Priimek Tàpies izvira iz katalonske besede tapia, ki pomeni zid. In dejansko so njegovo mladost med špansko državljansko vojno (1936–1939) in pozneje med Francovim režimom zaznamovali različni politični in družbeni ’zidovi’. Tàpies, rojen 13. decembra 1923, se ni nikoli nehal zoperstavljati generalu Francu in njegovemu odnosu do Kataloncev, ki jim je med drugim tako kot Baskom in prebivalcem Galicije vzel pravico do uporabe njihovih jezikov. Njegovo politiko so med drugim podpirali italijanski fašisti in njihovi prostovoljci, povezani v enoto Corpo Truppe Volontarie, ki so marca leta 1938 večkrat bombardirali Barcelono.

Zanimivo je, da je bila babica tista prva, ki je mlademu Tàpiesu govorila o družbenem in političnem angažmaju. Ni se ji izneveril in predvsem za njegovo delo v zgodnjih 70., torej v zadnjih letih generala Franca, je značilno vključevanje katalonskih simbolov. Se je pa tudi aktivistično angažiral in leta 1966 so ga zaradi skrivnega srečanja na barcelonski univerzi celo aretirali.

Slikar informela
Antonia Tàpiesa sicer najbolj poznamo kot slikarja informela, abstraktnega sloga 40. in 50. let. Govorimo torej o času, ko se je v ZDA uveljavljal ameriški abstraktni ekspresionizem, čeprav gre seveda za zelo različna sloga. Za dokončno svetovno uveljavitev obeh je bila ključna razstava documenta v Kasslu leta 1959. Do konca 50. let se je Tàpies tudi že uveljavil kot mednarodno priznan umetnik. Ta slikar samouk je sicer imel prvo razstavo leta 1950.

Ni prva Tàpiesova razstava v Reini Sofii
Razstave del Antonia Tàpiesa so v muzeju Reina Sofia že bile, a na tokratni, ki jo kurira nekdanji direktor te ustanove Manuel Borja-Villel, je razstavljenih več kot 220 del. Sodelavci razstave so ’prečesali’ javne in zasebne zbirke po vsem svetu in zbrana dela celovito predstavljajo ustvarjanje Antonia Tàpiesa med letoma 1943 in 2012.

Tàpies je bil v začetkih še pod močnim vplivom zapuščine zgodovinskih avantgard, predvsem nadrealizma, kmalu pa se je razkrila njegova ljubezen do materialnosti. Na začetku 50. let se je zavezal abstraktni umetnosti, informelu in začel delati v mešanih medijih. Eksperimentiral je s snovjo in uporabljal za umetniško ustvarjanje nekonvencionalne materiale, denimo marmorni prah, ki je sicer naravni pigment, ali cement. Prav praksa mešanja materialov mu je prinesla mednarodno prepoznavnost.

Kot poudarja tudi aktualna razstava, je ukvarjanje z materialnim vidikom slik predvsem po letu 1960 nadgradil z vključevanjem realnih predmetov. Vidimo niz krožnikov v vitrini, stol ali pa ’skulpturo’, ki jo sestavljajo nekakšna mrežasta košarica z abstraktno vsebino in časopisom. Ukvarjal pa se je tudi z grafiko.

Sodelovanje na Grafičnem bienalu
In prav zato je znan tudi Slovencem. Bil je dobitnik velike nagrade Grafičnega bienala. Leta 1967 je dobil veliko nagrado, na 8. izvedbi bienala leta 1969 pa je imel tudi samostojno razstavo. Sodelavci bienala so ob njej med drugim zapisali: "Antoni Tàpies je eden od najbolj znanih španskih umetnikov po drugi svetovni vojni, je umetnik preprostih podob in oblik, ki se ponavljajo v njegovem celotnem ustvarjanju, in mojster eksperimentiranja z materiali."