Slovenka, ki je omenjena na začetku predstave, je Hanna Slak, ki je skupaj z Benjaminom Kriegom za predstavo naredila video. Prav ti videi veliko pripomorejo k temu, da se predstava dvigne nad formo golega dokumentarnega gledališča. Delo Hanne Slak so opazili tudi nemški kritiki in po predstavi v okviru Theatertreffna, je kritik Georg Kasch (Nachtkritik) denimo zapisal, da so ti videi, veliko
Slovenka, ki je omenjena na začetku predstave, je Hanna Slak, ki je skupaj z Benjaminom Kriegom za predstavo naredila video. Prav ti videi veliko pripomorejo k temu, da se predstava dvigne nad formo golega dokumentarnega gledališča. Delo Hanne Slak so opazili tudi nemški kritiki in po predstavi v okviru Theatertreffna, je kritik Georg Kasch (Nachtkritik) denimo zapisal, da so ti videi, veliko "bolj kot zgolj ponazoritev simboli nekega zabrisanega spomina, ki se v njih materializira". Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin
Common Ground, Gorki Theater
Poleg vojne je največ spominov igralcev povezanih s športom in popkulturo, predvsem z jugorockom. Prav ta nekako najbolj oblikuje kolektivni spomin nekdanjih Jugoslovanov. Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin
Gorki Theater, Common Ground
Izraelska režiserka Yael Ronen je predstavo oblikovala skupaj s petimi igralci, ki so bili rojeni v nekdanji Jugoslaviji in ki skozi svojo življenjsko pot in spomine pripovedujejo o krutem koncu neke države. Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin
Yael Ronen
Izraelska režiserka Yael Ronen je ena izmed stalnih režiserk berlinskega gledališča. Ronenovo je že pred prihodom v Gorki zanimalo politično gledališče, in čeprav ustvarja predstave o političnih krizah in konfliktih, v svoje produkcije vedno vnese veliko ironije in humorja. Lahko bi rekli - nomen est omen: Ronen namreč v hebrejščini pomeni vesel. Foto: Gorki Theater/Esra Rotthoff
Common Ground, Gorki Theater
Najnenavadnejša je gotovo zgodba o Mateji Meded in Jasmini Musić. Obe sta del otroštva preživeli v Prijedorju, oče prve je v taborišču Moraska umrl, oče druge je bil vojni zločinec, ki ima na vesti življenja več deset internirancev. V predstavi sta igralki sicer zamenjali svoji vlogi: Jasmina igra Matejo in obratno. Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin
Shermin Langhoff
Shermin Langhoff je bila leta 1969 rojena v Bursi v Turčiji. Ko je leta 2013 prevzela umetniško vodstvo gledališča Gorki Theater, je najprej odpustila skoraj ves igralski ansambel in angažirala igralce, ki so ali sami priseljenci ali pa pripadajo skupini, ki ji v Nemčiji pravijo "mit Migrationshintergrund", torej so potomci priseljencev v Nemčijo. Program Gorki Theatra pa je zasnovala kot program postmigrantskega gledališča. Foto: Gorki Theater/Esra Rotthoff
Angst essen Seele aus, Gorki Theater, rezija: Hakan Savaş Mican
Na festival Theatertreffen, ki ponuja pregled najboljšega gledališča v nemško govorečih območjih, se je uvrstila še ena predstava, in sicer Angst essen Seele aus. Tematski fokus letošnjega festivala je namreč Rainer Werner Fassbinder. Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin
Musa Dagh — Tage des Widerstands, dokumentarni teater Hans-Wernerja Kroesingerja, Gorki Theater
Ob 100. obletnici genocida nad Armenci je Gorki Theater pripravil programski sklop, posvečen temu krutemu dogodku. Poleg razprav in koncertov so na oder postavili tudi prvi roman kakšnega zahodnega pisatelja, ki je obravnaval genocid nad Armenci. Gre za roman Franza Werfla 40 dni Muse Dagh. Foto: Gorki Theater/Esra Rotthoff
Sneg (po motivih romana Sneg Orhana Pamuka), Rezija: Hakan Savaş Mican, Oliver Kontny
Da s svojim konceptom političnega teatra ni udarila mimo in da je bilo še kako prav, da je kljub začetnim kritikam vztrajala pri svojem programu, se je za Labghoffovo izkazalo konec lanskega leta, ko je revija Theater Heute Gorki Theater imenovala za nemško gledališče leta 2014. Foto: Gorki Theater/Ute Langkafel
Common Ground, Gorki Theater, rezija Yael Ronen
Letni operativni proračun Gorki Theatra je 12 milijonov evrov; 80 odstotkov sredstev dobijo od mesta Berlin, ki sicer za kulturo letno nameni 400 milijonov evrov. Foto: Gorki Theater/Thomas Aurin

"

Crvena zvezda postane evropski prvak, Bryan Adams poje Everything I do …, Steffi Graf zmaga v Wimbledonu, Nirvana ravno snema album Nevermind, Slovenija in Hrvaška razglasita samostojnost. Jasmina Musić in Mateja Meded sta stari tri oz. dve leti. Živita v Prijedoru. Leta pozneje se srečata v Nemčiji; na neki gledališki avdiciji. Nobena od njiju očeta ni videla že leta. Jasminin je domnevno umrl v taborišču smrti Omarska, Matejin je tam delal. Je vojni zločinec. Zaradi lepega vedenja so ga po desetih letih izpustili iz zapora v Haagu. "Pobil je 200 ljudi, pa je zaradi vljudnosti po desetih letih zunaj," z gnusom pravi Mateja.
