Med bolj zastarelimi je tudi "sem marod", kar je nižjepogovorni izraz za biti bolan oziroma bolna, ki ima tudi izpeljanko marodiranje. In prav Marodiranje je naslov projekta oziroma razstave Lee Culetto, ki je trenutno na ogled v MGLC Švicarija v Ljubljani in s katero tako rekoč intimni akt menstruiranja z odtisom menstrualne krvi na ukrojenih majicah prehaja v javni prostor – in s tem tudi v javni diskurz.

Vizualna umetnica Lea Culetto (1995) se večinoma posveča ustvarjanju objektov in instalacij iz tekstila in mešanih medijev. Njene stvaritve so pogosto navdihnjene z osebno izkušnjo, prek njih pa preizprašuje ideale, tabuje in predstave o ženskem telesu oziroma o podobi t. i. popolnega ženskega telesa. Poleg sodelovanj na več skupinskih razstavah se je predstavila s samostojnimi razstavami Deflowered by Lea, Babje leto, Kalupi vsakdana in Cikel naključnih podob. Temu naboru se zdaj pridružuje še razstava Marodiranje, ki je nastala med njeno rezidenco v ateljeju za mlade umetnike v MGLC Švicarija.

V uvodu omenjene formulacije Teta s Krvavca, sem bolna oziroma marod, ta rdeča in tisti dnevi so le nekatere iz celega niza poimenovanj, ki so jih po besedah Renate Šribar že pred desetletji med intervjuvanjem pridobili študenti in študentke, ki so na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete pod vodstvom pokojnega Iztoka Sakside - Saksa raziskovali menstruacijo. Antropologinja ob tem dodaja, da ima tudi angleščina "cel kup slengovsko rabljenih fraz, v knjižni angleščini pa se je uveljavil izraz za menstruacijo kot aktivno zadevo ženske, torej menstruating. Z veseljem smo ga prevedle v 'menstruiranje' z namenom, da ozavestimo proces v največji možni meri, vključno z njegovimi družbeno-kulturnimi pomeni in normiranjem."

Od zamejenaga madeža do pronicanja v javni prostor
Projektu Marodiranje je predhodil Cikel naključnih podob, oba pa po umetničinih besedah povezuje "tema menstrualne krvi. Če se je Cikel naključnih podob ukvarjal z zamejenim madežem, ulovljenim na menstrualni vložek, in je ostal intimen, se s projektom Marodiranje spuščam v javni prostor. Zanima me, kaj se zgodi, ko krvi uspe prodreti mimo vložka, skozi oblačila."

Lei Culetto se je tako ideja za aktualni projekt porodila okvirno že v istem času kot za Cikel naključnih podob, a ga takrat ni razvijala dalje, saj je vedela, da bo zanj potrebovala grafično delavnico. Nato pa je prejela vabilo MGLC-ja, da kot rezidentka Kulturnega centra Švicarija pripravi razstavo, in je takoj pomislila nanj, saj imajo umetniki v okviru tamkajšnje rezidence na razpolago grafični atelje in strokovno pomoč tehnika. Po njenih besedah je po konceptualni zasnovi šlo torej le še za samo izvedbo.

"Prva naloga je bila ustvariti madež. Pred samim začetkom menstruiranja sem si pripravila okvirni plan. Prvi dan menstruacije je bil tok prešibek in nastal je precej majhen madež, drugi dan pa je nastal madež, ki ga vidimo na izdelku. Po nekaj urah sedenja in premikanja po ateljeju sem skenirala odtis, ki je nastal na zunanji strani blaga. Želela sem namreč ohraniti pristnost barv. Kri hitro oksidira in tako je že po nekaj urah nastal barvit madež, od živo rdeče do temnorjave. Glede na sken sem izbrala tri najvidnejše odtenke. Sledil je proces tiska v MGLC-ju. Nato pa sem ustvarila neke vrste tovarniško linijo in si po dnevih razdelila naloge. Vsi multipli so namreč krojeni in zašiti v mojem ateljeju. Sama postavitev razstave je bila precej zahtevna. Majice visijo na višini 12 metrov, pri čemer sta nam pomagala slikopleskarja, ki sta vajena dela na odru. Za postavitev mi je bila v inspiracijo starejša črno-bela fotografija Švicarije, balkoni katere so odeti v belo perilo."

