Nocoj ob 20.00 bo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma premiero doživela glasbena inscenacija Shakesoneti, ki je nastala pod scenarističnim in dramaturškim okriljem Primoža Viteza in z glasbenimi aranžmaji Mitje Vrhovnik Smrekarja, v izvedbi skupine Bossa de Novo in dveh igralcev, Borisa Cavazze in Urške Taufer. Glasbena inscenacija se poigrava z avdiovizualno naravo poezije in iskanjem zvočnega smisla ter duha v njej, ustvarjalni pristop pa krepi smisel govorne in glasbene pesniške tradicije. Več o tem kako so Shakesoneti nastajali, pa sta povedala Primož Vitez in Mitja Vrhovnik Smrekar.

En sonet, več jezikov, več uglasbitev
Oba so v Cankarjevem domu povabili k sodelovanju, in glede na to, da imata skupino, sta se odločila, da bodo pri inscenaciji sonetov sodelovali vsi. "Čeprav glasbeno uglasbitev Shakespearovih sonetov nima nič skupnega s siceršnjim delom skupine," je za začetek povedal Primož Vitez in dodal, da je vsa glasba delo Mitje Smrekarja, ki pa pravi, da je prav Vitez želel uglasbiti sonete, "tako da bi bili njihovi prevodi malo izpostavljeni. Pet pesmi temelji na istem sonetu v različnih prevodih v različnih jezikih in različnih prevodih v istih jezikih."

Vitez, ki je izbral uglasbene sonete, je "izbor je skušal zajeti iz obeh delov Shakespearjevih sonetov; najprej iz prvega, obširnejšega, verjetno namenjenega moškemu, in drugega, namenjenega temni gospe". Pri tem je bil pozoren tudi na to, da se je "skozi izbrane sonete oblikovala neka pripoved, ker te sonete vidim kot dolgo zgodbo o zelo preprosti stvari, razmerju med dvema človekoma. Prav zaradi tega sva z Mitjo pritegnila k sodelovanju Borisa Cavazzo in Urško Taufer, ki s svojo interpretativno močjo, ki izhajata iz interpretativnih izkušenj in talenta." Ob tem avtor izbora pravi, da niso šli v pretirano gledališčenje ali dramsko naracijo, temveč so ustvarili neke vrste dramaturgiran koncert.

Izogibanje tipični popobliki
Skladatelj se je med drugim moral spoprijeti tudi s tem, da je sonet v glasbi sonata, ki pa je najbolj primerljiva s popobliko kitica - referen - bridge (predrefren), kar pa je osnova za večino popkomadov. Temu se je Vrhovnik Smrekar želel izogniti, kar je naredil tako, da je znotraj sonetne oblike zbral od dva do štiri verze za referen. Ob tem pa pravi, da ga je "zanimalo, kako se da isto besedilo z isto zgodbo pretopiti v glasbo na precej različne načine in s tem v samem besedilu vedno znova izpostaviti nekaj novega".

Ljubezen, edini perpetuum mobile
Primož Vitez se je natančno poglobil v svet Shakespearjevih sonetov in njegovih prevodov, ki sta jih v slovenščini naredila Janez Menart in Srečko Fišer, in je spoznal, da so Shakespearovi soneti nastali na variacijo ene same teme; "razmerje med dvema človekoma" in da gre pravzaprav za 154 variacij na "temo ljubezni v vseh oblikah, vseh vrst, skratka ljubezni, ki, kot Shakespeare pravi v Sonetu 116, ne pozna zadržkov. To je tisto, kar žene človeštvo na mikroravni; to, kar žene odnos med dvema človekoma, je hkrati tisto, kar žene človeštvo na splošno."

Iz tega principa sta nato z Mitjem Smrekarjem skovala uglasbitev in izbrala sonete, ki so pri skladanju omogočali princip variacije. "Zato sva se na koncu tudi odločila, da sva vzela en sonet, najbolj znan in tudi občinstvu najbližji, Sonet 130, v Menartovem prevodu Ne ona nima žametnih oči, ki smo ga naredili v petih izvedbah; v angleškem izvirniku, v portugalščini, v italijanščini in dvakrat v slovenščini, enkrat v Menartovem prevodu in enkrat v mojem prevodu," o procesu nastajanja pravi Primož Vitez.

Jeziki, ki porodijo glasbo
"Nastala sta dva precej različna komada; kar kaže tudi na to, da specifično besedilo generira glasbeno idejo. Različna zvočna podoba jezika spodbudi tudi drugačno glasbo, kar je še opazneje pri drugem jeziku; isti sonet je zaživel popolnoma drugače v italijanščini ali portugalščini. Igrali smo se z značilnostmi jezikov in razlikami med njimi, pri čemer te razlike vplivajo tudi na to, kakšna glasba se porodi iz njih," je tudi povedal Vitez.