Film Ex Machina je bil na podelitvi oskarjev leta 2016 nominiran za dva oskarja; na koncu je dobil samo tistega za vizualne učinke (in premagal Epizodo VII Vojne zvezd). Foto: IMDb
Film Ex Machina je bil na podelitvi oskarjev leta 2016 nominiran za dva oskarja; na koncu je dobil samo tistega za vizualne učinke (in premagal Epizodo VII Vojne zvezd). Foto: IMDb

Štiri zaporedne sobotne večere v septembru in oktobru si boste malo pred enajsto zvečer v okviru Sedmega pečata na prvem programu Televizije Slovenija ogledali filme Ex machina (2015), Poročilo z Evrope (2013), Življenje v vesolju (2018) in Z kot Zachariah (2015). Dva od njih sta zasidrana na Zemlji, dva se odvijata v globini vesolja; v enem mora človeštvo postaviti nove temelje po uničenju znanega sveta, drugje išče dokaze o obstoju življenja na Jupitru. Kot rdeča nit se vedno znova oblikuje tema humanizma in krhkosti našega obstoja v precepu med ravnodušnim osončjem in razčlovečenim svetom.

V drugem desetletju tretjega tisočletja smo bili priča izjemni generaciji znanstvenofantastičnih filmov, med katere lahko štejemo Gravitacijo Alfonsa Cuarona, Prihod in Iztrebljevalec 2049 Denisa Villeneuva, Medzvezdje Christopherja Nolana in še mnoge druge, ugotavlja urednica filmskega programa na Televiziji Slovenija Ivana Novak, ki pripravlja podkast PodKino. V njem sva se pogovarjali o univerzalnih temah, ki jih znanstvena fantastika odpira v 21. stoletju, o presečišču žanra in avtorskega filma, o svojih najljubših filmih in seveda predvsem o vseh štirih celovečercih Sedmega pečata. Vabljeni k poslušanju.

PodKino: Sodobni znanstvenofantastični film

V nadaljevanju pa še nekaj besed o vsakem od predstavljenih filmov.

18. 9. ob 22.45, TV SLO 1
Ex machina in seksizem v transhumanističnem svetu

Prvi film tokratnega Sedmega pečata je tudi njegov najodmevnejši: dramo Ex machina, režijski prvenec Britanca Alexa Garlanda, je kritiška srenja takoj po izidu uvrstila v kanon najprovokativnejših filmov o umetni inteligenci – v panteon, ki mu vlada kanonska Odiseja v vesolju. Tko kot vsi najboljši znanstvenofantastični filmi tudi Ex machina pod pretvezo zaziranja v prihodnost proučuje predvsem naš tukaj in zdaj; Garlanda bolj kot tehnologija umetne inteligence zanimajo mehanizmi človeškega duha in nujnost neke druge, čustvene inteligence. Ker zna v bitki med strojem in človekom pokazati empatijo tako do človeške kot tudi do (prihajajoče?) androidne rase, je Ex machina presenetljivo večplastna psihološka srhljivka.

Alex Garland je film po lastnih besedah postavil v čas
Alex Garland je film po lastnih besedah postavil v čas "približno deset minut v prihodnost". "Če bi pri Googlu ali Apple jutri razglasili, da so sestavili Avo, bi bili vsi presenečeni – ampak ne tako zelo presenečeni." Foto: IMDb

Dogajanje je zamejeno na odročno raziskovalno ustanovo, ki je obenem dom tehnološkega tajkuna Nathana Batemana (Oscar Isaac). V njegovi gorski osami ga obišče Caleb Smith (Domnhall Gleeson), introvertiran programer v dvajsetih, ki verjame pretvezi, da ga je za to čast izbral žreb v nagradni igri. A izkaže se, da ni prišel samo na obisk: Nathan potrebuje nekoga, ki bo preizkusil njegovo novo obsesijo, robota z umetno inteligenco, ki ga je poimenoval Ava (Alicia Vikander). Napetost med moškima, ki deloma izvira iz neenakosti razmerja moči med njima, bi lahko rezal z nožem, a Caleb na predlog vseeno pristane. Nastopil bo kot človeški komponent Turingovega preizkusa; v pogovoru z Avo bo ugotavljal, kako prepričljiva je kot človeško bitje – pa čeprav razgaljeno žičevje njene notranjosti, le na mestih zakrito z umetno kožo, že na prvi pogled razkriva, da ni iz krvi in mesa.

Grozljivka, ki se med drugim naslanja na simboliko rajskega vrta in drevesa spoznanja, je (zavesten) odraz toksičnosti tehnološke industrije, v kateri uspevajo predvsem moški. Tragični razplet nakazuje razkol med osrednjima likoma: Nathan, alfa samec Silikonske doline, je do svojega magnum opusa prišel po etično sporni poti (s črpanjem podatkov uporabnikov spletnega brskalnika) in ženske dojema na dobesedno popredmeten način, kot svojo robotsko last. Caleb je ranljiv in zasanjan samotar, ki je že v madih letih izgubil starše in očitno hrepeni po bližini – jasno je, da bo Avo tako rekoč od prvega trenutka naprej sprejel za "resnično". In ker družba mlade ženske rada tlači v predalčke, bo Caleb Avo razumel kot nemočno "princesko v stiski“, sebe pa kot njenega junaškega rešitelja.

Nathanova futuristična vila se poigrava z zabrisovanjem mej med notranjostjo in zunanjostjo, naravnim in umetnim. Resnična lokacija je bila na Norveškem. Foto: IMDb
Nathanova futuristična vila se poigrava z zabrisovanjem mej med notranjostjo in zunanjostjo, naravnim in umetnim. Resnična lokacija je bila na Norveškem. Foto: IMDb

Bolj kot zgodba o dejanski eksistencialni grožnji, ki bi jo lahko umetna inteligenca predstavljala za človeka, je Ex machina razgaljenje moške fantazije o ubogljivi, robotski seksualni sužnji in ubeseditev tihega strahu: Kaj se zgodi, ko si sužnje sklenejo izboriti svojo svobodo? Čeprav je Garland ponudil komentar dodeljenih družbenih vlog, pa tudi sam pade v svojo past: zgovorno je, da se mora Ava, strojna inteligenca brez resničnega spola in najpametnejši um v zgodbi, za zmago še vedno nasloniti na manipuliranje s spolnostjo. Kubrickovemu HAL-u tega ni bilo treba početi. Ava je, tako Pris v Iztrebljevalcu Ridleyja Scotta in Samantha v filmu Ona Spika Joneza, samo še en primer na dolgem seznamu hollywoodskega ukalupljenega pogleda na presek umetne inteligence in spola.

Ex machina

Originalni naslov: Ex machina
Leto produkcije: 2015
Država: Velika Britanija
Žanr: znanstvenofantastični film
Režija: Alex Garland
Scenarij: Alex Garland
Igrajo: Alicia Vikander, Domhnall Gleeson, Oscar Isaac, Sonoya Mizuno

25. 9. 2021 ob 22.45, TV SLO 1
Poročilo z Evrope: je znanstveni purizem v znanstveni fantastiki mogoč?

Znanstvena fantastika se kljub skoraj neizčrpni zakladnici neodgovorjenih vprašanj in hipotetičnih situacij vedno znova vrača h klasični zagati: v vesolju skoraj zagotovo nismo sami. Kaj nas čaka, če ob morebitnem srečanju z življenjem onkraj tega planeta ne bo šlo vse po naših načrtih? V jedru Poročila z Evrope je razmislek o človekovi žeji po znanju, ki našemu minljivemu življenju vdihuje presežno dimenzijo. Z besedami ene od članic posadke: "Koliko je eno življenje vredno v primerjavi z vsem, kar se lahko še naučimo?" Drugače povedano: Ali pri nevarnih odpravah obet znanstvenega odkritja odtehta ogromno osebno tveganje?

Poročilo z Evrope je nizkoproračunski znanstvenofantastični film, posnet v neodvisni produkciji. Neupravičeno spregledan v prejšnjem desetletju, ko so ga v kinematografih zasenčili bolj oglaševani filmi velikih studiev. A počasi si pridobiva status kultnega filma. Foto: MMC RTV SLO
Poročilo z Evrope je nizkoproračunski znanstvenofantastični film, posnet v neodvisni produkciji. Neupravičeno spregledan v prejšnjem desetletju, ko so ga v kinematografih zasenčili bolj oglaševani filmi velikih studiev. A počasi si pridobiva status kultnega filma. Foto: MMC RTV SLO

Poročilo z Evrope svoje teme črpa iz klasikov žanra, kakršna je Osmi potnik Ridleya Scotta (in celo po krivem zasmehovani Prometej), a jih poskuša zasidrati v znanstveni realizem. Vznemirljiv je že podatek, da je v filmu režiserja Sebastiána Cordera zasebna vesoljska odprava namenjena na Jupitrovo luno Evropo, za katero se je (po snemanju!) izkazalo, da pod ledom res skriva ocean – idealno okolje za nastanek življenja.

