V slovensko-nemški zbirki kratkih fragmentarnih zapisov iz leta 2019 z naslovom Rob krožnika in obzorje se Feinig na zanimiv način sprašuje, kako oseba, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še lahko ostane človek. Njegov "glavni junak" namreč v hotelu Raj dan za dnem pomiva posodo in skuša kljub enoličnemu delu ohraniti osebno integriteto in notranjo svobodo. V primerjavi z njim je Feinigov novi protagonist v knjigi z lapidarnim naslovom 374 samo še številka, saj je izvržen iz delovnega procesa. Na uradu za zaposlitev išče novo delo.

Stefan Feinig ve, o čem piše, usodo brezposelnosti je izkusil na lastni koži. Po maturi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral anglistiko, amerikanistiko in publicistiko in se na različne načine prebijal skozi življenje. Med študijem je delal kot svobodni sodelavec pri radiu, bil je asistent filmske produkcije, prevajalec, novinar, znanstveni lektor, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov in detektiv za izgubljene živali na Dunaju. Marca 2020, na začetku pandemije covida, je službo izgubil. Ve, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti nezaposlen. V tem posebnem literarnem delu pripoveduje o usodi številnih brezposelnih. "Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom," piše.

Koroški pisatelj, ki živi na Dunaju, je delo v podnaslovu označil kot "poem". Besedilo je napisano v obliki nekakšne komorne igre s številnimi dialogi in notranjimi monologi z meditativnimi ugotovitvami, ki govorijo o človekovi ranljivosti, razočaranjih in željah, ki pa se le redko izpolnijo.

374 je ostra kritika neoliberalnega družbenega sistema, ki brezposelnega človeka omejuje na golo številko. V obdobju pandemije, ki je povzročila veliko brezposelnost, je knjiga še posebno aktualna. Na stodvajsetih straneh so nanizana tematsko povezana besedila, ki pa nikoli ne presežejo ene strani. Avtor s ponotranjeno vztrajnostjo obkroža eno in isto temo, čakanje brezposelnega s številko 374 pred zaprtimi vrati. Vsako besedilo, ki bi ga lahko imenovali sporočilo v literarizirani obliki, se vedno in dosledno konča s številko 374. Je kot pika na i, ki ustvari posebno notranjo melodijo.

Pripoved o človeku, ki v uradu za delo čaka in upa, da bo imel srečo, se stopnjuje v dramatične razsežnosti. Ubogi literarni lik se bojuje sam s sabo, obtožuje sebe in družbo in obupuje. Avtor je v protagonistovo psiho posvetil na različne načine. Pronicljivo niza besedo za besedo, stavek za stavkom in plete literarno tkivo o mučnem čakanju.

Feinigov protagonist oziroma figura s številko 374 se zaplete v raztrgan razgovor s sosedom s številko 375, obremenjenem z enako usodo. Nobeden od njiju ni junak, toda številka 375 je kot alkoholik še večja zguba brez prave perspektive. Je negacija zgodbe o uspehu.

Glede na subverzivno temo je Stefan Feinig svoj literarni projekt prepletel s številnimi vulgarizmi in tako potenciral stisko čakajočih pred zaprtimi vrati. "Kako ti je ime?" vpraša alkoholik glavno osebo dogajanja, vendar ne dobi pravega odgovora. "Nimam imena," odgovori. "Le neka zasrana številka sem!" Kljub temu bi ta nesrečna številka rada doživela nekaj človeško lepega. Solidarnost in bližino sočloveka. "Popolno človečnost morda?" se vpraša. In lapidarno sklene: "Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko." Glavni protagonist ostane dosleden. Feinigovo besedilo se konča v trenutku, ko številka 374 solidarnostno položi roko na ramo številke 375.

Nenehno ponavljanje istih in podobnih besed in besednih sklopov ustvarja poseben ritem in preliva posamezna besedila v premišljeno oblikovano enoto. Delo deluje kot groteskna kritika nekega nedonošenega stanja. Pisatelj ga prikaže kot ogromen kup govna. Pri tem ima tudi ta Feinigova knjiga, tako kot že njegove prejšnje, zanimive posebnosti. V pogovoru z Vincencem Gotthardtom, objavljenem 14. februarja v celovškem tedniku Nedelja, je avtor med drugim izjavil: "Od vsega začetka sem si vsako knjigo zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico." Ni čudno, da je tudi novo knjigo zasnoval večsmerno. V povezavi s Stephko Klaura, ki je besedilo dopolnila s črno-belimi signalnimi risbami, je ob robu glavnega besedila dodal še z roko napisane dopolnilne pripombe. S tem je knjiga dobila posebno vizualno formalno podobo.

Feinigovo literarno delo 374 je po obliki in tudi vsebini nekaj posebnega. V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, avtor ponuja pogled v trde življenjske razmere ljudi, ki so obtičali na robu. Besedilo, ki sega globoko v rane sodobne brezposelnosti, je ostra obtožba družbene realnosti, ki ljudi pretvarja v številke.

Iz oddaje S knjižnega trga.