Dušan Dovč, ki je ob Anji Guid sokustos projekta Marodiranje, glede praktičnega vidika priprave razstave dodaja, da je "sitotisk na blago omogočil preizkušanje barv in odtenkov, ki bi se kar najbolj približali izvirnemu menstrualnemu madežu. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi Jakob Puh, tiskar v MGLC-ju." A ko so majice potiskali, se je njegovo kuratorsko delo spremenilo tudi v njegovo osebno izjavo. Kuriranje te razstave ga je namreč "naučilo, da tudi do vsebine, ki je kot moški ne morem doživeti, lahko vzpostavim oseben odnos. In da je kuriranje lahko 'objektivno, nevtralno, brez preferenc do tega ali onega dela', in hkrati osebno. Kustos lahko ponudi enega od možnih vstopov v umetniško delo – zdi se mi, da v svetu umetnosti vse več teh vstopov postaja izrazito osebnih."

Izpostavljanje lastnega menstruirajočega telesa
Renata Šribar ob projektu Marodiranje postavlja vprašanje, kaj je še družbeno varno v izpostavljanju lastnega menstruirajočega telesa. A pravi, da je težko govoriti nasploh glede tega, ali je aktualna razstava prinesla kakšne nove ideje oziroma spoznanja o tem vprašanju. Po njenem se je "laže zanašati na konceptualno raven razstavljenih 'objektov', ki niso predmeti v običajnem pomenu besede, saj nas brutalno in obenem intimno soočajo z umetničinim telesom, njo samo, njenim pogumom v samoizpostavljanju."

Sorodna novica Deflowered by Lea – drugačen pogled na tabuizirane dele ženskega telesa

Tudi Anja Guid pravi, da bi glede tega "v kontekstu projekta Marodiranje – in nekaterih drugih Leinih projektov, denimo Deflowered by Lea – sama opozorila na umetničin premik iz varnega prostora likovne institucije v javni prostor, ki je pogosto veliko bolj neprizanesljiv kot prostor galerije, vsaj sodobne. Prostor galerije je praviloma inkluziven v smislu adaptiranja liberalnih idej, pravzaprav jih neredko tudi spodbuja, celo generira." Dodaja, da kot je zapisala v besedilu ob projektu, "tu ne gre le za kontemplativne umetniške objekte, temveč konkretne kose oblačil – na meni ali tebi je, da jih nadenem in se tako rekoč izpostavim. Zakaj se sploh izpostavljati? Delati nekaj vidno, nekaj vztrajno ubesedovati ... Ta gesta se zdi pomembna v kontekstu detabuizacije nekih tem, intimno vprašanje postane politično. Ampak da, neradi smo tisti, ki prevzemamo to vlogo, pogosto je nehvaležna, dokler smo v privilegirani poziciji in se nas dotična krivica ne dotika neposredno, je lažje pasivno reproducirati obstoječa stanja, tudi diskriminatorna, pogledati stran in reči, 'bo že nekdo drug' ..."

Tako razstava oziroma projekt Marodiranje po besedah kustosinje pravzaprav opozarjata, da je "tudi molk problematičen, ampak da eventualno niti besede niso dovolj, da se je v imenu sprememb – če jih res želimo – treba ... da, izpostaviti tudi z lastnim telesom. In to, denimo, Lea počne. In tudi zaradi tega jo kot umetnico – in osebo – neizmerno cenim in občudujem. Si bom jaz nadela to majico? Pa ne za neki umetniški dogodek denimo, tako, za v trgovino, za na tržnico? O tem govorim."

Nuja po nadzoru ženskega telesa
Po besedah Renate Šribar sta "antropologija in menstruiranje v mnogoterih razmerjih, tako da nekako ni ustrezna posplošitev", da po mnenju antropologov strah moškega pred žensko izvira še iz pradavnine, ko naj bi moški žensko dojemal kot edino žival, ki je krvavela več dni zapored, a pri tem ni umrla. Vendar dodaja, da se je "v tej smeri z menstruacijo ukvarjala psihoanaliza skozi precej preprosto interpretacijo antropologije. Sigmund Freud je, denimo, primerjal kri iz rane bojevnika in menstrualno krvavenje. Tudi znani, že dolgo pokojni psihiater s sicer izjemnim smislom za problematiziranje podrejenosti žensk Marijan Košiček, je pisal o strahu moških pred krvavenjem žensk brez vidnega vzroka in usodnih posledic."

Antropologinja glede želje po nadzoru ženske oziroma njenega telesa poudarja, da zagotovo drži dvoje: "Želja po nadzoru je povezana s strahom, tesnobo in interesi, da skozi celotno zgodovino patriarhata moški nadzorujejo žensko reprodukcijo." Kot razloži, se v primeru menstrualnega cikla "to dogaja skozi določena pojmovanja, denimo 'nečistosti' menstrualne krvi in domnevnih lastnosti žensk med menstruiranjem. V ta register spada tudi konstrukcija PMS-ja in osredotočanje na zgolj posamezne značilnosti menopavze. Pomenljivo je tudi, da so se medicina, biologija in tudi antropologija šele v obdobju zadnjih dveh oziroma treh desetletij začele ukvarjati s hormonskimi spremembami oziroma moškimi hormonskimi cikli. Toda na govor o IMS-ju (angl. irritable male syndrome), hormonskem neravnovesju ali nihanju pri moških, ki je povezano z upadanjem ravni testosterona v telesu in izvorno tudi z reprodukcijskim ciklom, lahko naletimo zgolj izjemoma."

"Nečista" pot menstruiranja do materinstva, ki žensko "očisti"
Tudi v družbi 21. stoletja je še zmeraj zakoreninjena ideja, da ženska izpolni svojo vlogo oziroma zares postane ženska s tem, ko postane mati – kar pa ne bi bilo mogoče brez menstruiranja. Gre za enega bolj nesmiselnih primerov družbene afirmacije in stigmatizacije? "Res je, materinstvo je še vedno razumljeno kot velika osebna in družbena izpolnitev, zato je kompleksna zgodovinska in kulturna stigmatizacija menstruacije še toliko bolj vredna analize. Gre za sindrom ambivalentnega odnosa moških do telesnosti žensk. Odnos do menstruacije postane v tem smislu simptom nelagodja moških. Kar je toliko bolj značilno za močno androcentrično, torej moškosrediščno orientirane družbe in okolja," se strinja Renata Šribar in dodaja, da sklepajoč po lastnih naključnih antropoloških zabeležkah, lahko zatrdi, da je "neharmoničen odnos do menstruiranja in rodnosti žensk odvisen tudi od pripadnosti moških določenemu ekonomskemu razredu v preseku s kulturnim slojem in pripadajočim razmerjem spolov. Nižja izobrazba, šibkejši domet v kulturnem okolju in s tem močna diskriminacija na podlagi spolov prispevajo k omalovažujočemu odnosu do menstruacije in samoumevnosti rojevanja otrok." Pri tem poudarja, da je oboje, torej tako omalovaževanje kot samoumevnost, "diskriminatorno in zakrivajoče tesnobo mnogih moških".

Sorodna novica Sheila Heti: Materinstvo

Tudi Anja Guid se strinja, da se obe ideji, tako samoumevnost materinstva in percipiranje mesečnega krvavenja kot nečesa negativnega, "zdita v našem prostoru trdovratni in prevladujoči". Pri tem pogreša "kritično prevpraševanje obojega, zlasti vprašanje materinstva. Denimo, pred dvema letoma je bila v slovenščino prevedena knjiga Materinstvo Sheile Heti, v kateri avtorica razpravlja, ali imeti otroke ali ne. V tujini je roman sprožil številne javne razprave, v katere se je vključilo mnogo žensk, pri nas, se zdi, je ostal praktično neopažen. Odločitev za ne imeti otroka je v našem okolju še vedno nerazumljena, patologizirana pravzaprav, kar je velik problem, zlasti v tradicionalnejših okoljih, kjer, se zdi, je taka odločitev – v nasprotju s samoumevnostjo rojevanja – diskriminirana in podvržena nenehnemu upravičevanju in opravičevanju."

"Brezmadežna modrina" madežev človeških izločkov
V oglasih za menstrualne vložke se na njihovo površino vselej zliva modro tekočino, ki je predvsem zelo neživljenjskega videza. Zakaj rdečo, ki spada med tople barve, sploh nadomeščati z modro, ki spada med hladne? Renata Šribar pojasnjuje, da gre za "kulturno specifičnost, ki velja za odnos do vseh tekočin in izločkov iz notranjosti telesa, tudi urina, sluzi … in je značilen za t. i. zahodne družbe. Bolj 'poliramo' svojo zunanjost, bolj se nam upira to, kar nenadzorovano ali po nuji prihaja iz notranjosti. Tudi kakovost plenic se demonstrira z modro ali prozorno tekočino. Je pa res, da ima menstrualna kri, ki jo simbolizira rdeča, še nadpomene: rana, odprtost, življenjski sok, življenjska sila – reprodukcija … Je pa 'nevtralizacija' vseh teh pomenov krvi v oglaševanju povsem v skladu z normami družbeno-kulturnega odnosa do menstruacije: treba jo je prikriti ali poniževati z diskurzom o tekoči, komercializirani vsakdanjosti."

