V času hladne vojne grozeča nevarnost sveta se, četudi v nekoliko drugačnih kontekstih, znova pojavlja v javnem diskurzu. Potem ko so nekatere države oboroževanje premaknile v drugi plan, se zdaj spet slišijo pozivi k potrebi po večji oborožitvi držav, kopičijo se vojaški arzenali, ponekod se znova vrača služenje obveznega vojaškega roka. Umetnica na razstavi z naslovom Uničenje / Singularnost obravnava grožnjo, ki postaja ob vznikajočih konfliktih po svetu znova vse stvarnejša.
Duba Sambolec, ki razstavlja v prostoru nekdanje samostanske cerkve, se pri razstavi navezuje na vplivno delo Daniela Ellsberga z naslovom The Doomsday Machine: The Confessions of a Nuclear War Planner (2017), ki iz prve roke pripoveduje o nevarnostih totalne jedrske vojne v 50. in 60. letih 20. stoletja.
Strah, za katerega se je zdelo, da se je že polegel, je v 21. stoletju pridobil le še dodatne kontekste, povezane z vse večjo prepletenostjo svetovnega tehnološkega, industrijskega in militarističnega kompleksa.
S postavitvijo umetnica neposredno in angažirano obravnava uničujoče instinkte peščice odločevalcev, pri tem pa svoj narativ gradi z objekti in njihovimi medsebojnimi prostorskimi odnosi, kamor dejavno vključuje občinstvo, ki tako postane enakovreden in dejaven člen celostne postavitve.
Jedrska energija ni tudi jedrsko orožje
Kustos razstave Miha Colner v razstavnem besedilu spomni na protislovje, ki je združeno v jedrski energiji. Zlorabljena v vojaške namene ta lahko zadane usodni udarec celotnemu človeštvu, če je uporabljena na pravi način, pa premore rešitev za težave, ki jih človeštvo v tem hipu kljub resnosti ne rešuje najbolje – za potrebo po pridobivanju velikih količin energije brez sežiganja fosilnih goriv, ki proizvajajo škodljive izpuste ogljikovega dioksida v ozračje. Ob trenutni podnebni krizi oziroma pospešenem globalnem segrevanju je jedrska energija znova postala alternativna zelena energija, ki bi lahko pomagala pri bliskovitem razogljičenju planeta, spomni Colner, pri tem pa se naveže na knjigo Svetla prihodnost (2020) avtorjev Joshue S. Goldsteina in Staffana A. Qvista. Ta "pišeta o nujnosti prehoda na električno energijo, pri čemer se zanašata na jedrske elektrarne, saj so le-te trenutno edine, ki lahko zagotovijo dovolj moči, ki je obnovljivi viri še več desetletij ne bodo zmogli. Pri tem poudarjata, kako razširjeno in napačno je enačenje jedrske energije z jedrskim orožjem.“
Duba Sambolec (1949) je umetnica, ki deluje v različnih umetniških disciplinah in medijih, kot so multimedijska instalacija, kiparstvo, risba, kolaž, video in performans. Med letoma 1992 in 2012 je bila profesorica umetnosti in vodja kiparskega oddelka na Akademiji za likovno umetnost v Trondheimu in profesorica dodiplomskega študija na Nacionalni akademiji za umetnost v Oslu, Norveška. Leta 1985 je razstavljala na 18. bienalu v São Paulu v Braziliji, kamor jo je povabil selektor Peter Tjebes, leta 1988 pa je na povabilo sokuratorja Dieterja Ronteja predstavila svoje delo na Apertu ’88, mednarodni razstavi v sklopu 43. beneškega bienala. V svoji izrazito interdisciplinarni in nenehno razvijajoči se praksi se ukvarja z vprašanji formalnih in tradicionalnih meja umetniškega dela ter z aktualnimi eksistencialnimi in političnimi vprašanji sodobnih družb. Živi in deluje v Ljubljani.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje