Novo Gorico so po drugi svetovni vojni začeli graditi po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, njegove zamisli pa so vidne še danes.

Razstava raziskuje Ravnikarjevo zapuščino v Novi Gorici in goriškem prostoru ter prikazuje, kako je arhitektova urbanistična zasnova Novo Gorico postavila in jo za vedno zaznamovala s pečatom modernizma. Z njo želijo širši javnosti predstaviti zamisli arhitekta, ki je mesto snoval kot novo oziroma nadomestno središče širšega goriškega prostora v času postavitve meje, kjer je več stoletij ni bilo. Ob tem je v urbanistično zasnovo vpel rešitve, v katerih je bilo videnje brezmejne prihodnosti, ki jo živimo danes.

"Pravzaprav smo bili kot Mestna občina Nova Gorica zelo veseli pobude Društva primorskih arhitektov, da se ob Ravnikarjevem letu postavi razstava na zunanjem razstavišču, ki podaja informacije in poskuša pojasniti, kaj je tisto, kar je ta izjemno plodovit slovenski arhitekt načrtoval za Novo Gorico in kar je danes v Novi Gorici njegovega prepoznavnega," je o razstavi povedala Aleksandra Torbica iz Mestne občine Nova Gorica.

Letošnje leto je slovenska vlada posvetila Edvardu Ravnikarju (1907–1993), ključni osebnosti slovenskega modernističnega urbanizma in arhitekture ter, poleg Plečnika, najpomembnejšemu slovenskemu arhitektu. Na osnovi njegovih zamisli je leta 1947 začela nastajati tudi Nova Gorica, zato se je zaznamovanju Ravnikarjevega leta pridružila tudi Mestna občina Nova Gorica s programom Ravnikarjevo leto v Ravnikarjevem mestu.

Letos mineva 30 let od smrti Ravnikarjeve smrti. Kot eden najizvirnejših prenašalcev Plečnikovega sporočila je združeval lokalno tradicijo z modernimi povojnimi tokovi v arhitekturi. V njegovi arhitekturi je zaznati duh klasicizma, prek izkušenj, ki jih je dobil z nekajmesečnim delom v studiu slovitega Le Corbusiera, pa se njegova arhitektura sooča z brutalnostjo, surovostjo oziroma preprostostjo ljudskosti, ki se je iz roda v rod prenašala predvsem z uporabo lokalnih materialov in upoštevala razvoj sodelovanja z mojstri brez formalne izobrazbe.

Propaganda socialističnega režima se je prav na primeru Nove Gorice vzpostavila zelo plastično z zamislijo Ravnikarja, ki je z arhitekturo in urbanizmom skušal zajeti duh časa, ki je nakazoval prehod tako na politični kot na vseh po vojni na novo vzpostavljenih ravneh življenja.