… ko smo z vato iz vložkov krasili novoletne jelke
Kustos Dušan Dovč je nekatere svoje prve spomine na seznanjenje s pojavom menstruiranja zapisal v razstavno besedilo, ki je zelo osebne narave. "Od zadrege, ko me je mama v trgovino poslala kupit menstrualne vložke, do tega, da smo iz vložkov potem cufali vato in z njo krasili novoletno jelko", pri čemer ugotavlja, da je šlo pravzaprav za "zgleden primer danes modne reciklaže. Do zdaj nisem vedel, da so tudi v drugih družinah tako okraševali jelke."

Sicer pa pravi, da z menstruacijo – razen tega komičnega momenta z okraševanjem – nima nobenih negativnih izkušenj. A dodaja, da se je kakšna pojavila zdaj, v smislu vprašanj, kot je: "Zakaj je to lahko vsebina umetniškega dela in tema razstave? Moj odgovor vsem zadržanim obiskovalcem in obiskovalkam je samo ta: ker je smisel umetnosti spreminjati poglede. In to Lea Culetto z vsem svojim delom počne suvereno, pogumno in v estetskem smislu premišljeno." Sicer je Dovč kot kustos v projekt vstopil skozi proces, z umetnico, ki že eno leto živi in dela v MGLC Švicarji, pa se skoraj dnevno srečujeta. Pozicija moškega in tudi stereotipen odnos do menstruiranja sta tako prek pogovora "na nek simbolen način izginjala in ju je začel nadomeščati razmislek o kuriranju vsebine in njeni izvedbi. Izjemno spoštujem umetničino gesto, da intimni akt menstruiranja javno razkrije," se tako glede dela Lee Culetto tudi on strinja z Anjo Guid in Renato Šribar.

"Mnogo boš trpela v svoji nosečnosti. V bolečinah boš rojevala otroke."
Že v Bibliji je mogoče prebrati božje besede, namenjene ženski: "Mnogo boš trpela v svoji nosečnosti. V bolečinah boš rojevala otroke." A mnoge ženske lahko prav tako brez nosečnosti in rojevanja redno trpijo hude menstrualne bolečine, za katere pa se lahko izkaže, da kdaj same po sebi – četudi nemara neznosne – niti niso najhujša težava.

"Menstrualna bolečina nikakor ni nuja, kadar obstaja, so verjetno bolj kot bolečina med menstruacijo neugodni pogoji na delovnem mestu. Verjamem, da zaradi pritiska vodstev na trpežnost in tako rekoč neprekinjeno prisotnost prodajalk, delavk v storitvenih poklicih in za tekočimi trakovi včasih zmanjka potrpežljivosti in podpore tudi med njimi samimi. Obenem sem prepričana, da je manj nesolidarnega vedenja, kot je pravega tovarištva žensk," tudi glede solidarnosti med ženskami pravi Renata Šribar. In dodaja, da gre konec koncev za "nekakšne stike skozi telesnost, ne glede na to, ali smo v aktivni reproduktivni dobi in ali smo menstruacijo sploh kadar koli imele. So ženske med nami, ki zaradi različnih vzrokov menstruacije niso in ne bodo doživele. Telo druge ženske je ob takem umetniškem dogodku hkrati tudi tvoje telo. Skratka, menstrualna kri te zadene v telo skupnosti žensk. Gotovo se to vsaki zgodi na specifičen način, a dogaja se med nami. Nič manj zanimivo ne bo na razstavi prisluhniti kolegom, znancem, prijateljem."

Družna dekonstrukcija menstrualnih stereotipov
Dokler projekt Marodiranje ni bil dokončan, je Lea Culetto zanj povedala zelo malo ljudem – pa še to posameznikom, ki so ji blizu, tako da "ni bilo nekih presenetljivih odzivov, saj so to ljudje, ki poznajo mojo prakso. Ko je bil prototip narejen, je bilo precej navdušenja in vprašanj – predvsem, ali gre za naslikan madež, kako je nastal, veliko je odzivov, da jih asociira na ogenj. Na koncu pa po navadi pridejo do osebnega vprašanja, in sicer 'Ali bi si jo upala oziroma drznila nositi zunaj?'." A kot lahko preberemo v napovedi razstave, dela "niso le kontemplativni umetniški objekti, temveč nošenju namenjeni kosi oblačil; nadene si jih lahko vsak izmed nas." In tako smo k dekonstrukciji menstrualnih stereotipov aktivno povabljeni tudi obiskovalci razstave, ki je v MGLC Švicariji na ogled (in v uporabo!) do 31. julija.