Ta pes je videti res dobro

Ko so najstniki po vsem svetu strmeli v Sharon Stone v filmu Prvinski nagon, se je ravno začelo obleganje Sarajeva. Vernesa Berbo je ugotovila, da rahlo zaudarja; ker se ni oprhala že tedne, saj je bila njihova kopalnica v vidnem polju ostrostrelcev. Ko je peljala psa na sprehod, je srečala starega gospoda, ki je sedel ob robu ceste in pripomnil, da je njen pes prav lep. Da bi bil okusen. Vernesa mu odgovori, da je to vendar član njihove družine. Gospod pripomni, da je bil v Stalingradu in da je tam ugotovil, da so tudi člani družine lahko okusni. Vernesa se ogorčeno obrne, prepričana, da obleganje Sarajeva pač ne bo tako dolgo trajalo.
Še vedno ga je vodila na sprehod in pot na prostem je tvegala tudi, ko so se začele olimpijske igre v Barceloni. Kot še mnogo Sarajevčanov je šla zlat prstan zamenjat za akumulator, na katerega so priključili televizijo, da so lahko gledali slovesnost ob odprtju. Vsi so pričakovali, da vzrok za sentimentalnost gledalcev ne bo le himna Barcelona in spomin na tedaj že pokojnega Freddieja Mercuryja, ki jo je zapel skupaj z Montserrat Caballe, ampak da bo omenjeno tudi obleganje Sarajeva. Ni bilo. Vernesa je ugasnila televizijo in peljala psa na sprehod. Pravzaprav ga je izpustila. Niso mu mogli dati več nič jesti. In tudi k reki ni več šla, ob kateri so se zbirali psi. V njej je pač bila hrana …
Aleksandar Radenković se je vojni izognil. Iz Beograda je v Nemčijo odšel, še preden se je začelo bombardiranje. Ko so v Beogradu tulile sirene, je razmišljal, kaj bi študiral; ni se mogel odločiti, saj ga nič ni kaj dosti zanimalo; ko je njegova družina čakala v vrsti za kruh, je kot mladi stevard potoval po svetu in zapravljal denar za gin; ko so bombe padale na stanovanje njegove družine, ga je najbolj skrbelo to, da njegovi lasje niso videti dovolj dobro. Še danes ima slabo vest.
Šport in jugorock – jedro kolektivnega spomina
Skozi prvo polovico peterica igralcev teatra Gorki, rojena v nekdanji Jugoslaviji, v divjem tempu in fragmentarno, a v kronološkem zaporedju, skozi svoje spomine pripoveduje zgodbo o vojni v nekdanji Jugoslaviji. Podatke o bitkah, žrtvah, taboriščih, obleganjih, prizadevanjih mednarodne skupnosti za rešitev krize ter o svojih spominih prekinjajo podatki o drugih kriznih žariščih devetdesetih let ter drobne 'novice' iz sveta popkulture in športa. In dejansko – šport in popkultura, jugorock pravzaprav, se zdita – poleg čevapčičev – tudi ob koncu predstave tisto, kar nekako najbolj povezuje skupni spomin tudi generacij, ki se osemdesetih, torej zadnjega skupnega desetletja, komajda spomnijo. In tisto, kar tudi ohranja jugonostalgijo.
V Jugoslavijo skupaj z nemškim gejevskim anarhistom
Izraelska režiserka Yael Ronen je predstavo Common Ground, ki je bila kot ena najboljših predstav zadnjega leta povabljena na festival Theatetreffen (gre za festival, ki vsako leto predstavi izbor najboljše gledališke produkcije nemškega govornega območja), zastavila kot raziskavo. Skupaj z ekipo je odpotovala v Sarajevo; in v Prijedor. In zraven je vzela še nemškega igralca Nielsa Bormana, ki v Common Ground, obut v tiste nam z začetka devetdesetih tako znane plastične natikače z belo-modrimi črtami, igra nemškega gejevskega anarhista, ki vztraja, da je treba govoriti nemško; češ da je Gorki teater samodeklarirano postmigrantsko gledališče in da se torej pričakuje od vseh, da bodo govorili nemško; pravilno nemško. Ja, nomen est omen: Ronen v hebrejščini pomeni vesel in predstave Yael Ronen, čeprav se vedno lotevajo težkih političnih tem, so vedno tudi zabavne in polne ironije; pa tudi samoironije, saj njeni igralci govorijo o sebi. Tega v Gorki teatru niti ni tako težko doseči.
Shermin Langhoff – odpustila cel ansambel in naredila postmigrantsko gledališče
Ko je namreč leta 2013 vodenje Gorki Teatra prevzela Shermin Langhoff, v Turčiji rojena nemška režiserka, se je ustrezno novemu konceptu gledališča – postati postmigrantsko gledališče – spremenila tudi igralska zasedba. Langhoffova je odpustila tako rekoč celoten prejšnji ansambel in angažirala nove igralce. Danes je tako skoraj polovica redno zaposlenih igralcev turškega ali afronemškega rodu, veliko pa jih je bilo rojenih tudi v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope. Če k temu dodamo še izraelsko režiserko, katere stari oče je leta 1936, ko so ga med rasnim čiščenjem vrgli z dunajske univerze, odšel v Izrael, in katere oče, intendant izraelskega narodnega gledališča Habima, je mladost preživel v kibucu, je jasno, da lahko 'osebje' Gorki Theatra 'pokrije' kar nekaj aktualnih ali pa s polpreteklo zgodovino političnih kriz.

10 milijonov od 400 gre vendar lahko za (post)migrante
Langhoffova se je sicer zaradi vztrajanja pri radikalnem novem konceptu teatra Gorki morala braniti pred kar nekaj ostrimi kritikami. A vendar je vztrajala, in to ne le zato, ker je poročena z režiserjem Lukasom Langhoffom, ki prihaja iz ene najbolj znamenitih nemških gledaliških družin. Shermin Langhoff pravi, da je popolnoma upravičeno, da mesto, ki za kulturo letno nameni 400 milijonov evrov in v katerem živi več kot pol milijona tujcev iz 160 držav sveta, okrog 10 milijonov nameni za gledališče, ki se ukvarja z migranti, njihovimi potomci in s političnimi problemi, ki so vzrok migrantskih tokov. Gorki Theater je sicer kot druga velika berlinska gledališča odvisno od javnih sredstev. Več kot 80 odstotkov operativnega proračuna, ki sicer znaša 12 milijonov evrov, prihaja iz blagajne mesta Berlin.
Ampak potem ko je revija Theater Heute Gorki Theater lani razglasila za nemško gledališče leta in ko sta se na letošnji Theatertreffen uvrstili kar dve njegovi produkciji (druga je Angst essen Seele aus po besedilu Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki skozi zgodbo o razmerju med mladim maroškim gastarbajterjem in Nemko v zrelih letih govori tudi o še vedno aktualnem sovražnem odnosu do tujcev), je očitno, da je Shermin Langhoff dobila bitko. To je še zapečatil tematski program ob 100. obletnici genocida nad Armenci, ko je Gorki Theater nekaj dni gostil zgodovinarje, pisatelje in politike in ko so na oder postavili Sneg po motivih iz romana Orhana Pamuka z istim naslovom ter predstavo po prelomnem romanu 40 dni Muse Dagha (Die vierzig Tage des Musa Dagh), v katerem je Franz Werfel leta 1933 kot prvi evropski pisatelj popisal grozljive dogodke v Turčiji leta 1915; roman so nacisti prepovedali.

Karadžićev začasni dom v Holiday Innu
Ampak vrnimo se na 'road trip' peterice ex Jugoslovanov, Izraelke in pa tipičnega visokega in svetlolasega Nemca. Cesta je slaba, hrana sijajna, a kaj ko je v Sarajevu še vedno na vsakem koncu videti luknje zaradi strelov ostrostrelcev. Namestijo se v Holiday Innu, iz katerega naj bi Karadžiću zvesti ostrostrelci že na začetku obleganja Sarajeva postrelili veliko demonstrantov. Hotel pa je bil na začetku leta 1992 tudi nekaj časa začasen dom družine Karadžić.
