Delo, ki mu uspe z vso pretanjenostjo ujeti žalost klovnske figure in s tem igralskega poklica, je vplivalo na številne umetnike. Domuje v Louvru, kjer mu posvečajo posebno razstavo.

Slika, ki je znana pod naslovom Pierrot oz. Gilles, ostaja v marsičem skrivnost. Njen nastanek se postavlja v leta 1718–1719, se pravi v zadnjo dobo Watteaujeve kariere. Slika, ki meri 184,5 x 149,5 centimetra, v dimenzijah precej odstopa od preostalih slikarjevih del. Delo je prvič v virih omenjeno skoraj stoletje po nastanku – točneje leta 1826, enako težavna ostaja interpretacija dela, ki ga je navdihnil eden najslavnejših komičnih likov tistega časa.

Razstavo so pripravili, potem ko so se sliki posvetili konservatorji-restavratorji v Centru za raziskave in restavriranje francoskih muzejev, v katerem so delo analizirali in očistili. To je bila tudi pomembna spodbuda, da v muzeju Louvre končno pripravijo razstavo, kot si jo, kot so zapisali, slika zasluži. Razstava z naslovom Novi pogled na Watteauja – Igralec brez besedila: Pierrot, poznan kot Gilles na ogled ponuja 65 del: slik, risb, grafik, knjig, fotografij in filmskih odlomkov. Med njimi je sedem Watteaujevih slik, ob te pa postavljajo tudi stvaritve njegovih sodobnikov. Postavitev vsa dela postavlja v kontekst gledališkega življenja na začetku 18. stoletja.

Razstava obenem raziskuje tudi vplive, ki jih je imelo to prelomno Watteaujevo delo na druge umetnike, med njimi Jean-Honoreja Fragonarda, Pabla Picassa in Nadarja, Andrea Deraina in Marcela Carneja. Dela za razstavo so posodili pomembni evropski ter ameriški muzeji in zbirke.

Watteaujevo srečanje z gledališčem
Antoine Watteau (1684–1721) je izhajal iz Valenciennesa, v Pariz pa se je preselil leta 1702. Tam si je našel delo v delavnici Pont Notre-Dame, v kateri je kopiral priljubljene žanrske slike v flamski in nizozemski tradiciji ter pilil svojo risbo. Prav njegove risbe je opazil francoski slikar Claude Gillot (1673–1722) in Watteauja vzel pod okrilje kot svojega pomočnika. Sodelovanje z Gillotom, ki se je v letih od 1705 do 1709 specializiral za upodabljanje prizorov commedie dell'arte, je še okrepilo Watteaujevo zanimanje za svet gledališča, ki je dobilo v umetnikovem opusu pomembno mesto.

V 18. stoletju je gledališka umetnost doživela neverjeten razcvet. Med igralskimi skupinami je vladalo veliko rivalstvo. Premeteni služabnik Crispin je imel vodilno vlogo v Comedie-Francaise, medtem ko sta služabnika Harlekin in Pierrot navduševala občinstvo v Comedie-Italienne.

Watteaujeva slika komičnega lika, oblečenega v ohlapna bela oblačila, ki frontalno stoji pred nami in proti nam zre s pomenljivim pogledom, ostaja precej skrivnostno delo. Okoliščine nastanka niso znane, tudi upodobljenca je težko pojasniti. Po eni od domnev je slika nastala kot reklamni pano za kavarno, ki jo je vodil nekdanji igralec, specializiran za vlogo Pierrota, ali pa nemara kot reklamni pano za predstavo.

V preteklosti je bila sporna tudi atribucija slike Watteauju. Delo zaradi velikega formata izstopa v opusu francoskega slikarja. Po drugi strani sta Pierrotova frontalna, simetrična podoba in pokončna drža verjetno Watteaujeva iznajdba. Prav tako je na sliki nekaj elementov, ki se pojavljajo tudi na drugih delih umetnika, denimo kip z glavo favna. Atribuciji v prid govorita tudi slog in izjemna kakovost slike.

Pierrota zamenja Gilles
Po letu 1720 je lik Pierrota na pariških gledaliških odrih izgubil priljubljenost. Odre je osvojil nov komedijski lik Gilles in se obdržal do konca stoletja. Z belim kostumom je izhajal iz lika Pierrota, vendar so bile med njima tudi razlike – Gilles je bil neotesan, razposajen služabnik, ki je snoval načrte v škodo svojemu gospodarju.

Watteaujeva slika je navdihnila številne umetnike, tudi tiste, ki so bili tesno povezani z mojstrom iz Valenciennesa – Jean-Baptista Patero in Nicolasa Lancreta. Tudi Jean-Honoré Fragonard, rojen enajst let po Watteaujevi smrti, je v osemdesetih letih 17. stoletja naslikal očarljiv portret otroka v kostumu Pierrota, v katerem je mogoče začutiti Watteaujevega duha.

Slika Pierrot, znan kot Gilles je bila leta 1826 v zasebni zbirki Dominiquea-Vivanta Denona, nekdanjega direktorja Louvra. Od leta 1869 je v zbirki muzeja Louvre, enega od največjih svetovnih muzejskih zbirk stvaritev iz zgodovine umetnosti.

Razstavo so odprli 16. oktobra in bo na ogled do 3. februarja 2025.