Večino svoje kariere je delala na Inštitutu za novejšo zgodovino, leta 2018 pa je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Rodila se je 13. oktobra 1930 na Reki pri Cerknem.

Leta 1958 je na Univerzi v Ljubljani diplomirala z delom, v katerem je preučevala svobodno tržaško ozemlje. Leto pozneje je začela delo na novoustanovljenem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, današnjem Inštitutu za novejšo zgodovino, na katerem je delala vse do upokojitve. Med letoma 1979 in 1983 ga je kot direktorica tudi vodila.

Doktorirala je leta 1970 z nalogo z naslovom Politične stranke in Slovenci v Julijski krajini v dobi italijanske okupacije.

Napisala je tudi več monografij, med drugimi Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, Narodno-obrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928 in Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925–1935. V soavtorstvu z Marto Verginella pa tudi Primorski upor fašizmu 1920–1941 in z Jožetom Pirjevcem Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000.

Med letoma 1993 in 2000 je sopredsedovala zgodovinsko-kulturni komisiji, ki sta jo ustanovili slovenska in italijanska vlada. Poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1889–1956, ki so ga pripravili v komisiji, je bilo večkrat objavljeno v obeh državah.

Nekdanji predsednik Milan Kučan ji je leta 2000 podelil častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v znanstvenem in strokovnem delu. Leta 2018 pa je prejela tudi Zoisovo nagrado za življenjsko delo.