Igralci ne morejo spati. In gredo v bar, kjer jim natakar pripoveduje, da je bila zanj vojna nekakšen čas blaginje. Kupiti res ničesar nisi mogel, a tuji novinarji so plačevali zelo dobro. Večina jih je tako ali tako ves čas bila v hotelu in poročala kar od tod. In veliko so pili.
V Prijedoru dežuje
Pozneje v Prijedorju dežuje. Mateja vidi luč v hiši, kjer je živela kot otrok in kjer morda spet živi njen oče; vojni zločinec torej. Ne upa si potrkati. Jasmina gre v dežju na množično grobišče. Na seznamu je na ducate Mušićev; tudi njen oče. Pred šolo, v kateri so zasliševali internirance, ni nobenega spomenika oziroma je: spomenik padlim srbskim borcem. Jasmina pravi, da je to približno tako, kot če bi na vhodu Auschwitza postavili spomenik padlim nemškim vojakom ali po vojni ustreljenim esesovcem. Gre. Potem grejo domov.
To potovanje se je zares zgodilo. Nihče od udeležencev ni izpolnil nobenega od svojih predhodnih ciljev, nihče ni poiskal družine. Mateja je sicer po telefonu poklicala očeta. A srečala se z njim ne bo. Tudi Jasmina ni obiskala družine, preostankov družine. Jasmina in Mateja sta danes prijateljici; njun boj je omejen na boj za iste vloge. Dejan Bućin, ki je bil ob izbruhu vojne star 6 let in ki je vse šole opravil v Nemčiji, ima dva potna lista. Pravi, da danes tudi zaradi potovanja v Bosno včasih uporabi celo srbskega; predvsem pa ga uporabi vedno, ko se vrača v Nemčijo. Vojna je za vse igralce daleč, spomini pa še vedno blizu. In konča se seveda z glasbo, z jugorockom. Ja, res, zdi se, da sta jugorock in nekdanji športni junaki še vedno tisto, kar obvladuje naš skupni spomin in prevlada spomin na vojno.
Težko si predstavljam, kako Common Ground doživlja nemško občinstvo, čeprav so bile vse kritike sijajne. Zame je drugače – to je tudi moja zgodba. Čeprav sem bila otrok, so najbolj konkretni spomini in začetek spremljanja politike povezani prav z dogodki leta 1991. Tudi moj prvi vtis, ko pomislim na leto 1991, je izjemna zgoščenost dogajanja, tako kot je to prikazano na odru, ko igralci dirjajo, prevračajo škatle in vmes pripovedujejo zgodovino. In takšna je res bila. Sama bi jo seveda povedala drugače: vojna v Iraku – prvo spremljanje CNN-a in Baghdad by night. Radio Gaga, kjer general Guzman govori, da bo kupil Patriota, s katerim bo sklatil idiota in skud raketo, s katero bo rešil Meto (nekaj v tem slogu). Spričevalo ob koncu 3. razreda, teritorialci pred šolo, ognjemet, migi 21, jastrebi in galebi – na vrtu sem se učila prepoznavati različne tipe letal; branje otroške enciklopedije Zakaj? v kleti; šola v naravi v Savudriji, kamor nekaj otrok zaradi 'vojne' ni odšlo … … leta pozneje bombardiranje Beograda – teden izbirnih dejavnosti, ker poteka poskusna matura …
Pravzaprav so moji spomini v primerjavi s spomini tistih, ki so izkusili vojno v Bosni in Hercegovini, banalni in na koncu se zdi še kako utemeljena uvodna pripomba o Slovenki, Hanni Slak, ki da je z denarjem pobegnila, kar se seveda nanaša na hiter 'pobeg' Slovenije iz jugoslovanskega vojnega kotla. Delo Hanne Slak, ki z Gorki Theatrom in režiserko Yael Ronen sodeluje tudi še naprej, so sicer opazili tudi nemški kritiki, ki so pohvalili njen, kot ga sama opiše, "poetičen, impresionističen in dokumentaren video", ki predstavo dvigne nad formo golega dokumentarističnega teatra. Ampak ja, Slovencem nam je uspelo nekaj podobnega, na kar namiguje omenjeni citat z začetka predstave. In zame je pravzaprav tudi ta drobna pripomba dokaz, da je predstava, čeprav se ogne citiranju zgodovinskih virov, zares skoraj filigransko natančna naracija o razpadu neke države … Ki danes vsaj malo vseeno živi tudi v Berlinu.
Polona Balantič