Začniva na začetku, pri vileniški zgodovini. Kako je potekal razvoj festivala skozi čas in v čem današnja izvedba odstopa od začetne zamisli oziroma kako jo nadaljuje?
Leto 1986, ko je bila Vilenica prvič izvedena, je bilo precej drugačno od današnjega časa. Na začetku je bil to festival, ki je spremljal preobrazbe na območju tedaj večinsko socialističnega srednjeevropskega prostora. Takrat so na Vilenico prihajali književniki, ki sicer v svoji vlogi niso mogli potovati, ker so uradna vabila običajno prestregli "dvorni avtorji". Vilenica pa je vabila zlasti tako imenovane oporečniške pisatelje. Seznam je zelo impresiven. Že prvega srečanja se je udeležilo veliko poznejših dobitnikov pomembnih literarnih nagrad, tudi nobelovka Wisława Szymborska, hkrati pa je bil takrat prisoten samo en slovenski avtor, Lojze Kovačič.

V nasprotju s številnimi drugimi mednarodnimi festivali, kjer so tujci bolj okrasek za domače zvezde, se je tukaj število sodelujočih slovenskih avtorjev zelo omejilo. Leto 1991 je pomenilo veliko preizkušnjo, saj se nekatere teme, ki so se prej ponujale same po sebi, na primer, kako se upreti enopartijskemu sistemu, kako povečati posameznikovo svobodo izražanja, nenadoma niso več zdele aktualne. Morda smo malce naivno pričakovali, da demokratizacija pomeni konec večine človeških težav, in kar nekaj časa je minilo, da smo ugotovili, da ni tako. Takrat je začela Vilenica izbirati nove, aktualne, bolj družbene kot literarne teme.

Kaj pa ideja srednjeevropske književnosti, ki je tesno povezana s festivalom?
Srednjeevropejce, ne samo tiste z vzhodne strani, povezuje še marsikaj drugega kot samo neka skupna zgodovina. Skupna imena, ki se pojavljajo v tem okolju, segajo od Bruna Schulza do Franza Kafke in Danila Kiša in so morda bolj zaznamovala ta prostor kot na primer španskega, francoskega ali angleškega, če ostanemo samo v Evropi.

Letos praznujemo trideseto obletnico Vilenice. Kaj pomeni 30 let za literarni festival?
Trideset let je gotovo dolga doba, sploh če se v tem času zgodi toliko družbenih preobratov. Vilenico je najprej preizkusilo leto 1991, ko je morala na novo upravičiti svoj prostor, potem pa je tu še vstop v Evropsko unijo leta 2004. To je imelo številne posledice, če ne drugega zato, ker smo začeli pridobivati evropska sredstva, in festival, ki so ga na začetku pripravljali prostovoljci, se je znatno razširil, okrepil, profesionaliziral. Srednjeevropskost naenkrat ni več predstavljala neke posebne alternative, hkrati pa je vileniški prostor postal občutljivejši na mednarodno literarno dogajanje.

Koncept predstavljanja manj znanih literatur, ki je vključeval vse od baskovske do luksemburške literature, je letos prvič prestopil meje Evrope. Indijska literatura se sicer zdi vsem dobro znana, toda znani so predvsem avtorji, ki v angleščini pišejo ali so vanjo prevedeni, drugi pa ostajajo neznanka tudi v lastni državi. Antologija, ki sta jo družno sestavila indijski in slovenski urednik, kaže na drugačno književnost od tiste, ki se običajno predstavlja kot "indijska".

Rdeča nit festivala torej kljub vsemu ostaja že trideset let enaka: okrepiti glas slabše predstavljenih?
Seveda, vendar danes ta anatema ne zadeva več toliko konkretnih oseb, temveč bolj tematike. Vilenica se je začela posvečati manj razširjenim temam in ravno letošnja okrogla miza z naslovom Odzven prostora opozarja na nekaj, kar morda ni tako samoumevno. Velikokrat govorimo o pisateljevem odnosu do zgodovine, do medijev, do jezika, vendar je cela vrsta avtorjev, med njimi tudi vileniški nagrajenec Claudio Magris, ki veliko pozornost posvečajo prostoru, na primer v romanu/eseju Donava.

Vprašanje prostora se ponuja skoraj samo po sebi. Lahko bi rekli, da je Vilenica na obrobnem položaju, predstavlja obrobje v odnosu do središča, do Ljubljane. Kaj so prednosti in slabosti takšnega decentraliziranega položaja?
S produkcijskega stališča je festival gotovo privlačnejši ravno zato, ker se ne dogaja v Ljubljani, ki bi bila sicer samoumevna izbira. Veliko pisateljev se Vilenice udeleži, ker je to obmejno območje, ker jih zanimajo branja v Štanjelu, v Lokvi, na Repentabru in drugih manjših okoljih, kjer jih prihaja poslušat drugačen tip občinstva od tiste, ki so je vajeni iz metropol.

Vilenica kljub vsemu ne doživlja le pohval, temveč tudi kritike. Lani se je na primer pojavil očitek, da gre za hermetičen festival, ki ni dovolj odprt za "neliterarno občinstvo".
Sam to jemljem kot pohvalo. Današnji vsesplošno razširjeni trend je biti čim bolj populističen, doseči čim širše občinstvo. Če govorim kot doktor komunikologije, ima to na slovensko medijsko krajino pošasten učinek. Ko se začnejo osrednji slovenski mediji boriti za bralce in gledalce s populističnimi metodami, takrat je treba povleči ročno zavoro. Vilenica nikoli ni bila mišljena kot promocija založniške industrije. Temu smo se ves čas resno izmikali. To, da se kakovost meri po obisku ali po prodaji, se mi ne zdi pravi način delovanja. Vilenici ne manjka obiskovalcev, ne manjka pa ji niti vpliva, saj tesneje povezuje udeležence festivala. Rezultat tega je na primer izid doslej 11 slovenskih avtorjev pri ugledni ameriški založbi in slovenska antologija v irskem jeziku, če naštejem samo nekatere. Poleg festivalskega dogajanja se dogajajo tudi premiki, ki ustvarjajo na prvi pogled neopazne povezave z velikimi posledicami.

Verjetno bi k temu prišteli še posebno zadovoljstvo, ko nekdanji gost osvoji kakšno pomembno mednarodno literarno nagrado, kot na primer lanski vileniški nagrajenec László Krasznahorkai, ki je letos prejel priznanje Man Booker International. Lani se je pojavilo veliko vprašanj, zakaj smo izbrali avtorja, ki ga nihče ne pozna. Toda to še ne pomeni, da je ta avtor v svetu neznan.

V enem starejših intervjujev ste dejali, da "žirijo bolj kot to, koga med nedvomno odličnimi avtorji izbrati, skrbi, kdo je morda prezrt zaradi neliterarnih razlogov", pri čemer ste se mislili na manj pokrite evropske jezike. Ali ta strah še vedno obstaja? Kako poteka izbiranje nagrajencev?
Ta strah še vedno obstaja. V nasprotju z glasboe ali slikarstvoa literatura nima skupnega jezika. Med nagrajenci še vedno pogrešam kakšnega latvijskega avtorja in tudi sicer imamo z baltskimi državami nekoliko več težav, ker nihče v žiriji ne govori nobenega izmed treh jezikov, sorazmerno malo avtorjev pa je v zadostnem obsegu in kakovostno prevedenih v druge, dostopnejše jezike. Kar se sistema izbiranja tiče, imamo od 30 do 40 konzultantov, med katerimi so slovenski prevajalci ter domači in tuji literarni poznavalci, ki predlagajo tako gostujoče avtorje kot nagrajence. Pri nagrajencih pa se stvar še dodatno zaplete, ker se mora žirija z njihovim delom predhodno seznaniti, na primer tako, da prebira dostopne prevode.

Za konec: kakšen je vpliv Vilenice onstran slovenskega prostora?
Vilenica je cenjena zlasti zaradi tega, ker je marsikateremu avtorju iz manjših srednjeevropskih jezikov odprla pot v tujino in marsikdo je svoj prvi prevod v angleščino dobil prav zaradi povabila na festival. Kar nekaj jih je tu spoznalo svoje bodoče založnike, Vilenica pa je bila dobro izhodišče tudi za udeležbo na drugih mednarodnih festivalih. To, da se na vileniški festival redno vračata glavni urednik največje ameriške založbe za prevodno književnost in direktor enega najpremožnejših literarnih festivalov na svetu in tukaj iščeta zase primerne avtorje, pa je morda sploh najboljša pohvala.