Nizkoproračunska produkcija uporabi prijem "najdenih posnetkov", ki nam je bolj domač iz žanra grozljivk. Mednarodna ekipa šestih astronavtov pol leta po odrivu od Zemlje zaradi solarne nevihte izgubi stik z domačim planetom. Odločijo se, da bodo začrtano pot proti Jupitru nadaljevali v upanju, da bodo svoje izsledke najpozneje ob vrnitvi lahko predali nadzornemu centru. Poročilo z Evrope se v uvodni etapi posveti banalnim detajlom preživetja v vesolju: člani ekipe preganjajo dolgčas, preigravajo trivialne pogovore, snemajo videodnevnike za svojce, telovadijo na sobnih kolesih in izvajajo rutinske preglede opreme. Monotonija njhovega vsakdana je naturalističen portret osamljenosti v veliki praznini, pa tudi priložnost, da se na posamezne like navežemo, preden se znajdejo v resni nevarnosti. Izkaže se namreč, da se da v vesolju umreti na vsaj tisoč načinov, in večina od njih je veliko bolj prozaična od tega, da te požre na krovu skriti ksenomorf. Obenem film ne zapravlja časa z nepotrebnimi obvodi, kot so romance na krovu, skrivni saboterji v ekipi ali avtokratski kapetan; člani posadke so profesionalci, uigrana ekipa, v kateri nihče ne sili v ospredje.

Film se poigrava s premiso
Film se poigrava s premiso "najdenih posnetkov", s pomočjo znanstvenikov na Zemlji ugotavljajo, kaj se je zgodilo z ekipo zasebne odprave na Jupitrovo luno. Foto: IMDb

Veliko bi se dalo povedati o osupljivem zadnjem prizoru filma, ki na prvi pogled bliskovito spremeni ton cele zgodbe in jo približa klasičnim filmom o pošastih. Tak konec marsikomu ne bo všeč, a morda je edina logična nadgradnja "ljubezenskega pisma znanosti", kot je Cordero poimenoval svoj projekt: poklon človekovemu vztrajnemu iskanju odgovorov, ne glede na posledice. Poročilo z Evrope je morda edini film, ki na brutalen način enega za drugim ubija svoje protagoniste, a se kljub temu zaključi v upajočem tonu, z grenkosladko hvalnico človeštvu.

Poročilo z Evrope

Originalni naslov: Europa Report
Leto produkcije: 2013
Država: ZDA
Žanr: znanstvenofantastični film
Režija: Sebastián Cordero
Scenarij: Philip Gelatt
Igrajo: Sharlto Copley, Michael Nyqvist, Christian Camargo, Anamaria Marinca

"Ne gre toliko za znanstveno fantastiko kot za zgodbo o nežnosti v vesolju. Film govori o zaupanju, zvestobi in iskrenosti. Vem, da so moji filmi lahko brutalni in nasilni, ampak mislim, da je Visoka družba eden mojih najtoplejših." – Claire Denis. Foto: MMC RTV SLO

2. 10. 2021
Življenje v vesolju: zaporniška kolonija med zvezdami
Brez dvoma najkompleksnejši film četverice, Življenje v vesolju francoske cineastke Claire Denis, je primer umetnine, ki stalne obsesije in tematike določenega avtorja prenese v polje znanstvenofantastičnega filma.

Čeprav se Denis tako vizualno kot idejno naslanja na Stanleyja Kubricka (Odiseja v vesolju) in Andreja Tarkovskega (Solaris, Stalker), Življenje v vesolju nosi njen nezamenljivi avtorski pečat – razmislek o bolečini, telesnosti, uničujoči sili avtoritarnosti in življenju posameznikov na robu. Čeprav je prvič v karieri posnela film v angleščini (in to celo z nekdanjo najstniško senzacijo Robertom Pattinsonom na čelu), Claire Denis očitno ni čutila potrebe, da bi ga naredila lažje prebavljivega in razumljivega za občinstvo.

