Oglas
Gre za približno 8.000 del, ki jih je gestapo leta 1940 zasegel v Schnitzlerjevem domu - literat je sicer umrl že leta 1931 - in jih predal avstrijski nacionalni knjižnici, da bi jih njeni strokovnjaki ovrednotili in primerno shranili. Po vojni je Schnitzlerjevemu sinu Heinrichu uspelo doseči vrnitev zaplenjenih del, njegov vdova pa je v oporoki knjižnico spet zapustila avstrijski knjižnici. Del zapuščine je tudi dragoceni rokopis Schnitzlerjeve drame Liebelei (Ljubimkanje).
Brskanje po meščanskem nezavednemArthur Schnitzler, sin dunajskega laringologa judovskega rodu, se je izšolal za zdravnika. V času, ko je Siegmund Freud 'seciral' podzavest, se je s človeško psiho ukvarjal tudi Schnitzler, čigar dela odlikujejo prav imenitni opisi duševnih potez junakov in obenem raziskovanje patologij konservativne in na videz zelo spodobne dunajske meščanske družbe. Napadel je tabuje in v svojih delih razkrival psihopatologije, o katerih se je sicer prav po zaslugi Freuda in konec 19. stoletja priljubljenih analiz histerije tedaj vedno več govorilo.
Schnitzlerjev sin Heinrich je do konca življenja gojil zamero do avstrijskih oblasti, ki so se 'predale' nacistom in skupaj z njimi nastopile zoper Jude, ki jim je pripadal tudi Schnitzlerjev rod. Tako ne preseneča, da se je v šestdesetih odločil, da dostop do očetove zapuščine omogoči britanskim in ne avstrijskim akademikom. Cambriška univerzitetna knjižnica je tedaj na mikrofilme prenesla večino Schnitzlerjevih rokopisov, ki jih je pisateljeva družina še pred 'Anschlußom' poslala na Otok in jih tam shranila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje