Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil "roman o času in poti", se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleda ideje za duhovite protikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro.

Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.”

Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen.

Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v različnih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.”

Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: "Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanje odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec."

V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se spopadali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem.

Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.

Iz oddaje S knjižnega trga.