"Naslovnica je provokativna, to je posnetek iz leta 1919, takoj po koncu prve svetovne vojne, in samo poglejmo, v kakšnem stanju je bil takrat Aljažev stolp, ki je bil takrat star rosnih 24 let. Danes je star skoraj 130 let in je bistveno boljši. V približno takšnem stanju kot stolp je bilo takrat tudi planinstvo pri nas," je Škodič razkril na nedavni predstavitvi knjige na knjižnem sejmu.

Ravno danes, ko praznujemo mednarodni dan gora, bo Planinska zveza slovesno obeležila 130. obletnico ustanovitve slovenskega planinskega društva, predhodnika Planinske zveze Slovenije. Škodičeva knjiga na podlagi nepričakovano odkritih arhivov na novo osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne, prinaša nazoren opis dejavnosti slovenskega planinskega društva, v ozadju katerih so bila nacionalna trenja vse očitnejša in vse bolj groba, vanje pa avtor domiselno vplete še zgodbo o Triglavu.

Kot je Škodič poudaril v pogovoru z Manco Ogrin, s knjigo ni želel spreminjati planinske zgodovine ali rehabilitirati zasluge ljudi, ki so izginili iz spomina, ker so postali pripadniki sovražnega naroda, ampak je bil njegov cilj zapolniti razpoke v času in zgodovini. "Moramo se postaviti v takratni čas, ko se je to planinstvo razvijalo. Gre za čas avstro-ogrske monarhije, živeli smo v deželi Kranjski in takrat so bile razmere drugačne."

Veliko vlogo pri nastanku knjige je imelo nepričakovano odkritje obsežnega izgubljenega arhiva v Innsbrucku pred dvema letoma. Namreč celoten stari arhiv iz časov Slovenskega planinskega društva je bil uničen v požaru 1958, ko so zagoreli prostori Planinske zveze Slovenije.

Pri prebiranju gradiva avstrijskega arhiva sta moči združila z Marijo Mojco Peternel, germanistko na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani, ki je tudi recenzentka knjige, sama pa je o novih odkritjih izdala dve monografiji.

"Z Mojco sva skupaj iskala podatke, ona o razvoju planinstva na naših tleh, sam pa o kranjski sekciji. Poslali so nama res obsežen material. Najbolj me je presenetilo, da je bila kopica dokumentov sicer v nemščini, vmes pa so bili tudi dokumenti v slovenskem jeziku. Recimo uradni dopis slovenskega planinskega društva, odposlan maja 1893, ki govori o ustanovitvi društva, in da je pristopilo k nemškemu in avstrijskemu društvu." To dejstvo, da je bilo Slovensko planinsko društvo na začetku skoraj tri leta podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva DÖAV, ga je zaradi velikih nacionalnih teženj v tistem obdobju zelo presenetilo, saj predtem ni bilo znano.

Nacionalne težnje so se v 2. polovici 19. stoletja začele torej razplamtevati tudi v gorah, čeprav takrat ne slovenski ne nemški planinci na Kranjskem še niso bili organizirani v društvo. Prva koča pod Triglavom, rekli so ji tudi Triglavski tempelj, je bila postavljena leta 1871 na Prodih, v bližini današnjega doma Planika, pri njeni gradnji pa so združili moči Triglavski prijatelji iz Bohinja in ljubljanski Prijatelji gora, prostovoljne prispevke so dali tako planinci slovenskega kot nemškega rodu. Kočo je ob finančni koordinaciji Otomarja Bamberga postavil gorski vodnik Jože Škantar Šest s sinom Lovrencem, a je že čez štiri leta postala neuporabna, potem ko je bilo prekinjeno sodelovanje med Bohinjem in Ljubljano. Šestova sta jo potem leta 1880 znova popravila.

Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1893 v Ljubljani, že predtem pa je tu skoraj 20 let delovalo nemško-avstrijsko društvo. Na območju Kranjske in širše se je organizirano planinstvo namreč uradno pojavilo eno leto po tem, ko je bilo ustanovljeno združeno Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DÖAV). Tako je bila leta 1874 v Ljubljani ustanovljena Kranjska sekcija, takrat še nacionalno neobremenjena, že nekaj let pozneje pa z vzponom nacionalizma v na novo obujeni kranjski sekciji ni bilo več prostora za tiste, ki so se opredeljevali za Slovence. Njen motor je bil Dragotin Dežman, ki je bil sprva izjemno narodno zaveden, v kasnejših letih pa je goreče prestopil v nemški tabor. "Dežman je postal prototip narodnega odpadnika," je dejal Škodič.

Nacionalne težnje so v naslednjih desetletjih botrovale vse ostrejšemu boju tudi v gorah, kamor so vse pogosteje hodili meščani in drugi, ki so želeli odkrivati lepe razglede. V gore so tako pogosteje začeli zahajati nemški prebivalci Kranjske, ki so gradili svoje koče, pa tudi že slovenski pohodniki.

Klub Pipa: naredili bomo svoje društvo

Konec 19. stoletja so se napetosti na osnovi nacionalne pripadnosti v družbi kazale vse jasneje. Pomemben mejnik v organiziranju slovenskega planinstva predstavlja ustanovitev kluba Pipa leta 1892 v Ljubljani. Kot navaja Škodič, so si kmalu zadali nalogo ustanoviti Slovensko planinsko društvo, saj jih je jezilo, da so Nemci postavljali v naših gorah koče, poti in table v nemščini. Leto kasneje je tako bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, ki je bilo član avstrijskega dela Alpenvereina in ne nemškega. V Kranjski sekciji so menili, da bo društvo muha enodnevnica, a so se močno ušteli.

Ob tem opomin na zanimivo dejstvo: Hrvati so svoje planinsko društvo dobili že leta 1874, torej skoraj 20 let pred nami, kar je bila v veliki meri zasluga Johannesa Frischaufa, po katerem nosi ime dom na Okrešlju.

Že naslednje leto je Slovenskemu planinskemu društvu uspelo zgraditi prvo planinsko zavetišče, Orožnovo kočo na planini Lisec pod vrhom Črne prsti, imenovano po prvemu načelniku društva Franu Orožnu. Nemci so bili ogorčeni. Še isto leto so postavili tudi Kocbekovo kočo pod Ojstrico, dve leti kasneje pa je Jakob Aljaž postavil Aljažev stolp na Triglavu in kmalu je sledila še Aljaževa koča na Kredarici.

Ko se Aljaž razjezi ...

Aljažev stolp je izdelal kleparski mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, izdelal ga je v več delih, ki so jih z vlakom prepeljali do Mojstrane, od tam pa jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na očaka. Seveda ni šlo brez težav: po postavitvi so sledile nemške pritožbe, a so jih vse izgubili.

Kot je znano, je v Dežmanovi koči na dan, ko so postavljali Aljažev stolp na Triglavu, oskrbnik Johannes Vilman dejal, da zanje ne bi bilo prostora v koči, če bi bili tam Nemci. To je Aljaža tako razjarilo, da se je odločil, da bo pod Triglavom postavil slovensko kočo, kar se je potem res zgodilo. Kot navaja Škodiš, je Aljaž kasneje računal, da je na vrh Triglava v letih 1860–65 v enem letu prišlo od tri do pet ljudi, v letu 1912 pa že med 1000 in 1300. Gorski svet je začel osvajati širše množice.

Škodič v knjigi opisuje tudi velikopotezne želje glede železnice do Triglava. Aljaž je v Planinskem vestniku leta 1897 namreč objavil svojo vizijo dogajanja na Triglavu v prihodnosti: sanjal je, da bo nekoč na vrhu Triglava stal hotel, do njega pa bo vozil električni vlak. Dejansko se je kasneje po odprtju Bohinjske proge leta 1906 porodila ideja o turistični železnici na Triglav. Nikoli uresničeni projekt je izdelal Fritz Steiner, cesarsko-kraljevi konstruktov na visoki tehnični šoli v Pragi, pestro dogajanje na tem področju strne Škodič.

Kar je za razvoj planinstva v Julijskih Alpah pomenil Aljaž, je bil v Kamniško-Savinjskih Alpah Fran Kocbek. Ne le da je odkrival vršace, temveč je dal zgraditi več planinskih koč, tudi prve tri sploh na tem območju. Stale so pod Kokrškim sedlom, na Okrešlju in na Korošici. Bil je velik prijatelj s Frischaufom, ki mu je bil pravi mentor. Njuno plodno sodelovanje je med drugim privedlo do izgradnje še več koč.

