Jelena Sitar Cvetko in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik se z japonskim gledališčem pripovedovanja zgodb v slikah v lesenem odru ukvarjata od leta 2013. Na forumu, ki je zaradi epidemije virtualen, sta se že predstavila, v soboto pa bosta imela še spletno predavanje.

Japonska umetnost, ki živi povsod, od Slovenije pa do Mehike
Mednarodni forum kamišibaja, ki poteka vse od lanskega septembra, praznuje raznolikost slogov, prizorišč in izvedb z vsega sveta. V okviru foruma so prikazani različni videoposnetki in spletni seminarji. Predstavljeni pa so tudi umetniki, ki delijo nasvete in tehnike za ustvarjanje zgodb, kar je lahko v pomoč tako drugim pripovedovalcem pa tudi učiteljem, knjižničarjem in staršem. Udeleženci foruma, ki se bo sklenil 29. maja, se bodo tako lahko seznanili s posebnostmi kamišibaja na Japonskem, v Južni Ameriki, Mehiki, Avstraliji in Sloveniji.

Slovenci gojimo avtorski kamišibaj
Jelena Sitar Cvetko in Igor Cvetko veljata za pionirja te gledališke zvrsti na slovenskih tleh. Kot lutkarja, režiserja, dramaturga se s to umetniško zvrstjo ukvarjata že skoraj desetletje, ob čemer poudarjata, da smo "Slovenci v tej umetnosti posebni, saj v nasprotju z drugimi ustvarjalci sami izdelujemo ilustracije in gojimo avtorski kamišibaj", so njune besede povzeli na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer Jelena Cvetko Sitar deluje kot izredna profesorica.

"Kamišibaj je v Sloveniji postal prava epidemija. Ljudem vseh generacij in iz različnih okolij pomaga prisluhniti sebi in jih na način umetnosti povezovati z drugimi," piše na spletni strani Gledališča Zapik.

Igor in Jelena, ki ju v Piranu kličejo gospod in gospa Kamišibaj, kamišibajkarji pa 'ata' in 'mama' slovenskega kamišibaja, do danes izobrazila več kot 500 kamišibajkarjev, ki so jedro slovenskega kamišibajskega gibanja.