Narodna galerija je izdala novo knjigo z naslovom Sadje na slikah Narodne galerije, četrto publikacijo, ki je nastala v sodelovanju Narodne galerije in Arboretuma Volčji Potok. Knjiga, ki je bogata s podobami sadja mikavnih oblik in razkošnih barv, osvetljuje simboliko sadja v likovni umetnosti. 22 izbranih sadežev – od breskev, fig, jagod, jabolk, nešpelj, lubenic, hrušk do višenj – je predstavljenih tudi z vrtnarsko-botaničnimi opisi.

"Umetnostni zgodovinarji se pogosto niso poglabljali v vrste naslikanih rastlin"
Kot je na predstavitvi knjige povedal Matjaž Mastnak iz Arboretuma Volčji Potok, knjiga z umetnostnozgodovinskimi in botaničnimi opisi povezuje likovno umetnost z naravoslovjem, botaniko in humanistiko. "Ko enkrat preteče nekaj stoletij, se izgubijo tisti kodi in ključi za razumevanje," je Mastnak povedal za Radio Slovenija. "Umetnostna zgodovina in naravoslovje nimata veliko povezovalne literature. Informacija, ki jo ena stroka ponudi drugi, je zato zelo pomembna."

Mastnak v knjigi raziskuje zgodovino sadja in njegove uporabe v slovenskem prostoru, Jassmina Marijan, ki deluje v fototeki Narodne galerije, pa je snov postavila v širši svetovni kulturni prostor in poskrbela za umetnostnozgodovinske opise. "Umetnostni zgodovinarji se pogosto niso poglabljali v vrste naslikanih rastlin, ampak so prednostno preučevali barve, kompozicije in oblike ter preučevali slike z likovnega stališča," pravi Marijan in dodaja, da so bili pri interpretaciji pogosto površni, medtem ko so likovna dela lahko izpričevala podrobnejše lastnosti upodobljenih živil ali rastlin.

Prevoz pomaranč na sever je pomenil velike stroške
Kot primer navede pomaranče, danes vsakdanje sadje, ki pa so včasih pomenile izobilje – več kot jih je bilo na mizi, bogatejši je bil lastnik. "V renesansi je bilo sploh pomembno, koliko sadežev je na mizi. Sadeže je bilo treba uvoziti iz južnega dela Sredozemlja, kjer so uspevali zaradi ustreznejšega podnebja." Sadeže so med uvažanjem na sever morali segrevati v oranžerijah, kar je pomenilo tudi višje stroške, še pojasni Marijan.

Po besedah Marijan na Slovenskem do zdaj nismo imeli literature, ki bi povezovala tovrstne znanstvene discipline. Na koncu knjige je tudi katalog umetnin domačih in tujih avtorjev, med njimi so Giovanni Francesco da Rimini, Janez iz Kastva, Ivana Kobilca, Maksim Sedej, Matej Sternen in Henrika Šantel.

Mitologija sadja: kako je Lucifer ustvaril okus divjega jagodičevja
Marijan je motive opremila z zgodovinskim ozadjem in staro antično mitologijo o določeni vrsti sadja. Predstavila je ljudsko legendo o robidnicah z zgodbo o nadangelu Mihaelu, ki je izgnal hudiča Luciferja iz nebes na Zemljo. Lucifer je pristal v robidovem grmu, pljunil nanj zaradi bolečine in tako preklel jagode, zaradi česar je njihova sladkost postala grenka in trpka. Na podlagi legende tudi ljudsko izročilo v severnih državah Evrope odklanja nabiranje jagod po godovanju svetega Mihaela, saj jih je hudič naredil neužitne.

Tihožitja s sadjem izvirajo že iz starega Egipta
Kot je še povedala Marijan, sodi sadje med najstarejše slikarske motive, ob tem pa je spomnila na tihožitja s sadjem v večini staroegipčanskih grobnic. Sadje se je z zadržki v srednjeveškem obdobju in času razširitve krščanske religije nenehno pojavljajo v likovni umetnosti, je dodala.
Kot piše v knjigi, so bile rastline in njihovi sadeži skozi tisočletja podvrženi nenehnim spremembam in selekciji. Za kartiranje evolucije in udomačitve rastlin so umetniške podobe dodaten vir poučevanja in lahko vodijo do novih hipotez raziskovalcev, ki preučujejo izvor in raznovrstnost rastlin. Prav tako pa tovrstne analize prispevajo k razumevanju upodobljenih motivov.