Rihard Jakopič, ta izjemna osebnost slovenske umetnosti, si posebnega mesta v umetniškem panteonu ni zaslužil le kot odličen slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost vpel v širši družbeni okvir.

Ljubljana, München, Škofja Loka in vnovič Ljubljana
12. aprila 1869 v Ljubljani rojeni Jakopič je sprva obiskoval realko, a je šolanje prekinil in se posvetil umetnosti. Leta 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, vendar je zaradi epileptičnih napadov za dve leti prekinil študij. Po končanih dveh letnikih dunajske akademije se je leta 1890 vpisal na akademijo v Münchnu, kjer je zaradi nezadovoljstva s programom študij kmalu opustil. Izpopolnjeval se je v znameniti münchenski šoli Antona Ažbeta.

Sledila je selitev v Škofjo Loko v letu 1902, a se je po štirih letih vrnil v Ljubljano, kjer je ustvarjal vse do smrti. Z Ivanom Groharjem, Matijo Jamo in Matejem Sternenom so se leta 1900 predstavili na 1. slovenski umetniški razstavi in dve leti pozneje še na 2. slovenski umetniški razstavi. Po slabem odzivu domače javnosti se je leta 1903 Jakopič odpravil na Dunaj, kjer se je na pregledni razstavi srečal z evropskim impresionizmom. Že leto pozneje se je dunajskemu občinstvu pod skupnim imenom kluba Sava predstavila tudi slovenska četverica.

Leta 1907 je ustanovil risarsko in slikarsko šolo. Sprva jo je vodil skupaj s Sternenom, nato od leta 1914 sam. Leta 1909 je dal po načrtih Maksa Fabianija na svoje stroške zgraditi prvo slovensko umetniško razstavno galerijo. Razstavišče, ki se ga je prijelo ime Jakopičev paviljon, je bilo vse do druge svetovne vojne osrednji razstavni prostor slovenske likovne umetnosti. Zaradi prestavitve železniške proge so ga leta 1961 podrli.

Dejaven tudi v polju teorije
Rihard Jakopič je bi je izjemno plodovit umetnik. Svoja dela je pogosto razstavljal, večinoma na skupinskih razstavah. Kot eno osrednjih slovenskih umetniških imen prve polovice 20. stoletja je redno razstavljal tudi na vseh pomembnejših razstavah takratne jugoslovanske umetnosti tako doma kot v tujini. Bil je eden izmed ustanoviteljev Narodne galerije in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Podpisal pa se je tudi pod vrsto člankov. Pisal je o rojstvu impresionizma na Slovenskem in s svojimi zapisi uveljavil teoretične poglede, ki so usmerjali slikarstvo prve polovice preteklega stoletja.

Pred tremi leti so v Narodni galeriji, kjer med drugim hranijo Jakopičeve Breze, Kamnitnik v snegu, Križanke v jeseni, Zimsko pokrajino, Kopalke in Topole, pripravili razstavo Jakopičevih risb. Kot so zapisali, so Jakopiču risbe služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, pozneje šele tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih, nikoli pa jih ni namenil javnosti.

Umetnikove skice in risbe, še posebej skica Mož z bodalom oziroma nožem, so bile tudi izhodiščna točka koreografu Matjažu Fariču za ustvarjanje baleta Moški z nožem na glasbo Milka Lazarja, ki je premiero doživel lani v SNG-ju Opera in balet Ljubljana.

Spomini in Jakopičev intimizem
V Narodni galeriji pa so nedavno pridobili Jakopičevo oljno skico Spomini iz leta 1912, ki velja za enega izmed vrhuncev njegovega intimizma. Paleta postaja intenzivnejša, prostorski odnosi so skoraj popolnoma odvisni od barvnih razmerij in svetlobnih kontrastov, slikarska artikulacija pa v barvnih vibracijah in z osamosvojeno razdrobljeno potezo ustvarja resonanco med notranjim doživljanjem dekleta, ki je zaprlo knjigo, in slikarjevim doživljanjem njene miselne dejavnosti, piše na spletni strani galerije.

Slika je po besedah kustosa Narodne galerije Andreja Smrekarja že od nastanka v javnih zbirkah. Najprej je bila v Narodnem muzeju, od leta 1933 je v Narodni galeriji. Oljno skico Spomini so pridobili od zasebnega lastnika. Vključili so jo v stalno zbirko, kjer bo za zdaj na ogled do oktobra, trudili pa se jo bodo v stalno zbirko vključiti tudi v novi postavitvi. Osnutke v olju imajo številne pomembne Jakopičeve slike, Spomini pa so še posebej zanimivi, saj je zgradba tu najdosledneje prenesena iz skice v veliko sliko, je še povedal Smrekar.

Velik slikar in velik umetnostni zgodovinar
Dan pred 150-jubilejem umetnikovega rojstva je umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc predaval na temo Jakopiča in Izidorja Cankarja. Govor je bil o intelektualnem razmerju med velikim slikarjem in velikim umetnostnim zgodovinarjem od leta 1910, ko sta se osebno spoznala, do leta 1929, ko so postavili na ogled Jakopičevo retrospektivo.

Brejc je predstavil Jakopičeve razstave in Cankarjeve kritike med letoma 1910 in 1918 ter podrobneje analiziral Cankarjevo dojemanje umetnikovega impresionizma v razponu od naturalizma zgodnjih let do barvnega ekspresionizma v 20. letih. Cankarjevemu stilnemu formalizmu bo zoperstavil Jakopičevo tezo o slikarstvu kot čutni izkušnji, v kateri prevladujejo vživetje (empatija), štimunga (ustvarjalno razpoloženje, barvna ubranost) ter stopnjevana, čutno doživeta izraznost barv onkraj naravnih danosti.

Cankar je namreč izhajal iz neotomističnega prepričanja, da je lepota snov umskega spoznanja, Jakopič pa je "ljubil slike, ki so kakor sanje". "Teolog, pisatelj in znanstvenik v dialogu z vizionarskim umetnikom," je še zapisal Brejc o Rihardu Jakopiču, ki je umrl 21. aprila 1943 v Ljubljani.