Film smo pred nekaj leti na festivalu Liffe gledali pod naslovom Visoka družba. Foto: LIFFe
Film smo pred nekaj leti na festivalu Liffe gledali pod naslovom Visoka družba. Foto: LIFFe

Življenje v vesolju torej ni klasična vesoljska opereta, kar nakazuje že odsotnost zloščenega futurizma in zaobljenih linij, ki jih povezujemo z žanrom. Namesto tega se znajdemo na okornem, škatlastem plovilu, globoko v vesolju, daleč onkraj meja našega osončja. (Pri vizualnem konceptu filma je sodeloval dansko-islandski umetnik Olafur Eliasson). Edina prebivalca te vesoljske postaje sta Monte (Robert Pattinson) in njegova novorojenka Willow. Od kod se je vzel dojenček v tem opustelem okolju in kje je njegova mama? Zgodbo sestavimo iz spominskih prebliskov: Monte je bil član nekakšnega nesuperjunaškega "odreda odpisanih", skupinice zapornikov, ki jih je znanost izza zapahov potegnila za posebno misijo. Takrat jim ni seveda nihče povedal, da je njihova vozovnica v vesolje samo enosmerna. V tej vesoljski različici zapora so oropani osebne svobode, tudi, kar se tiče reproduktivnih pravic. Edina znanstvenica in de facto vodja odprave, dr. Dibs (Juliette Binoche), na zapornicah izvaja program neprostovoljnih oploditev. Večina zarodkov in otrok ne preživi, a jasno je, da se bodo morali razmnoževati, če hoče ladja kdaj doseči svoj cilj (najbližjo črno luknjo) z živo posadko na krovu.

Juliette Binoche je
Juliette Binoche je "neuradna ikona" letošnjega festivala. Na fotografiji je prizor iz filma Visoka družba režiserke Claire Dennis, v katerem nastopa ob Robertu Pattinsonu. Foto: MMC RTV SLO

Življenje v vesolju noče biti linearen pretres aktualnih problematik skozi filter futuristične distopije; režiserko bolj zanima diametralno nasprotje prihodnosti – primarni strahovi, temelji civilizacije, tabuji in transgresija. Kdo ima pravico odločati, katera življenja so dragocena in katera potrošna roba? Ali omejitve in prepovedi človeške družbe še veljajo, ko se prestavimo onkraj znanih meja človeštva? Kakšno so lahko orodja prisile, če prihodnost sploh ne obstaja?

Čeprav je zgodba poseljena z nasilnimi, eksplozivnimi in skrajno seksualiziranimi osebki, ki so drug drugemu nevarni, je težko spregledati, koliko humanizma in naklonjenosti do svojih protagonistov premore Claire Denis. S pomočjo ganjive glasbene podlage, ki jo je zložil Stuart Staples iz skupine Tindersticks, ujame samo esenco človeštva: osamljeni posamezniki se naprezajo za trohico upanja v brezupni, na propad obsojeni situaciji.

Življenje v vesolju

Originalni naslov: High Life
Leto produkcije: 2018
Država: koprodukcija
Žanr: znanstvenofantastični film
Režija: Claire Denis
Scenarij: Claire Denis, Jean-Pol Fargeau, Geoff Cox
Igrajo: Robert Pattinson, Juliette Binoche, André Benjamin, Lars Eidinger

Z kot Zachariah se poigrava z vprašanji regeneracije človeka in rekonstrukcije družbe po vseobsegajoči katastrofi. Foto: IMDb
Z kot Zachariah se poigrava z vprašanji regeneracije človeka in rekonstrukcije družbe po vseobsegajoči katastrofi. Foto: IMDb

9.10.2021

Z kot Zachariah: Rajski vrt za Evo in dva Adama
"Za neke v ogenj svet bo izginil, / za druge v led," v svoji najslavnejši pesmi leta 1920 zapisal ameriški pesnik Robert Frost. Sto let pozneje lahko to dvojnost parafraziramo v neskončna ugibanja o tem, ali bo za svet ob neizogibni kataklizmi usoden virus, okoljske spremembe, jedrska vojna ali pa morda kombinacija vsega naštetega. Tovrstna morbidna ugibanja so v filmih postala že žanrski obrazec – in režiser Craig Zobel, ki ga danes poznamo predvsem po odlični seriji Mare iz Easttowna, je v ekipi, ki stavi na jedrsko vojno.

