu nebrzdanemu izkoriščanju naravnih virov nazadnje upre, leta 1966 ni bila ravno novica za naslovnice, je pa že služila za metaforo o preživetju in neizbežni smrtnosti. Svet gre pri Ballardu vedno k vragu na izjemno atraktiven način.