Akademik Tine Hribar je naslov za delo Ena je groza našel v verzu ene izmed pesmi Srečka Kosovela. Pravzaprav je delo nastajalo 36 let, izhodišče zanj pa je tekst na temo groze, ki je leta 1974 izšel v Problemih.
V knjigi se avtor ukvarja z različnimi grozodejstvi 20. stoletja in našem odnosu do njih v 21. stoletju. Vendar Hribarjeva tematika niso sami dogodki, temveč etični odnos do njih. Ta dogajanja je vezal, čeprav v ozkih izsekih, tudi na celotno svetovno literaturo in filozofijo. V knjigi ni mogel mimo štirih pravrednot človeštva, to so svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo: "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi," pojasnjuje Hribar. Te vrednote je postavil na ozadje svojih spremljanj tega, kako se je skozi desetletja razvijala in spreminjala misel Edvarda Kocbeka in Dušana Pirjevca. "Temeljno izhodišče knjige je, da smrti ni mogoče usmrtiti in da niča ni mogoče uničiti," še pravi Hribar.
Biografija filozofije nekega časa
Knjiga Rüdigerja Safranskega Mojster iz Nemčije je biografija nemškega filozofa Martina Heideggerja in dobrodošel uvod v študij tega največjega in najbolj prevajanega nemškega filozofa 20. stoletja. Po mnenju prevajalca Alfreda Leskovca je lep prikaz časa, v katerem je Heidegger živel, po mnenju Aleša Štegra pa je tudi biografija filozofije nekega časa.
Skozi Heideggerjev življenjepis predstavlja avtor Nemčijo v 20. stoletju, pri tem se je spustil v samo genezo nemškega duha, je na predstavitvi dejal pisec spremne besede Dean Komel. Odlika knjige je po njegovih besedah v tem, da Safranski bralca ne terorizira s svojim videnjem, ampak mu pusti, da si sam ustvari neko podobo. Njena hiba pa je v tem, da je upošteval zgolj nemško recepcijo Heideggerja, ne pa tudi recepcije v Evropi.
Francoski filozof Gilles Deleuze je v delu Kritika in klinika zbral eseje o literaturi. Eden izmed najvplivnejših francoskih filozofov druge polovice 20. stoletja je na sploh veliko pisal o umetnosti, tudi o slikarstvu in filmu. Zanj je značilno posebno dojemanje literature kot neke vrste delirija, knjiga pa je po besedah pisca spremne besede Roka Benčina njegov poskus, kako napisati filozofski roman. Deleuz se pri tem, pravi Benčin, ne sprašuje, kakšen je smisel literarnega dela, saj meni, da je treba njegov smisel šele producirati, ne pa ga iskati. Knjigo je prevedla Suzana Koncut.