Tudi če filmi (p)o apokalipsi niso vaš priljubljeni žanr, drame Z kot Zachariah ni treba odpisati že vnaprej. Film, ki je nastal po predlogi istoimenskega mladinskega romana iz sredine sedemdesetih let, ne prinaša vizij zombijevskih vojn ali darwinovske gonje za preživetje, kakršno je v Cesti naslikal Cormac McCarthy. Distopična melodrama načenja vprašanje o zgradnji po koncu sveta: bi znalo človeštvo civilizacijo postaviti na trdnejših temeljih, če bi dobilo še eno priložnost?

Dogajanje je postavljeno v Apalaško gorovje na vzhodu ZDA, v resnici pa so film snemali na Novi Zelandiji. Foto: IMDb
Dogajanje je postavljeno v Apalaško gorovje na vzhodu ZDA, v resnici pa so film snemali na Novi Zelandiji. Foto: IMDb

Eno je gotovo: tudi po koncu sveta še vedno obstaja Bog. To vsaj verjame Ann (Margot Robbie), pobožna pridigarjeva hčerka, ki se skozi življenje prebija sama. Idilična dolina, v kateri živi, je bila po nekem čudežu obvarovana pred radioaktivnim sevanjem, usodnim za preostanek človeštva. Čeprav Ann ne računa zares, da bo še kdaj videla kako živo bitje razen svojega psa, nekega dne ob cesti naleti na izčrpanega možaka v srednjih letih (Chiwetel Ejiofor). Gospod Loomis je znanstvenik, ki je konec sveta preživel v podzemnem laboratoriju in moli k drugemu Bogu – bogu znanosti. Čeprav bi si bila težko bolj različna, Ann oslabelega Loomisa, ki ga je skoraj pokončala radiacijska bolezen, spravi nazaj na noge in hitro do njega razvije tudi nežnejša čustva. (Ali pa samo čuti dolžnost, da v bibličnem duhu poskrbi za zametek novega človeštva? Na to najbrž ne bi znala odgovoriti niti ona sama.)

John Loomis v Annini knjižnici najde prvo iz serije bibličnih knjig za otroke, A kot Adam. Če je bil Adam prvi človek, se Loomisu tako zdi, da je on zadnji. Foto: IMDb
John Loomis v Annini knjižnici najde prvo iz serije bibličnih knjig za otroke, A kot Adam. Če je bil Adam prvi človek, se Loomisu tako zdi, da je on zadnji. Foto: IMDb

A še preden se lahko ljubezen zares razvije, se v tem provizoričnem raju pojavi še en Adam: bogaboječ, klen – in od Loomisa precej mlajši – Caleb (Chris Pine). Ljubezenski trikotnik, v katerega drvijo naši protagonisti, se formira okrog vprašanj duhovnosti, hrepenenja in da, rase. Človeštvo je sposobno ogromnih dosežkov, sugerira Z kot Zachariah (Loomis in Caleb zgradita vodni mlin in z njim proizvajata elektriko), a bo prej ali slej vedno našlo nove načine samouničenja. Nezaupanje in sebičnost sta vpisana v matrico človeške narave, zato je naš propad neizogiben. V duhu Geneze, ki je očitno navdahnila zgodbo, je celo jasno podana implikacija, da sta za človekov izgon iz raja (seveda!) krivi ženska nestanovitnost in šibkost ...

Zobel je mojster dokumentiranja neverbalne komunikacije in subtilnih bojev za premoč. Odsotnost vsake predzgodbe ali širše slike sveta pomaga ustvarjati vzdušje utesnjenosti in paranoje, pa čeprav je bil film posnet v čudoviti naravi Nove Zelandije.

Z kot Zachariah

Originalni naslov: Z For Zachariah
Leto produkcije: 2015
Država: koprodukcija
Žanr: znanstvenofantastični film
Režija: Craig Zobel
Scenarij: Nissar Modi po knjigi Roberta C. O'Briena
Igrajo: Chiwetel Ejiofor, Chris Pine, Margot Robbie

Sedmi pečat: ob sobotah zvečer na TV SLO 1