Za marsikaterega divjega lovca je bil pohodnik le vir denarja

Če govorimo o začetkih planinstva na naših tleh, so imeli pomembno vlogo tudi lovci in gorski vodniki, običajno so bili to kmetje ali domačini, ki so dobro poznali določeno območje. Kot hudomušno zapiše Škodič, so bili številni vodniki precej nabriti, njihov glavni cilj, običajno je šlo za tujce, ki so želeli spremstvo, pa je bil napolniti si žepe. "Nobena redkost ni bila, če so vodniki, ki niso imeli posebne motivacije za večdnevno lazenje po gorah, v medsebojnem dogovoru s pripovedovanjem o grozljivih nevarnostih in silnih prepadih toliko prestrašili turista, da je opustil misel na nadaljevanje in prosil za predčasno vrnitev v dolino – čeprav je vnaprej plačal za celotno pot." Z boljšo organizacijo planincev pa je tudi delo vodnika dobilo drugačno vsebino in so taki incidenti postali le redkost.

V knjigi Škodič oriše tudi življenja številnih mož, katerih imena so še dandanes močno povezana z gorami, med njimi so Valentin Stanič, Henrik Tuma, Julius Kugy, Jakob Aljaž in Fran Tominšek, če jih naštejemo le nekaj. Kugy in Tuma sta delovala v istem času, v gorah so ju vodili isti vodniki, oba sta veliko predavala in objavljala. "Kljub naštetim podobnostim sta si bila različna, da bi skoraj ne mogla biti bolj. Vendar o Tumi danes na splošno vemo precej manj kot o Kugyju. Slednji si je med slovenskimi planinci ustvaril velik ugled in spoštovanje, čeprav se kljub slovenskim koreninam nikoli ni opredelil kot Slovenec. ("Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec.") Nasprotno je bil Tuma velik narodnjak, ki pa mu sodobniki in sonarodnjaki niso hoteli dati priznanja, kakršnega bi si zaslužil," je zapisal.

V zadnjem delu knjige se Škodič posveti razvoju alpinizma. Kar neverjetno se zdi, da je bilo vodstvo Slovenskega planinskega društva do prvih plezalcev zelo odklonilno, v njih so videli predvsem potencialne samomorilce.

Prvi alpinisti, ki so se podali v tako opevano Triglavsko severno steno, so bili iz Avstrije in Nemčije, potem pa so se jim pridružili domačini, tako nemškega kot slovenskega rodu, s Kranjskega. Škodič v tem poglavju opiše vrsto alpinistov, ki so pomembno tvorili mozaik plezalnega osvajanja gora, od Maxa Palouca, Karla Domenigga do Klodwiga Tschada, ki je leta 1911 kot prvi sam ponovil Nemško smer v Severni triglavski steni. "Tschada je bil ena od največjih ugank. Obstaja več njegovih smeri tako v Julijskih Alpah kot Kamniško-Savinjskih Alpah. Sam sem ga poimenoval Supermen iz Ljubljane. Plezal je pred prvo svetovno vojno, potem je pa izginil in zaradi tega ni bilo veliko podatkov. Bil je pol Slovenec, tudi njegovi dnevniki kažejo to, da je pisal tudi slovensko. Pri 14 letih se je skupaj z očetom podal na Triglav in na Grintavec in takoj je ugotovil, da to ni zanj, da hoče več," je o najverjetneje najboljšem alpinistu v tistem obdobju na slovenskih tleh dejal Škodič. Tschada je bil res univerzalen športnik, kasneje je bil namreč tudi plavalec, veslač in skakalec v vodo, potem pa je postal pilot.

Prvi so čez danes imenovano Nemško smer v Triglavski severni steni leta 1906 priplezali Felix König, Hasn Reinl in Karl Domenigg. Dejstvo pa je, da so bili Avstrijci, König in Reinl sta bila Dunajčana, Domenigg je bil po materi Slovenec. Bolj ustrezno ime bi bilo torej Avstrijska smer. Prvi Slovenec, ki je dokumentirano preplezal Severno steno Triglava po Nemški smeri, pa je bil Janez Košir, in sicer leta 1908.

Knjiga pregled začetkov organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne sklene, ko je po koncu vojne Kranjska sekcija prenehala delovati, podobno kot druga nemška društva pri nas, veliko ljubljanskih Nemcev je odšlo iz države, z novo politično ureditvijo pa se je začelo novo poglavje življenja na slovenskih tleh in tudi v gorah.